Jegulja – Exit Sandman

(samozaložba, 2020) 

Ali obstaja matematični ključ, s katerim se odvijajo naravni cikli? Ali obstaja formula, ki povzema resnico, modrost, smisel celega sveta? Morda, morda ne, pri definiranju dobrega v glasbi pa pri ljubljanskem bendu Jegulja vem, da je nekaj na tem magičnem, trdnem, obstojnem in žilavem številu tri, s katerim zasedba že od leta svoje ustanovitve 2013 kljubuje vetrovom komercialne postanosti, brezvestnega uklanjanja normativom, prodajanju klišejev. Jegulja so instrumentalni trio, v katerem svojo uresničitev smisla glasbene eksegeze od prvega dne dalje zastavljata dve masivni, po karakterju različni kitari, ki ju krotita Jure Gašper, nekdanji član death metalskih kolektivov Abattoir in fenomenalnega projekta z imenom Uroš, ter Jan Kozlevčar – Kozel, srčni vezni člen nekdaj pri sedaj že pokojni stonerski zasedbi Carnaval, sicer pa bolj poznan kot aktivist za pravice neodvisnih glasbenikov in pri marsikomur za vekomaj zapisani kot tisti dedc z jajci, ki je leta 2009 upal javno kritizirati slabo delo SAZAS-a ter je pljunil svoj protestni pljunek Zupanu, kapitalističnemu izkoriščevalcu in nasprotniku neodvisnosti v glasbi številka ena, direktno v obraz. Pustimo političnost in aktivizem vsaj za hip ob strani, saj je to, kar šteje, le glasba v samostojni esenci, ter poudarimo, da so po mnogoterih preobratih, kombinacijah, preizkusih in testiranjih končno le dobili stalnega, stabilnega, zanesljivega človeka za bobni, kar je nazadnje lani postal izvrstni Jure Kolšek. Se sprašujete, kje je bas? No, gruntajte, mi gremo pa lepo v obdelavo fantastične nove plošče Exit Sandman.  

Izdelek, ki bi moral po fantastičnem prvencu Darkest Light iz leta 2017 premikati meje, se imenuje Exit Sandman. Lahko bi si laskal, da je morda posvečen moji malenkosti, lahko bi na prvo žogo poudarjal, da gre za namensko oddaljevanje od načel metala ter klišejev Metallice, ali pa se bend odpoveduje Hypnosu, Morfeju ter metaforično zapušča svet Neila Gaimana ter se odloča soočati s stvarnostjo, dokončno izstopiti iz matrice. Ne vem, le ugibam, a po mnogoterem poslušanju sedmih fantastičnih glasbenih zgodb čutim, da je lahko za vsem skupaj to in še več, saj je bend konstituiral drugačen glasbeni dostop do nevralgičnih centrov ugodja, čeprav je organon pomagal identični kot na prvencu in še prej na fantastičnem demo posnetku Finese in Blat iz leta 2014. Kar je evidentno, je počelo DIY-a v polnem smislu besede, saj so fantje ploščo kalili in posneli direktno na svojem placu brez kozmetičnih navlak, mašil in ostalega prevečkrat prisotnega sranja. Dejstvo, da je tak princip dela trd, naporen, da ne prinaša enormnih kapitalskih dobičkov, prinaša pa dobro glasbo in ugodje ob zavesti, da lahko ostajaš brezsramno zvest sebi in svojemu poslanstvu, je najpomembnejše, to pa dokazujejo s krvavimi žulji in slehernim akordom, slehernim taktom odigranega delčka mozaika, ki sestavlja družno ploščo s hrbtenico in glasbeno masivo. 

Polnomastno popotovanje se začne z udarnim komadom Evil Tongue. Kolškov trdni udarec po bobnih, nato pa se mu zlovešče pridružita trdno povezani kitari Jurca in Kozla. Ostra dikcija mastnih, nasičenih distorzij in organskega zadimljenega zvoka, v katerem je čutiti tenzijo, željo, slo, strastnost, predvsem pa odločnost in vizijo, fura film popolnega diha z rifi, ki se nizajo en na drugega v pošastno počasnem, okusnem tempu. Naslovna skladba albuma Exit Sandman! Čuti se sleherno mišično vlakno diabolične zveri, ki vas oblizuje in vabi v plamene Pekla. Pri tem je kompendij zvoka nasičen, mladi Jure za bobni pa na ravno pravih mestih daje poudarke celoti s svojim trdnim ritmiziranjem. Zvok, ki hrumi, drobi, melje in pelje lepo dalje k redefiniranju ritmike in melodike, kot bi jo lahko igrala Metallica, le da so Jegulja pervertirali, namensko skvarili in spremenili tone ter dali v recepturo svoja krasno okosmatena jajca! Jazzovski akordi se prikradejo tako naravno, melodika pa repetitivno ponavlja tisti rif, ki bi bil lahko zajebancija, pa je postal nekaj prekleto resnega in samosvojega. Sinergija vseh treh gradnikov deluje brezhibno in uigrano, naravno tekoče, odstavki nenapisane zgodbe pa se izcejajo iz sleherne plasti posnetega. Nasnetega ni, bend pa bo to, kar ponuja, vsekakor sposoben odigrati v nulo tudi v živo. In ta solaža, ki pride v prvi plan samodejno in tako neprisiljeno, brez napovedi in fanfar! Kozlova tehnika poigravanja s Stratom deluje baročno, čisto, ekstatično in fenomenalno igrivo ter navdihnjeno. Ni tipanja in nakladanja. Sleherni ton drži in k temu lahko rečem že nemudoma: »Kapo dol, bravo!« 

