Body Says No – 3 Songs

(samozaložba, 2018) 

Leto se ni sklenilo, ko se na predvajalniku oziroma na domačem računalniku znajde glasba, ki sem jo po povabilu mojega spletnega prijatelja in bobnarja zasedbe Body Says No dal na preizkušnjo. Lani v samozaložbi izdani EP s tremi skladbami z imenom 3 Songs je dejansko moj prvi stik z zasedbo, ki je poleg Klubskega maratona obredla nemalo odrov v podporo bolj ali manj agilnim alternativnim zasedbam po Sloveniji, a dejansko z enoletno zamudo priznavam svojo nevednost, saj v poplavi vseh možnih spektrov glasbe nisem uspel prej dati priložnost pred letom še svežim in toplim glasbenim novotarijam ali svežim žemljicam.  Po preverjanju pedigreja postane nemudoma jasno, da Body Says No ni novotarija brez zgodovine, saj so se člani zasedbe kalili v bendih, kot so Kraški solisti, Suzi soprano, Akami, Low Peak Charlie, Tovariš Strmoglavljen, tudi MeduzaleM, The Lift in v še čem, po prvem obratu pa postane precej jasno, da je hibridna energija benda sicer drugačna od prej slišanega, a z oporo na moderni definiciji reverbizirane alternative ter morda celo mikrodelcev stonerja tako, da je to, kar se sliši možno umestiti v tisti del glasbene zgodbe, kjer ni prva pomisel komerciala ter prodajanje množicam, kar mi je, iskreno, zelo pogodu. 

Zasedba je nastala leta 2016, korpus muzikalične soldateske pa vsaj na slišanih posnetkih EP-ja tvorijo Enej Mavsar na kitari in glavnem mikrofonu, Martin Ukmar na drugi kitari in klaviaturah, ritmični ustroj benda pa kompletirata bobnarski takt Blaža Kocine ter nizkofrekvenčni bas temelj Jošta Drašlerja. Precej podobno kot pri Lynch se v kontekst s spevnim in iskrivim otvoritvenim komadom Hatch implementirano servira to, kar Body Says No predstavljajo. Najprej precej klavstrofobični, namensko zadušeni zvok razgibanega bobnanja, nato ravno prav razbrazdani, no, recimo temu tako, brit rockersko nastavljeni zvok kitar, ki so tonalne, spevne, sugestivne, rif pa pelje pozornost v smeri zelo poslušljivega alterja z ne nujno nekomercialnim predznakom. V reverbe zamaskirani Enejev vokal ponuja melos rahle mondene in moderne nevrotičnosti, distanciranosti, v manj kot treh minutah pa se prehaja po naravni nuji v sfere osrednje zastavljenega in poslušljivega alter rocka po meri tistih, ki so jim QOTSA maksimum šundra. OK, Body Says No so morda v svoji pedantnosti predvidljivi, a ne gre za generiko, ki bi ubijala energijo, zagon benda. Skoraj prehitro in odrezano se zgodi preskok v High-quality Guilt z agilnim lo-fi zvokom, popoidnostjo, plesnostjo, tekočim tempom in sugestivno melodiko. Ne kot pri Low Peak Charlie, a s korektnostjo moderne alter produkcije. Kaj razumem pod slednjo? Morda ta prevečkrat nedefiniran zvok, ki jemlje tam, kjer ne bi smel. Ni šusa, namensko se maskira malenkosti v plasti efektov, ki pa tu niso preveč megalomanski. Pravzaprav so Body Says No zvočno precej minimalistični, saj se pretirava le z reverbi in filtri na vokalih, zvok kitar in bobnov pa je zaprašeno suh in premalo masiven. Vsaj za moja ušesa, ki so rasla ob zvokih superiornejše produkcije devetdesetih, kjer se je poleg forme dajala na pladenj tudi vsebina, katero danes ne slišimo prav po defaultu pogosto. Sklep slišanega z mastno paleto sicer spet britansko, blurovsko zvenečega komada Unknown s še vedno suhim dotikom ne ubije volje s predolgimi kompozicijami. Komadi so dolgi okoli treh minut in pol in v času pod desetimi minutami priletite do konca poti, med katero se je  zvočno zgodilo veliko tega, prav lahko pa bi se zgodilo še več, a tokrat drznosti in volje za to zaenkrat še ni bilo. 

Najprej je tu potrebno pohvaliti uigranost in povezanost benda, ki gradi na zvočni zgodbi kot dobro naoljen stroj, manjka pa zaenkrat malce več lastnega zvoka, lastne reaktivnosti in malce več tistega, ko benda ne primerjaš že na prvi posluh z bolj uveljavljenimi in z več renomeja poznanimi Lynch. V kočevskem Bartrack studiju posnet prvenec daje prvo materijo za plasiranje, za oblikovanje, za dodelavo, a bi v naslednjem koraku vsaj sam želel pri bendu slišati bolj kot distanco in za prašnimi paneli skrito alternativno korektnost bolj neposrednost, zvočno konfrontacijo s poslušalcem, morda malce več tistega narativa, kjer je zvok debelejši, bolj bogat, bolj sočen. 3 Songs so torej posrečen poskus merjenja moči v novi postavi z novimi ljudmi, a bend še ne funkcionira kot samostojna entiteta temveč vsaj po teh treh skladbah sodeč išče svojo nišo, morda svojo ciljno publiko, svoj prostor za razvoj vnaprej. To ni slabo, saj je tudi plansko delo lahko uspešno, je pa res, da so lahko palete zvoka v bodoče bolj drzne, nanosi glasbenega naboja razelektritve med člani bolj nebrzdane, ko pa umaknemo okvirje in formalne kalupe pa postane vse skupaj lahko še boljše, še bolj alter, bolj vznemirljivo. In slednje od benda definitivno upravičeno pričakujem že z naslednjimi razkritji ter dopolnitvami opusa. 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: