Lowrider – Refractions

(Blues Funeral Recordings, 2019) 

Kako leti ta čas, dragi moji! Tako hitro, da se danes spominjam tistega svojega trenutka razvsetljenja in zaljubljanja v stoner rock kot bi pisal pripoved, ki ji še sam težko verjamem, da je bila lahko resnična. Prelom tisočletja – iste koordinate prostora, a časi večje vere v lepše ideale in upanje jutrišnjega dne. Jaz pol mlajši, dolgolas, precej bolj suhljat, a tudi precej bolj neveden in manj popisan z leti izkušenj, preizkušenj, slišanega, videnega in dojetega. Dvajset let mineva letos, odkar sem nekoč popolnoma nepripravljen, neveden, naiven in entuziastičen prestopil kot ničkolikokrat dotlej prag ene bolje založenih trgovin s ploščami na eni glavnih ulic našega glavnega mesta in je med kopico bolj ali manj generičnega novometalnega in sprano rockerskega post-grungerskega rocka v moje roke na priporočilo Svena, enega bolje poučenih poznavalcev glasbe, ki so mi pod pultom sugerirali sveže izide bendov, ki bi jih bilo greh ne slišati (da, to je bil tedaj naš Google in živi ljudje so bili naš vir informacij in navdiha), potegne in da na mizo srebrn plošček, na katerem je pisalo LowriderOde To Io in reče: »Poslušaj to! Odpihnilo ti bo možgane!« In kako prav je imel! Po parih taktih sem brez razmišljanja dal novce ter vzel s seboj zaklad, ki je botroval ljubezni na prvi posluh in zapečatil mojo usodo za vekomaj, Švedsko pa vpisal z mastnimi črkami na v tisti del glasbenega zemljevida, ki mu odtlej še bolj zavzeto sledim ter ga spoznavam! 

Fak! Dve desetletji sta minili in v tem času je stockholmski četverec postal oklican za legendarnega, navkljub temu, da niso odtlej naredili kaj več kot povili še en fantastičen split album s psihedeličnimi stoner magi Nebulo, nakar je iz zadimljenega templja švedskih fantastov vse zamrlo, potihnilo in so postali v krogih bolje poučenih oklicani kot ena tistih referenc, k katerim smo se vračali tedaj, ko smo želeli doseči malce večjo globino od tistih par prekleto izpetih imen, ki so sicer relevantna, a so nekako že mainstreamovska, skoraj prevečkrat omenjana in zlorabljena. Do letos! Do trenutka, ko se je na mojem predvajalniku znašla druga plošča z naslovom Refractions 

Takoj na začetku poudarim in napišem, da je bilo vredno čakati toliko časa, saj je sicer po številu skladb skopi album s šestimi skladbami narejen perfektno, brezhibno in do slehernega takta ljubeče skrbno. Od sredine devetdesetih dalje kaljeni kvartet, ki ga sestavljata Ola Hellquist in Niclas Stålfors na mastnih stonerskih kitarah, Andreas Erikson pa za masivnimi organskimi bobni z občutkom dopolnjuje basovske in vokalne linije ravno prav zasanjanega jezdeca kozmične zadimljenosti, Pedra Bergstranda, gradi na intenzivnosti in predvsem glasbi v najvišjem smislu besede! Po parih odjekih kitare sledi udarec toplega masivnega zvoka skladbe Red River, ki vas nemudoma zaziblje v stanje sladke frekvenčne pretresenosti ter veselja. Popolni recept stonerja, s katerim so Lowrider že na Ode To Io pričarali puščavske planjave umirjanja in spokoja tudi na robu polarnega kroga severa Evrope parira najžlahtnejšim pionirjem z druge strani Atlantika, v seizmični sliki decibelov in palete zvoka pa ne manjka nič. Peder je morda celo bolj retroiden, bend pa še trdnejši in po zrelosti let kompaktnejši kot je bil na prvencu! Ode vesoljskim telesom se nadaljujejo tudi na novi plošči, saj je organska Ode To Ganymed posvetilo eni največjih lun v našem solarnem sistemu, Jupitrovi luni Ganimed. Krasni bobnarski uvod in polzeče kitare, ki s sladko otožnostjo božajo in polnijo kraterje izpraznjenega srca z vezivom ritmike in sladke repetitivne melodične perfekcije, ki se ji ne mudi nikamor. Vokali predejo tople linije, komad pa malce več kot šestih minutah postopnega stopnjevanja emocionalne dinamike pripelje v stanje zena še tako zahtevnega poslušalca. 