Skoraj death metalski stampedo, thrasherski briljant pri uvodu Main Menu pegla in dodaja prapočela tega, iz česar so fantje (ali vsaj starejša člana zasedbe) izšli. Švedska preciznost in metalurški nastavki so z ravno prav hrapavim zvokom samo predigra temu, da se Jegulja spusti in izmuzne definiranju ter zajadra v vode psihedelije, stonerja, sludgea, obenem pa z eno nogo še vedno dominantno podpira piedestal metala v najboljšem smislu besede. Seksi! Vse funkcionira cinematično, globoko, doneče, resonantno, sočno in cedeče se, kristalno čista produkcija, ki so jo fantje predali Dragu Popoviću pa ne ruši kontur in ritma, le bolj jasno izstavlja to, kar se na plošči dejansko dogaja. Dobro, ni grmenja bobnov, ni basa, ni tekstovnega poigravanja z različnimi nastavitvami in efekti, je pa bend kot tak trdno zveneč ter funkcionira kohezivno, udarno, tudi če privijete zvočnike na maksimum. Meni najlepši drajv ponudi nadaljevanje z epskimi sedmimi minutami skladbe Retarded Nation. Komad, ki ga Jurc rad posveti Slovenceljnom, brusi in kreše iskre! Ponovljivi industrializem ritma, na katerem se kot glavna sestavina servirata dve fantastični kitari. Ena bolj namrščena, bolj ostra, kot bi vtirali v odprte rane opilke, druga pa malce toplejša, malce bolj zglajena, a vseeno diabolična! Povrh pa precizni in dobro odigrani bobni. Zakaj mi Retarded sede? Morda zato, ker slišim v celoti tisti prekleto opojni genij Mikaela Akerfeldta in Opethov v vsem progresivnem sijaju, ki ga Švedi zmorejo, s tem, da so Jegulja samosvoji, a nič manj progresivno kreativni. Kakšna dinamika in minimalije, ki se prikradejo v podzavest s tem majhnim premikom prstov po vratu kitare, z drobnimi zdrsi, okraski na dobro skritih mestih! 

Elf Scent je škratovsko navihan. Prav zlahka je videti elegantne pravljične odtenke tolkienovske pokrajine, v katero Jegulja dodajo po molih bogato polivko durov, več svetlih kontur in vas bolj kot s pridihom namrščenih škratov ali aristokratskim etosom elfov povabijo k življenja polnemu plesu s hobiti. Vmes pa so epski pridihi plezajočih solističnih trenutkov, ki so spontani in ravno prav dolgi. Potem pa v letu političnega pesimizma komad, ki bi ga lahko posvetili »velikemu vodji« Nenezu Nenši ter njegovim falangam dobro sprogramiranih nestrpnežev. Self-Destructive Satan (SDS) je jazzovsko nasičena elegija, ki premore obilo dobro krojenih jazzovskih akordov, a tudi metalskega duha. Disonanca rahlo sanjavih kitar, ki so v tistem diametralnem nasprotju pričakovanega, naravnega in ugodnega dodani zato, da vas ne tolažita. Vmes se prikrade krasen zvok čiste kitare in spet brazdanje podzavesti s plastmi zvoka, ki godi (no, vsaj moji sprijeni in hrupnim odmevom naklonjeni duši). Fantastična igra elementov priliva kerozin na kresove samovžiganja, v slišanem pa ne slišim nič grdega, nič spornega, nič žaljivega. Sklep z Amber Eyes je namenjen ohranjanju žareče žerjavice tudi za vnaprej, saj je v dobro naplasteni glasbi dovolj prostora za redefiniranje, za trenutke, ko namesto na zgornji del glasbenega spektra začnete plameneti na tistih nekaj strateško popolno postavljenih nizkih tonov, Jegulja pa vas pri tem samo spodbuja in pripravlja na samouresničitev lastnih ciljev, strasti in predispozicij – brez ene same besede, brez enega samega jezikovnega ukaza. 

In že smo pri koncu analize, ki pušča marsikateri odgovor neizrečen in marsikatero slutnjo na nivoju popolnosti idej. Ne bi razpredal in filozofiral ter trosil puhlice, saj je vse, kar je pomembno, bilo izrečeno s slehernim udarcem palčk po opnah in jeklu činel, s slehernim potegom po dobro naelektrenih strunah. Jegulja je uresničila svoj načrt in nam v ušesa vnovič nasula pulfra, od katerega se bo še kadilo, zaradi katerega bo še pokalo in morda celo spregleda ta pospani, sanjavi, pasivni podalpski primerek Homo Balcanicusa, ki si želi biti svetski človek! Exit Sandman praši, drami, spodbuja in javlja, da je realnost tu. Če si nalijemo čistega vina, verjamem, da bi za malce večjim proračunom benda lahko stvari zvenele še bolje, a obenem vem, da včasih stvari funkcionirajo popolneje, če je človek malce podhranjen, če se mu ne uresničijo vse želje in ne začne trositi floskule, ki se zgodijo, če imamo vsega polno rit. Jegulji želim obilo kreativnih trenutkov, stabilnost kemije, ki so jo zastavili v svojem varnem, toplem, ljubečem okolju mikrokozmosa domorodnega placa, predvsem pa jim želim obilo igranja tako doma, še bolj pa zunaj meja te premajhne domovine, ki ne zna ceniti tega, kar premore, zavida pa marsikaj. Naj zavidajo, naj se žrejo! Vi, fantje, ste svoje delo opravili z odliko in vžgali, vtetovirali, izvezli ime dobre glasbe z imenom Jegulja globoko v moje srce! Hvala vam! 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: