Žanil Tataj – Žak – Da Capo EP

(One Records, 2019)

Pri govoru o rock zvokih Balkana ter skupnih stičnih točk nekdanje velike skupne, a preminule države, je domala nemogoče spregledati aktivne vloge in doprinosa reške scene, ki je definirala zvok hard rocka z zasedbami, kot so Jersey, kasneje, v turbulentnih devetdesetih pa pomembnega zvoka, pojave in skladb neskončno iskrivih in kakovostnih Divljih Jagod. Skupni imenovalec obojega je bil nadarjeni vokalist z žametno trdnim in močnim glasom, ki se je lahko kosal z razponom asov, kot so Ronnie James Dio, precej blizu pa je bil zlahka tudi Judas Priestom, kjer je po Halfordu kaj kmalu na paleti še kaj dominantnega z menija otoške vokalizacije. Mojster tako glasilk kot tudi violinske instrumentalizacije Žanil TatajŽak je sklenil navkljub trdemu delu s postojnskimi Mary Rose postreči še z nečim novim in poprej nepreizkušenim. Namesto gostovanj v zasedbah, kjer je bil sicer pomemben član, a le eden izmed členov kreiranja je sklenil letos postaviti na preizkus tudi svoje solistično ustvarjanje ter produkcijska znanja, v domači Reki pa je k sodelovanju povabil močan kreativni tim, ki je v letu dni povil pet skladb, katere se s koncem leta ponujajo na celovečernem EP-ju z naslovom Da Capo 

 Otvoritvena eksplozija dobro znanih ostrih metalurških sentimentov se preizkuša nastavitve z energičnim štartom skladbe Ispočetka. Power kitare, klaviature, in zelo priestovski vokali stare metalurške šole funkcionirajo solidno, na komadu pa se v sicer mastno zastavljeni kompendij kitar Stefana Šegulje umeščajo precej čiste in sintetizirane suhe klaviature Zorana Sauliga. Ritem sekcija sicer trdnih, a precej v coni varnega postavljenih bobnov Eduarda Banova ter premalo slišanega basa Aleksandra Stemberga dajejo veliko prostora za vokalne sprehode zanesljivega in dokazano efektivnega Žaka. Družbeno kritični komad na rovaš človeštva poudarja nemoč, pokvarljivost in brezidejnost ljudi, človeštva, klic po reštartanju počel pa je morda simplicističen, morda naiven, a učinkovit in v svoji sintezi zvoka osemdesetih ter zgodnjih devetdesetih efektiven. Recimo temu, da je prva lekcija šolske ure hard rocka in metala odkljukan, test opravljen uspešno, brez zatikanj. In to je dobro, saj po prvih taktih Tišine sledi nekaj slajšega, a prekleto okusnega. Emocionalna power balada odpre več čutnih registrov, eden boljših komadov ploščka pa se poigrava z idejo boljšega jutri z upanjem, kot bi ga spletali skupaj Coverdale in Whitesnake. Žakov diapazon je namenjen velikim odrom in mogočni orkestraciji, okusna preprosta solaža pa navkljub retroidnosti in sladkobi baladnega temelja ne popušča ter ne izgublja globino, jajca in trdnost. Pri tem je dejstvo, da je Žak perfektno vezivo, ki daje muzikaličnemu telesu dušo in potrebno globino. 

Na putu za raj je vnovič emocionalno nabita senzualija, malce slajša balada z močnim in resonantnim življenjskim sporočilom minljivosti ter krhkosti bivanja. Življenje je v svoji ulovljivosti izmuzljivo, Žak pa se lirično dotika metafizičnega na človeku bližnji, topli in všečni način. Naracija čiste srčnosti daje čutiti pulz zibajočega utripa življenja, strast po bivanju in ne zgolj preživetju, temveč življenja, je epsko dopolnjena s krasnimi glasbenimi melodičnimi okrasi, kjer si akustika neizumetničeno podaja roko z distorzijami, močne klaviaturske linije pa barvajo ter nanašajo sedimente orkestracije, s katero se subtilno znajdete v pol hipnotičnem stanju sanjavosti ter mehkobe voljnosti. Krasna skladba, ki je po mojem skromnem mnenju kandidat za najboljšo in sporočilno najmočnejšo skladbo albuma. Seveda, stvar okusa, s tem, da so glavni aduti še nerazkriti!  

Večini bo ključni trenutek plošče morda Prosule se divlje jagode, saj je to tisti trenutek, kjer se v koncept dodaja zvezdniški duet. Žanil TatajŽak je tu k sodelovanju in bolj ženstvenim podtonom tipične recimo temu jugo rockerske bombice nepričakovano presenečenje. Namesto rockerske eminence je Žak k viziji pritegnil Nikito. Nikolina Ivošević je bila v poznih osemdesetih ter v devetdesetih letih pomemben člen hrvaške dance scene, ekscentrična in talentirana pevka z vokalnim razponom štirih oktav in pol je v glasbeni poklon preteklosti (Divlje jagode, saj veste?) prinesla novo dimenzijo glasbenega. Kitare, ki potegnejo uvodoma na Scorpionse, nato pa s standardnimi prijemi zajadra v balkansko tonaliteto dveh perfektno uravnoteženih kitar (ne, nič spotakljivega in kritike vrednega ni v tem, da znamo le na tem koncu sveta po naravi čutiti tisti razpon kvint in kvart, ki so po naravni nuji prisotne v melodiki rocka južno od Kolpe), nato pa ta krasna kemija Nikitinega vokala in Žakovega baritona. Plansko zastavljen hit, ki igra na sentimente publike in ve, kdo so odjemalci – nostalgičnih spominov polne množice fanov, ki so rasli ob dobri glasbi, ki je bila edina tolažba v časih po vojni in uničenju. Super skladba, po kateri se Žak odloči za finale z močneje poudarjenimi emocijami. 

Sklepna skladba Na jastuku je sentiš, ki modernost sedanjega mondenega zvoka menja za slajše nostalgične sentimente devetdesetih in od zaveze preteklosti namensko ne odstopa! Močna emocionalna balada je perfekten oder za zadnji zapeljivi dotik Žakovega malce nežnejšega vokala, ki pa mu ob ravno pravem, perfektnem trenutku pusti dihati. Odprejo se registri in Žak se brez težav dokaže kot upravičeno eden močnejših in potentnejših vokalov nekdanje skupne države. Kar morda malce šepa, če smem poudariti, je morda instrumentalij, ki je s svojim sestopom od Coverdalea do Mr. Big namenjen nujni melodični spremljavi. Skladba vabi k topljenju dvojnosti v enem, k spletu skupnih emocij, k ljubezni, pisani z veliko začetnico, a čutim, da bi bilo tu možno nekaj več, da bi bil korak naprej še bližje perfekciji.  

Morda ni namen premikati meje k novem, vendar učinkovitost pri sicer efektivni godbi, ni presežna, saj je jasno, da je bilo prostora za osebne eksperimente malo. Da ne bo pomote – Da Capo je korekten izdelek, ker gre pa za solo ploščo vokalista, je tu v ospredje postavljeno prav glavno orožje plošče – Žanil TatajŽak. Z malce več ekspresivnosti, eksperimentiranja in preizkušenj nekonvencionalnega, še neuporabljenega in klišejskega barvanja bi sicer uigrani in solidni inštrumentarij funkcioniral lahko precej bolje in ne tako previdno ter nemalokrat celo predvidljivo ali že slišano, če veste, kaj mislim? To ni kritika, ki bi spodkopavala integriteto plošče. Slednja je dobro in konkretno zastavljena, dopušča pa, po Intermezzu, kjer se iz lokala sprehodimo v zaodrje, odpremo imaginarni hladilnik, popijemo požirek perfektno ohlajenega piva, svoj odklop od sveta ter trenutek miru, ki je prava pot do raja. Po umiritvi morda lahko preizkusite svoj potencial kot vokalistov, saj so Žak in kompanija v dodatek ponudili še instrumentalne različice vseh skladb ter malce krajšo in za radijsko emitiranje prikrojeno različico tandema z Nikito. Vsekakor zelo obetaven izdelek, ki dokazuje, da je Žak sposoben v prihodnje presenetiti tudi z malce več solističnih izdelkov, čeprav sam navijam za to, da bi bilo v prihodnje več eksplozivnosti, več ritmičnih vragolij, več basa in manj opiranja na klišeje. Slednje je odpihnila zadnja plošča domačih postojnskih asov, del katerih Žak je, a je to, kar smo okušali tokrat povsem drug niz pesmi z drugo paleto in malce drugačnimi recepturami, ki se jih moram vsaj jaz, priznam, še malce privaditi. 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki: