Svojat – Svojat

(Založba Radia Študent, 2020)

Par dni po prazniku kulture, ko Slovenci tako lepo nekrofilno počastimo spomin na dan smrti našega najpomembnejšega poeta sedim v svoji sobi in odpiram ušesa, dušo in misli dejstvu, da je to, kar definira avantgardno in napredno, genialno ter navdihnjeno v letu 2020 možno povsem drugače koncipirati. Morda je bil Prešeren v času svojega bivanja pred, ja, več kot 170 leti izzivalen s formo, z uporabo svojega jezika, ki ga je povzdignil iz kmečkega na nivo visoke kulture ter dokazal, da so tudi v naši govorici možni presežki v obliki sonetov, je pojem poetičnega dandanes dobilo novo dimenzijo, novo ostrino, nov naboj, res pa je, da nas dandanes, žal, ne šokira in ne gane ravno veliko stvari. Pa bi nas moralo! Ena izmed takšnih vrhunsko nabritih in okusno kreiranih zadev je tudi istoimenski prvenec noisersko progresivnega tria s punkovsko, alter, prav samosvojo esenco, album zasedbe Svojat.

Zasedbo tvorijo trije nekonvencionalni glasbeniki, ki so se že v decenijah dobro dokazali. Andrej Fon a.k.a. Olfamož kot glavni ideolog, idejni vodja, glas in navdih zasedbe Olfamoštvo je k recimo temu bolj konvencionalni formi rockerskega dela povabil svojega bobnarskega soborca iz Horde Grdih Tadeja Čauševiča, kot tretji pomembni člen stabilno nestabilnega in nepredvidljivega kolektiva pa je bil povabljen basist s karakterjem in dobrim pedigrejem – Ivo Poderžaj, ki se je doslej dodobra dokazal kot močni dušni guru zasedbe Žoambo Žoet Workestrao, aktualneje kot nov glas in pridobitev zasedbe Borghesia ter v množici projektov tudi kot aktivni član Olfamoštva. Kaj nastane iz tega je idejni korak naprej od proste improvizacije, prostega leta v neznano, v godlji zvoka pa si roko podajajo močne metafore, provokativna tonaliteta ter lucidno punkerski uporniški etos, ki bi ga s primerjavo najhitreje in najlažje primerjali z dušo in nabojem zasedbe Buldožer če že čim, nikakor ne z modnimi trendi, ki so odvzeli glasbi marsikaj, predvsem pa drznost in željo po prestopanju trendovskih meja. No, recimo po večini …

Svojat je tu uporna in samosvoja in z namenom naravnana tako, da ne stremi ugajati za vsako ceno. Šest skladb hrupnega bonbončka trdega preigravanja kompleksnih atonalnih form z v ravno pravem času dodanimi mehčanji ter provokativnimi izlivi besa, nezadovoljstva, življenjskih impresij, je polnih karakterja ter preobratov. Avantgarda z rustikalnim pečatom sedemdesetih, z zappovskim konceptom zvočnega barvanja ni post waveovski temveč bolj no-waveovski izliv hrupa z lepimi dodatki, slednje pa je najbolje poslušati na povečani glasnosti domačega predvajalnika, saj je šele tedaj slišana mastering nota Alda Ivančiča ter produkcijski prijem Saša Kalana, ki je tokrat serviral nekaj kristalno čistega, precej minimalistično efektiranega, v tej čisti formi pa se dogaja intenzivni majndfak, če smo direktni. Uvod z verjetno glavnim hitom plošče, s skladbo Ljubavbav je bolj kot to anti ljubezenska ali toliko bolj realno pro-ljubezenska skladba o želji po ljubljenju in obenem strahu pred iskrenim ljubljenjem. Kristalno oster Fonov kitarski zvok in čisto nastavljeni vokal se lepo spleta s precej čistim basovskim prepletanjem ter lahkotnimi bobni. Dinamika prehaja od nežnega mehkega božanja in ostrimi, hrupnimi, na visokih frekvencah temelječimi distorzijami. Blaznost, dihotomija nežnega in obsedenega se poigravata s formo, z ritmiko, dodajajo se plasti okusnega in v srži progresivno naravnanega intuitivnega muziciranja, ki si dovoli vulgarizme na pravih mestih, Svojat pa ne pristaja na kompromise in na bližnjice.

