Samuel Blues – Parangal

(Samo Pivač / Orbita, 2019) 

Eni ljudje so rojeni pod srečno zvezdo, saj so jim muze verjetno že v zibelko prinesle toliko navdiha, da so že za celo življenje zaznamovani kot orakeljski portal v svet. Iz teh besede, napevi in podobe iztekajo lahko tudi tako hitro, da postane čas nepomemben, navdih pa je tu nujno začinjen s talentom, sicer je vsa količina umetnostnih informacij prav zlahka tista kopica zakladov, ki jih v preobilju najdete v kleteh ljudi šele po njihovem izgorevanju, smrti in odsotnosti. Pri mladem Gorencu, jeseniškem bluesovskem bardu Samu Pivaču, bolje znanem pod odrskim imenom Samuel Blues so zavoljo uspešnega združenja z Zavodom Orbita so pesmi, ki se faktično porajajo dnevno, našle kanal, kako priti do publike, ki si jo je nadarjeni glasbenik v teh letih pridobil kar veliko. Tudi pri najbolj zvestih pa se zlahka zgodi, da se stvari zapletejo pri štetju albumov in prav zlahka bi spregledali dejstvo, da je le nekaj mesecev po albumu Sammy Automatic luč sveta ugledal že, če se ne motim tudi sam, šesti avtorski solo album Parangal. 

Poudarjam avtorski, saj fant zadnje dobro leto plodno deluje tudi v formi dueta z nekdanjim orgličarjem in pevcem zasedbe Prismojenih profesorjev bluesa Miho Eričem, a o kemiji energičnega dueta, obljubim, berete lahko že prav kmalu. Danes se osredotočimo na raskavi glas in pronicljivi humor, liricizem mladca raskavega glasu, ki je po zasedbi Talking Stone bolj kot pri grungerski ali mainstream glasbi našel tolažeči glas v lastni interpretaciji delta bluesa, ki po principu samoniklosti in DIY logike prisega na nekaj, kar bi bilo lahko kantavtorstvo z jajci, z lo-fi produkcijo pa se v prvi plan namesto Domiclja, Pengova, sladkobnega Šifrerja in podobnih domorodnih asov akustične kitare ter solo kariere podaja nekaj alternativnega, precej bolj raskavega, recimo stihijsko nevarnega in lepega obenem. No, lepšega od komercialnega dreka, Samuel pa zmore po sebi lastni naraciji ostati neprevzeten, poln tiste mere modrosti, humorja, cinizma, sarkazma, življenjskih resnic in pravih tonov, da res ne morem skontemplirati dejstvo, da je lahko nekdo tako mlad in star obenem. Stara duša v mladem telesu, sklepam. 

Parangal se odpre z dvoumno in strašljivo skladbo Parkli. Imaginarij Miklavževih nebodijihtreba, ki pijejo sangrijo, medtem ko gre mladi popotnik mimo soja bakel po strmini v hribe po svoj odmerek vitaminov. Minimalistično ubiranje po strunah akustične kitare in Samov skoraj počeni glas, ki barva in rezbari podobe iz svojega življenja, impresije, brez pretiranega razkrivanja. Prehod v bolj energično Lajno nastopi naravno in spontano. Naštevanje vseh stvari, ki jih lahko družba vzame, a čevlje le pustite. V časih, kjer smo vpeti v svet potrošnje, konzumpcije, preobilja je Samuel Blues glasnik uporništva, minimalizma, ki ne hlepi po zlatu in soju žarometov, želi pa ostati zvest svojim principom. Na lastnih okopih, zase in proti celotnem svetu s svojo lajno in repetitivnim ter nalezljivim refrenom. Sledi malce živahnejši, po formi veseli Zebe me, na katerem se Samuel odloči dodati malce nagajivejši zvok elektrificirane, rahlo distorzirane kitare in udarce s peto ob tla. Skladba z ritmom mississipijskih pevcev. Samo ne krade, le predeluje in na svoj način ponotranja recepte Roberta Johnsona, R.L.Burnsidea ter številnih manj opevanih, a pristnih blueserjev 

Fant je zelo načitan, predvsem pa poln tiste lastne iskrice, ognja, plamenov, ki znajo stati z eno nogo na bregu bluesovskih tradicij, z drugo pa drzno prestopati vrzel oddaljenih svetov ter raziskovati v smeri čisto svojega zvočnega sveta. Mahala z rahlo orientalsko noto nosi v sebi nekaj Balkanu lastnega, inštrumentalni medmet hipnotične kitare pa je le predigra za Tobogan. Bolj basovska distorzija, ki ji Samo doda lirično blodnjo o peklu, zavetju pod toboganom in o roži, ki nekje spi, se skriva, mladi poet pa svoj navdih črpa iz soja polne lune, v katero bi človek najraje zatulil polnih pljuč pozdrav svetu. Samuel Blues se nato s skoraj Frusciantovskim zvokom spravi v verjetno najlepšo skladbo albuma, skladbo Rabarbara, ki spomni na Tarantina in njegov zvočni kolaž v ta hip še neposnetem špageti vesternu, Samuel pa z ravno pravšnjo mero emocionalnosti, a brez patetike izpoveduje svoj spev o pogrešanju, o ljubljenju. Lisica Lisjak na znani način s peto in kitarskim rifom dodaja vnovič čudaške podobe lisice in lisjaka iz basni, ki v dimu tobaka zreta v dolino brezveznega sveta, ki se izgublja v pridobitniški gonji brez cilja, Samo pa s svojim glasom dodaja minimalistične poudarke, ki ta svet zavračajo, se mu nasmeje, ga sposodi in upodobi na način, kjer nekaj banalnega postane odsev stvarnosti, ob kateri se lahko zamislite. Ali pa zaplešete ob bolj katarzičnem zvoku Naftonosilca, ki napoveduje zimo, hlad, kurilno sezono in ob vsem skupaj proda tudi podobo principov, po katerih se svet ne vrti okoli magnetnih osi temveč okoli naftnih vrtin. Pa ne dobesedno, temveč tako, da se v imenu črnega zlata zlahka neti tudi vojne. Saj veste, kaj pravijo javna občila medvrstično, mar ne?  

Kartunetvork z rahlo psihedeličnim prijemom zamaje temelje bluesovske trdnosti in doda še malce zapohanega, zadimljenega, ravno prav odbitega upočasnjenega mastnega melosa, ki v zamazanih prelivajočih fraktalih natripano odtrga svoj košček kozmične umirjenosti, vas povabi k umirjanju strasti, k počitku, k slovesu. Samuel je pri tem krmar na tem turističnem ogledu, kjer smo vsi siti svoje bede in iščemo pobeg, umik, vrata v paralelno realnost. Pot do tam je lahko tudi glasbena. Sklep z meditativnim božanjem lepega inštrumentalijem sklepne skladbe Gobe je pika na i, zadnji obliž za vse od sveta utrujenih, vabilo k počitku in nabiranju moči pred novim popotovanjem v (ne)znano. In s slednjim lahko začnem tudi sklepno parabolo, sklepno misel. Ne sodim, le pravim, da je Samuel Blues v svojem delu perfekcionist, ki je našel svoj lagodni glas, svoj napev, svojo cono komforta, morda tudi tolažbe in pobega, temu odkritemu svetu pa ostaja zvest za vse solde. Morda albumi medsebojno niso niti tako različni, vsekakor pa je sleherna plošča izpod njegovih prstov in glasilk lepo dopolnilo nanizanega mozaika, ki se sestavlja in lepi v magnum opus. Fant ima na zalogi še obilo dobrega in marsikatera pesem se še piše, še enkrat pa srčno upam, da je garaški tempo, ki ga je izbral za nizanje plošč, tak, da ga bo lahko zdržal še vnaprej, saj tudi tako globok tolmun navdiha premore nekje tudi dno, ki pa ga pri Samuel Bluesu, upam, ne bomo dosegli prekmalu. Hvala za nov odmerek dobre glasbe, medtem pa se na predvajalniku že ogreva laser, ki bo bral sledi novega izdelka, sveže žemljice, ki jo gorenjski kreativec, garant, že peče! 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.