Barking Jacqueline – Over The Green Horizon

(samozaložba, 2019) 

A veš, ko misliš, da si slišal domala vse, ali pa vsaj signifikantnejši del domače glasbene produkcije, pa te po naključju doleti pošiljka v poštni nabiralnik, po poslušanju katere obsediš na kavču z odprtimi usti ter ne moreš verjeti, kaj te je doletelo? No, dragi moji, nekaj takega me je doletelo po poslušanju letos posnetega in skupaj sestavljenega prvenca vseslovensko integrirane zasedbe Barking Jacqueline Over The Green Horizon. Vsekakor že na tem mestu lucidno izstavim, da gre za enega progresivnejših, na prave esence čudaštva navlečen izdelek, ki izseva iz sleherne pore strast, slo, željo, potenco in glasbeno znanje po ustvarjanju neklišejske godbe z masivnim, jeklenim, masivno vlitim parom jajc. No, tremi pari teh, saj zasedbo tvorijo trije ne tako neznani slovenski alternativci. Najprej je tu idejni temelj zasedbe Roman Milek, sicer dobro znan in slišan iz bendov S.F.U., Bombastik, Marko Skače, malce manj iz zasedb Nismo bli mi in Justin’s Case, ki je za bobne s svojim basom zvabil priležnika in spremljevalca Ali Ena, pa tudi akrobata na opnah v zasedbi Ego Malfunction, Miladojka Youneed, Lolita in še čim, ritmika Mirsada Šabića, manjkajoči člen kitare pa je dopolnil šeststrunar zasedbe Juž’na in Red Fuel, Luka Gramc. Kakšna sestava, kakšen idejni potencial, kakšen rezultat! 

Devet avtorskih glasb po svoji divji naturi integrira prvinski zvok masivnega alter-funk-psihedeličnega substrata, ki se je precejal prek spektrometra organsko reaktivnega Primus emulatorja, a na način, ki ne posnema že slišanega in ne poustvarja, temveč dopušča svojo interpretacijo tega, kar Les Claypool počne na sebi lasten »americana način«. Domorodne ljubljanske zakloniške kapacitete odmevajo precej drugače, kar pa po dolgem času razočaranosti nad neizvirnostjo domače scene lahko povem, da sem tokrat deležen igre, ki ima rep in glavo in ne stremi k temu, da bi ugajala za vsako ceno, čeprav človeku z ušesi in srcem na pravem mestu nakocini sleherno vlakno na telesu in ga spravi v stanje premika ter končno vere v to, da obstaja še kaj dobrega na tem hipsterskem svetu brezjajčnih wannabejev. Uvod premakne vse v stanje tekočega teka z impresivnim Story Tellerjem. Zasanjan odjek radiofonije kitare, tekoči narativ basa, ki s skoraj Janes Addiction mehkobo spenja štrene s činelami, nato pa mastna klofuta s slapping basom in prehodom v nekaj, kar bi lahko primerjav le z mešanico starodobnega Fleaja in predvsem mastnega odmerka prej omenjenega Claypoola. Reference, ki povedo veliko ali domala nič, če pa pustite stvari v tekoč, nezatikajoč tek pa je v vsem skupaj nekaj nalezljivo zadimljenega, psihedeličnega, fraktalno prelivajočega in enostavno navdihnjenega. Božanska psihotičnost, ki razveseljuje je ravno prav agresivna, ravno prav mehka, ravno prav sredinsko razsrediščena in nekomercialno poslušljiva. Seksi! Romanov vokal se staplja v ta res progresivni spoj funka, psihedelije in stonerja naravno in ravno prav nabrito. Spet, bom rekel, kot Les Claypool, ki je ponavljajoča stična točka vračanja, ko skušam najti primerno primerjavo, asociacijo, čeprav nočem ožati zaznavnega horizonta s primerjavami. Stvar funkcionira brezhibno in živo. Kemija puhti iz sleherne pore in to je najpomembnejše! 

Shoot To Kill z masivom reverba na basu ter sugestivnimi dodajanji precej suhe in surove kitare ter bobnov odpira duri v malce bolj odprt univerzum prelivajočih se kontrastov. Kar sledi nato je tisto nekaj, kar sem nekoč davno doživel s prvimi deli RHCP še v Hilelovi fazi, le da v svoj funkadelični spev dodajajo Barking Jacqueline debele dodatke impresij iz zgodnjih devetdesetih, ki so jih fantje dobro doživeli in jih razumejo do obisti. Da, kar slišimo ne bo povšeči milenijskim sončkom, bo pa narisalo širok nasmeh na usta vseh, ki smo se pustili zapeljati alternativi v pravem smislu besede od leta 1990 dalje. Surova in nevarna ostrina je ravno prav glajena, trio pa vas useka na sredino čela z v muf oblečeno macolo. In Solitude je nabrita čudaška mešanica prvinskih elementalov plošče Sailing On The Seas Of Cheese ali Pork Sode, čeprav je to, kar dobimo v ušesa za razbijanje ušesnega masla home made! Little Green Book ne kvari povprečja kakovosti s svojim nežnim, domala baladnim ubiranjem basovskih strun v uvodu. Kar fantje prekleto dobro zmorejo, je igrati na sentimente s peklensko dinamiko, krasnim sustejnom, s pravo mero igrivosti in perfektnim notranjim občutkom za to, kdaj je potrebno pritisniti na vse registre! To je funk, kot ga imam rad in to je glasba, ki ji vsaj sam lahko zaupam, da me ne bo speljala na kriva, zgrešena, brezvezna pota! Čeprav je v vsem skupaj veliko sugestivnega za obstanek na mestu in vnovično multiplo repeticijo tudi zgolj posameznih partov brskam zavzeto dalje in z disonanco skladbe The Mighty One lahko priznam, da je podoben zvok podobnih nastavitev tu enostavno efektiven in ni kaj dodajati ali spreminjati. Kakšni efekti, peglanja in dodatki simfoničnih napevov ali večglasij! Barking Jacqueline je bolj preprosta, a strasti polna dečva, pjebi! To je muza, v katero se zagledaš na tisti neustavljivi način, kjer je zgolj en sam dotik boljši od brezvezja prevečkrat doživetega flodranja 

Green Piece Of Wood je surov, primitiven in obenem sofisticiran funk izstrelek ritma in oklestene melodike, ki funkcionira minimalistično, a deluje. Morda ne tako prepričljivo kot to, česar smo se doslej navzeli, a deluje. Another One ima v sebi to, kar banda ritmikov per excellence nosi v svojem bistvu in, da, morebiti je vse zgolj le repeticija, s katero se utrjuje dominantnost imperativa, je pa vsaj po nuji možno čutiti močnejše bitje srca in pot po hrbtu, ko se ves vživet vržeš v glasni paritveni ples pred velikim zvočnikom ter se dereš: »Pojačaj jakost! Še basa!« Moving On že skoraj sklepa plošček, a je v muzikaličnosti še vedno dovolj naboja, da z reaktivnostjo na muskulaturo kitare, basa in bobnov dopišete na listek svojih najljubših domorodnih bendov poleg Moveknowledgement, Demolition Group, Miladojke še eno ime, ki nosi novejši datum. Uganete katerega? Sklep z Black Hole je ravno prav umirjen in spet se v kontekst prikrade rahla impresija Michaela Balzaryja, ki mu parira vedno na čudnih možganskih tokovih skontemplirani Les.  

Over The Green Horizon je fantastični primer tega, da se da tudi na domačih koordinatah univerzuma prostora in časa sčarati dobre stvari in da dobra glasba še živi! Kar je nepoustvarljivo je kemija, ki se je v zgolj dveh letih stkala med trojcem glasbenih posebnežev, ki zna ustvarjati dobre stvari. Barking Jacqueline, če morda nisem bilj dovolj jasen, je »da shit, man!«, prava stvar, to je tisti bend, ki ga med novodobnih odkritjih poleg Jegulje, Carnaval in še čim umeščam na tisti del glasbene police, po katerem bom namensko še posegal, saj sem se na to, kar slišim, v parih dneh nepopravljivo navlekel! Kar je dobro, ni slabo! Kar ne ubije, jača! Še basa, še en obrat, za vse solde, pa naj gre vse skupaj vsaj z dobro glasbo kvalitetno kozlu v rit! Bravo, fantje, komaj čakam nadaljevanje, vam pa na tem mestu izrekam oceno odlično 5+! 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.