Meni najokusnejša je skladba Če sem natančnejši, ki po lepem mehkem, skoraj hipnotičnem uvodu trga koščke. Prišlo je do neljube napake, saj je zaradi nepričakovanih zapletov sredi rutinskega posega so objekti seciranja postali opice. Seksi norost, hrup, privijanje, dodajanje medmetov na inštrumentih, konciznih prelomov, mozaičnih koscev na lepljenko, v kateri se prav zlahka najde beseda »pička«, ki ruši harmonijo, vam krade prostor za pobeg in umik. Svojat so direktno v konfliktu, v obračunu s seboj, svojimi demoni in s svetom direktni, ne olepšujejo, ne dajejo razlogov za tolažbo, disonanca pa je inteligentno uporabljena kot sredstvo za naracijo benda. Dobra igra vseh treh tke teksture ostrih kontrastov tudi nadalje. Bluesovski dadaizem skladbe Spij zdaj! je le sredstvo za prelivanje duše eksperimentalno velikokrat težko poslušljivega preglaševanja iz Olfamoštva v menzure recimo temu pogojno bolj mainstreamovske rock forme, pa če je ritem valčka osnova, se prav zlahka na statve daje podobe okostnjakov, napol živih, bolj mrtvih prividov, ki nanašajo srčno kri in nasilno z nožem rezljajo luknje v piščal leve noge umorjenega, da kot neandertalci zapiskajo masten zvok skozi izrezljane luknje primitivnega pihala. Metafore sproščajo, brizgajo iz slehernega verza o tem, kako smo dejansko odtujeni, vsak v svojem svetu, tanka pa je meja med norostjo in genijem. Svojat si z nadaljevanjem s skladbo Žoga joka dodajo malce več artikulirane, bolj grmeče distorzije ali malce več »podna«, s čimer se dodaja več suspenza, več goriva na plamene vsaj mojega srca, ena najbolj diskurzivno nastavljenih in artikuliranih skladb albuma pa pove povest o žogi, ki hrepeni po fizičnem, po brci, po funkciji. Kot smo dejansko dandanes povečini nefunkcionalno depresivni vsi tisti, ki nosimo v sebi neizrabljen, neizživeti potencial zavoljo pomanjkanja lastne vizije ali smisla v družbi, v kateri gnijemo. Izvrstna kontura se nadaljuje s parabolo skladbe Sekundno lepilo. Vezivo jazzovsko improvizatorski igri zvoka je eklektična energija treh kreativcev, ki ljubijo hrup in disonanco, ljubijo poetiko absurdnega, »sekundno lepilo namesto maskare«, ljubijo to, da vam je morda nelagodno, saj je svet če ga uglasbimo ta hip bolj kot sanjavo lep in melanholičen nasilen, disonanten, hrupen, nelagoden, agresijo pa se poustvarja z recimo temu nelogičnimi in nelagodnimi frekvencami med toni. Zato, da vas kot po diktatu na koncu zaprejo v Sobo 2×2. V norišnico. V živalski vrt. V osamo vaše eksistencialne ječe, da se zamislite nad seboj.

Super spesnjeni niz malce več kot pol ure trajajočega zvočnega orgazma pa je dramaturško nadgrajen in slehernemu smrtniku z malce potrpljenja, z malce želje po dobri glasbi z globino in vsebino pisan na kožo. No, morda ne za povprečnega Janeza, ki bo v tem videl morebiti celo razlog za novo tožbo, za nov izliv gneva in nestrinjanja. So pa Svojat kreirali s prvencem nekaj, kar poraja debato in potrjuje primat dobrega, glasbenega, alternativnega, uporniškega in kreativnega! Zato vam v izziv mečem kost, da si izrezljate svojo neandertalsko piščal in pritegnete s polnimi piski iz globine svojih pljuč temu briljantnemu ploščku, mu daste priložnost ter mu morda celo prisluhnete, saj je v času instanta in hitrih receptur na vsake toliko fajn prisluhniti nečemu, kar gravitira k pravim počelom glasbe z dušo in terja malce več kot tri sekunde brezveznega po(d)trkavanja na že dobro znane in izpete viže. Fantje, komaj čakam nadaljevanje! Nad prvencem sem namreč več kot navdušen!

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: