Sectile – Falls Apart

(samozaložba, 2020) 

Moderni zvok progresive je po mnogoterih generacijskih preobratih, spremembah, metamorfozah postal danes definicijsko določen s fuzijo zvoka klasičnega rushovskega zvoka in prečiščenimi soničnimi konturami, ki smo se jih od preloma tisočletja lahko navzemali od asov, kot so (bili) Porcupine Tree, Opeth, Riverside, Leprous, Pain Of Salvation in še kaj manj profiliranega, a glasbeno razgibanega ter nastavljenega na kaj več kot le en ritmični vzorec, en rif ali preprosto strukturo skladnosti osnovnih gradnikov. Pomembna je, kakopak, tudi naracija, ki se prek kompleksnih skladb spreda v zgodbo, katera nagovarja intelegibilnega in inteligentnega posameznika na drugi strani zvočnikov s simboli, prispodobami in tekstualno poglobljenimi izlivi poetike. Pod vsemi temi okenci se prav lahko odkljukajo tudi dublinski progresivci Sectile, ki potrjujejo s svojim prvim celovečercem po leta 2017 izdanim EP-ju Sectile prestop v prvo jakostno skupino progresivnih asov, album Falls Apart pa dokazuje to s sedmimi kakovostnimi in trdnimi kompozicijami, ki stojijo trdno tako samostojno, celota albuma pa prinaša, to lahko poudarimo že uvodoma, svež veter in dobre odmerke kakovostne glasbe. 

Kako v moderni produkciji ločiti zrnje od plevela in preproduciran in preveč spolirani generični drek od resnično dobre glasbe? Meril je več, sam pa med drugim poleg intuicije in nagovora notranjega glasu, ki po parih obratih glasbe zna povedati, ali je nekaj globoko in prefinjeno ali ne, le redko zgreši, stavim pa tudi na bolj »objektivne« vatle ravnovesja zvoka, estetike, tudi produkcijskih prijemov, s katerimi se sliši tako posamezne elemente kot tudi lahko sodi o celoti kot kompleksnem organizmu generacij zvoka posameznih artistov (ali mnogokrat le obrtnikov) na drugi strani odra za ocenjevanje. Sectile so ambiciozni od prvega takta s skladbo The Hunt dalje. Energične in namensko ravno prav disonantne kitare v domeni Marka O’Reillyja ter Marcela Varga funkcionirajo koherentno, ravno prav nasičeno in jasno, skoraj preveč čisto, skelet ritma jim postavljajo trdna in odločna ritmika Zacharyja Newmana za kompleksno razstavljenimi bobni ter Cormac Hennigan na basu. Do tu bi lahko rekli, da ste dobili vse servirano v skladu s prog standardi, ko pa se v celoto doda visok in intenzivni, a čisti vokal tenorja Gabriela Gabe, je zgodba zanimivejša. Gabriel ni tipični temačni enigmatični vokalist, ki bi ostajal na le enem registru. Spektralno lepo odprte glasilke zmorejo prepevati čisto kot bi povzemal prej omenjenega Stevena Wilsona, a ko zajadra v intenzivnejšo vokalizacijo me, vsaj mojo malenkost, prekleto spomni na maničnost, strast in poseben domet zasedbe Fair To Midland ter atipično barvo Darroha Suddertha, čeprav je slednji organsko še intenzivnejši. No, tudi Gabriel ni slab.

Intenzivna igra in stopnjevanje, kompleksne strukture se nadaljujejo tudi na Archetypes. Podobe minljivega se z glorifikacijo zvoka lepo zakrivajo, bend pa odpira vse registre in po opethovsko dodaja agresijo, plasti, detajle in preobrate na preobrate, kjer se kar naenkrat znajdejo mastodonovski rifi, igra asociacij pa je le hipna, saj so Sectile v svojem povzemanju tujih vplivov naravni in samosvoji, skoraj prepoznavni. Tudi v akustičnem seksi partu, kjer se odpre dinamično polje z zračno eteričnostjo in kristalno čisto kitaro, ki ne preseda s solažami. Pomembno je, da funkcionira vse skupaj kot celota živo, prepričljivo, uravnoteženo in strastno. 

Intenzivnost s kozmičnim uvodom skladbe Black Cloud ne popusti, čeprav je receptura sedaj že jasna. Dihotomija lepega in čistega ter našpičeno distorziranega in prečiščeno gromovniškega pije vodo, kar pa je evidentno je tudi to, da je bend zrasel v kohezivno celoto, ki se napaja medsebojno, vsi deli pa se poslušajo in dodajajo k harmoniji celote. Lepo in več kot samo užitno! Boreal Void je agresivni dodatek, rez v mehko tkivo z ostrimi distorzijami in nazobčanim zvokom pa pelje sugestivno k bolj agresivnemu vajbu. Krasno večglasje in vokalna linija, ki si jo človek intuitivno lepo zapomni, poleg pa preprosti, a sugestibilni rif polnijo toolovsko disonantno polje med sinapsami, bend pa s svojo zračnostjo in zvočno dominacijo obvladuje zaznavno polje ter vas ziblje v stanje pritrjevanja in uživanja. Inteligentno odmerjanje količin ponujenega pri Sectile funkcionira tako, kot bi to pričakoval pri titanih žanra, ki ga ljubim, navkljub vsemu pa si fantje dopuščajo emocionalnost, a ne tudi zvočno krhkost ter ranljivost. 

Daggers je meditativen in skoraj prosojno zračen, mehek, nežen. Nežni dodatek plavajočih bobnov, bas in minimalistične kitare, nato pa se pohodi distorzije in mastno zaplavajo fantje v prog metalske vode. Če izvzamem posebne, atipične Gabrielove vokale, je v celoti tokrat slišati več tistega, kar sem v decenijah srkal, pil in doživljal ob inštrumentalnih kanonadah Opethov. Tu je svetla prosojnost Gabrielovega lahkega, čistega vokala definirala nekaj novega, ne nujno slabo, no … S skladbo Favorite Son smo prišli na polje rahlo gothovske prog temačne pompoznosti, kanon skoraj sakralnega pa se dviga k bogovom po svoj odmerek priznanja, divinacije, potrditve. Kar pretrese in doda ravno prav začinjen odmerek megalomanskega in intencionalno daljšega muziciranja je finale s triptihom skladbe Dying Of The Lights: Purpose / Silence / Aethernity. Rdeča nit albuma – minljivost, smrtnost, končnost – dobi krasni finale. S pojemanjem preostalega časa se Sectile ne odrekajo doslednosti, intenzivnosti in kakovostni ravni izvedbe. Glasba je intenzivna, trdna in kompaktna tako v tihih pasažah kot tudi v kirurško natančnih partih z ostro konturo metaliziranih kitar in ritmičnih postankih, ki so čisti, koncizni, nasičeni brez ene same napake ali hibe. Dejansko naslovna mantra z vokalizacijo »everything falls apart« je zlahka dojeta kot psalm človeškosti, hipnosti življenja, bend pa minljivosti mesa in telesa doda breztelesni masiv dobre glasbe, ki gnete, oblikuje, boža, tolaži in pelje prek krize smisla obstoja v spokoj tišine in k zlitju z večnim, neskončnim Ničem. Morda šolsko, predvidljivo, a izvedeno brez enega samega akorda ali takta, ki bi mu lahko oporekal še tako kritični dlakocepec. 

No, morda je edini pomislek možno izreči k produkciji, ki je preveč kristalna in našpičena, a je to, verjetno, produkt dejstva, da si mladci niso mogli privoščiti bogate investicije v produkcijo in morda malce več dodelave s strani kakšnega prej omenjenega produkcijskega maga, kot je Steven Wilson (če vas moti, da se je tokrat pojavil v kontekstu, si dajte ob poslušanju plošče na predvajalnik album Deadwing ali kaj podobnega in boste slišali na kaj ciljam …), kar je morda projekt za naslednji album, ki se ga že sedaj, ko je komaj izšel ta čudoviti album Falls Apart, res iskreno veselim. Sectile so me absolutno popolnoma prevzeli in predvidevam, da tokrat pišem o bendu, ki ga bomo še slišali, saj je kakovost narejenega tisto, kar naj bi kovalo obet za prihodnost in za slednjo pri mladih Ircih upam, da bo plodna, hrupna in kreativna. Bravo!  

Sandi Sadar Šoba

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: ,