Sernanders Krog z zamaknjenim, ravno prav ponovljivim rifom kitare vpelje v kontekst dobro ritmiko in malce drugačno, refraktirano štetje ritma, če si sposodim prispodobo iz samega naslova plošče. Kot bi prek srčne prizme lomili zvočne valove ter namensko manipulirali spekter svetlobe zato, da nas odpeljejo v danem času in ritmičnih intervalih Lowrider v stanje pomiritve in ravno prav trpkega optimizma, s katerim je lažje kljubovati ostrim kontrastom razbrazdanega sveta, ki polzi k svoji apokalipsi in pogubi. Katarzični zvok, v ravno pravem trenutku odklop decibelov ter baziranje dogodja zgolj na basu, bobnih in parih osnovnih tonih kitare vas mazilijo ter dajejo odvezo, glasbeni sakrament pa z osmimi minutami razpredanja ne dolgočasi in ne tvezi nepotrebnih mašil. Lowrider vešče in brez zapletanja ponujajo malce več ostrine in hrumečih umazanih odtenkov strastnega z ravno prav zaprašeno skladbo Ol‘ Mule Pepe, ki je retro stoner v pravem smislu besede, s priklicem zvočne slike kakšnih Greenleaf ali še bolj stonerja poznih sedemdesetih pa Švedi prinašajo nekaj sicer že slišanega, doživetega, a na sebi lasten način tudi po tisočerih ponovitvah tako prekleto nalezljivega in kužnega, da bi bilo potrebno oklicati preplah pred reprizo virulentnih epizod, ki ste jih doživeli že ničkolikokrat, a si enostavno ne morete (in nočete) pomagati. 

Ena krajših skladb plošče Sun Devil / M87 je masten odmerek enake potence, na kateri si dajo fantje duška in malce hitreje odpirajo ventile ter duri do centra ugodja. Zakaj bi dali v kontekst petsto rifov, ki ne prinašajo drugo kot le beganje, če lahko s parimi, morda tremi rifi in sladko solažo pripravite človeka do tega, da zapre oči in brez strahu pade v stanje zamaknjenosti, ki ga pelje v stanje kontroliranega miru in osvoboditve od telesnega, čeprav je izpostavljenost imaginarnemu soncu puščavskih demonov zlahka oklicano za blasfemično, a komu mar imperativi rigidnih inštitucij, ki nam vsakodnevno perejo glave in delajo življenja manj vzdržna! Sladki finale in epski konec katarzičnega predajanja dobro staranim zvokom zasedbe pa se zgodi s sladkim epom Pipe Rider, na katerem Lowrider prekosijo sami sebe. V kontekst zamaknjenih kitar in ritmike dodajo ravno prav intenzivne dodatke Hammondov, ki vas hipnotizirajo še intenzivneje. Bend deluje povezano, močno, mogočno in Pedrov sladki poziv k vdaji s »Surender …« povzroči brezpogojno kapitulacijo tudi pri tistih, ki so album morda pričakali s skepso in pomisleki. Sladka skladnost mehkih kontur, ravno prav umazanih kitar in ti konstantni udarci bobnov ter meditativnih vokalov mešajo in gostijo emocije, koagulirana pogreta srčna kri pa mastno in počasi polzi do centra kozmične biti, ki se vrača v center bitnosti in smisla na valovih zvoka, ki smo ga prekleto pogrešali! Čas in prostor sta nepomembna in odvečna, bend pa si daje prosto pot in uživaško premika meje na urah dovoljenega odklopa dlje in dlje – prek mejnika enajstih minut … Zato, da bi po koncu samodejno posegli po predvajalniku in pritisnili na gumb za vnovično ponovitev, saj je konec tako lepo vabilo k ponovitvi doživetega, dragi moji! 

Kaj bi bilo dodajati, razen morda dejstvo, da se ni v tem času odsotnosti zgodilo nič drugega kot le to, da smo lahko verniki v zvok in veličino švedskega kvarteta dobili le potrditev, da to, kar je dobrega, ne izgubi leska niti po tako dolgem času ne. Morda se je na zvoku zasedbe Lowrider nabralo le malce več patine izkušenj in morda so osvobojeni zlonamernih kritik tistih, ki v svoji omejenosti priznavajo primat dobrega le tistim parim, ki so žanr postulirali, lahko svoj trud in energijo namenili le k temu, kar edino šteje – ne k preračunljivosti, kaj je trendovsko in kaj se bo prodajalo, temveč k iskrenemu sožitju s svojimi počeli ter počeli glasbe, ki jo lahko na tak organski način pišemo z velikimi mastni črkami! Lowrider so prekosili vsa pričakovanja in po novem ne bo iz zvočnikov hrumel le zvok prvenca, temveč se bo namensko lomilo fraktale realnosti tudi s perfekcijo plošče Refractions, ki je nov dokaz perfekcije, ki vam bo odpihnila možgane! To vam garantiram! 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: