Jegulja & Nebula: Dvojni odmerek katarzične zadimljenosti

Nebula

11. 10. 2019
Ljubljana/Channel Zero

Ni vsak dan božič, ko pa se ti na isti dan skupaj z osebnim jubilejem obeta namesto glasbe iz predvajalnikov in umirjenega večera v toplem zavetju varnega doma raje razvrat, odmeri sladkega hrupa, dobra družba, morda kako pivo preveč in predvsem zvočna ataka zasedb, ki vedo, kar delajo, ni pomisleka. Petkov povratek izvrstnih botrov kakovostnega retro stonerja s prav posebno raskavo potenco, kalifornijskih veteranov Nebula, za povrh pa so bili kot predjed servirani fantastični, z novim zagonom ter novo glasbo oboroženi glasbeni perfekcionisti Jegulja, je bil kot vabilo k pregrehi, k uživanju, k odmislitvi vseh bednih postulatov sivega vsakdana, zato so bili destinacija in čas znana. Koordinate užitka so vas morale pripeljati okoli devete ure do Metelkove pred vrata kluba Channel Zero, sicer ste si bili za nepopoln večer krivi povsem sami! Že kmalu po odprtju vrat so notranjost kluba oblegali prvi neučakanci, kaj kmalu po deveti pa se je glasbeni oratorij organskega, pristnega in udarnega stonerja s prostimi radikali krasnih nečistoč lahko začel na polno in za vse solde. 

Kot prvi so oder zasedli branilci glasbene alternative, pravovernega in visokooktanskega alternativnega muziciranja, stonermetalski power trio Jegulja. Že od leta 2013 integrirani v osnovno vezje klubske zavesti so doživeli, preživeli in izboljšani izšli iz cikla nestabilnosti ter številnih menjav bobnarjev, s katerimi so dobro delovali, a se je reaktivno jedro benda kot uročeno destabiliziralo, saj v tem poslu lahko slehernik dočaka le garanje, bolj malo plačila in slave, vsekakor pa ušesa, dušo in um polna sugestivne in več kot dobre glasbe, v katero se morate, če niste popolnoma brez okusa za glasbo in brez posluha, zaljubiti na prvi posluh. Po Wukotu, Domnu, Janu, Niku, Mateju je stava postavljena tokrat na številko šest – na novo silo Jureta Kolška, ki je postal stalni član zasedbe pred slabim letom. Medtem se je zgodilo mnogo. Po prvem demo posnetku Finesse & Mud se je zgodil fantastični prvenec Darkest Light, letos poleti pa je trio, ki ga dopolnjujeta strupeno dobri in ravno prav disonantno ujemajoči kitari izvrstnega kitarskega dua Jureta Gašperja in Jana Kozlevčarja, bolje poznanega kot Kozla, porodil in posnel novo ploščo, ki bo kmalu ugledala luč sveta – album Exit Sandman. In prav slednji je bil razlog za to, da so se zavestno, pogumno in brez obotavljanja odpovedali staremu repertoarju ter kot krstno uprizoritev za ogrevanje publiki v ušesa nalili razbeljeno esenco popolnoma nove plošče.

Jegulja

Ko ste mislili, da pri Jegulji štekate vse in da je vse znano, se vam glasbeni trojec izmuzne iz prijema ter vam zarine v prostor med levo in desno možgansko poloblo krasne provokativne izzive. Uvodni Evil Tongue s surovo eleganco prehaja od čistega metal rifa do skoraj jazzovske proste igre. Stoner se skriva nekje v ozadju, kot senca, kot priziv preteklih izpostavljanj temu, kar je všečno, bend pa funkcionira v popolnoma lastni nedirigirani maniri in v sebi lastni prestavi. Jan je pri tem običajno skrbel za mehčanje Juretovih bolj metalskih prijemov, tokrat pa se stvari prav krasno gostijo in nalagajo z decibeli, sočnim distorziranim zvokom ravno prav pretiranih soničnih narativov, ki jih v konglomerat, v celoto lepijo močni, natančni in masivni udarci trdne ritmike Jureta Kolška. Ni pretiravanja. Ni kiča. Ni blefiranja in mašil. Jegulja je v svoji dimenziji in ta se na odru odseva kot nastop benda, ki ne ugiba, temveč ve, da dominira trenutku. »Sledi komad Exit Sandman, ki ni znan kot Enter Sandman. To je en drug, čisto neznan Sandman,« napol v hecu in s sebi lastno odrsko ležernostjo pove kar številčni publiki Jure Gašper. Exit Sandman je disonanten, kot bi vso ubranost Metallicinega zlajnanega hita načrtno zlorabili, premetali vso komercialno privlačnost ter namerno ubrali tisto bolj umazano, spet bi skoraj rekel jazzovsko prosto noto eksperimenta v živo, lahko bi si sposodil pridevnik eklektično, a je namesto sanjave nedifiniranosti Jegulja koncizna, igriva, nabrušena in odločena narediti več kot le korak naprej od prejšnje plošče.

Da se na lovorikah stare slave pri njih bore malo počiva, natrese z vsemi ritmiziranji od skoraj fraziranja na rife Darkest Lighta, thrasha in speed metala do tehnično zahtevnega skoraj death metala in če že, potem stonerja na steroidih Main Menu, da se po čutnem izlivu besa Jure posveti shodom degeneriranih častilcev klerofašističnih idealov na Tromostovju z ravno prav izzivalno poimenovanim komadom Retarded Nation. V tem, kar servira Jegulja, ni nič retardiranega ali nesmiselnega. No, morda za tiste, ki smo pri nadaljevanju slišali »Elf sack« in ne Elf Scent ter smo namesto privida škratovske vilinske eterične note v bolj kolosalni, na trenutke prav drobeče počasni ritmiki komada iskali zvočne prizive na to, kako bi morala izgledati mošnja pravljičnih pojav. Če že, je slednja gromozanska in se po decibelni interpretaciji vleče po trdno tlakovanih in nič kaj nežnih tleh. In tu je ta krasna igra med Juretovo bolj metalsko kitaro ter Janovim Stratocasterjem, ki je bil ta večer ravno prav preglasen in tako prekleto luciden, da prav zlahka najdete asociativno nit s prav nedavno užitim asom, ki sliši na ime Joe Holmes, le da je Jan ta večer oborožen s sebi lastnim orožjem, ki privabi k odru poleg fukotožnih pododrskih koket tudi vse tiste, ki razumemo, da je šest strun na kitari le podaljšek duše. Na Janšo alergična zasedba si je sposodila začetnice osovražene politične frakcije ter nas z glasbo skoraj prepričala v to, da je SDS kul, a le, če se ga bere kot Self-destructive Satan, za veliki finale pa k mikrofonu posveti finale večera, skladbo Amber Eyes Jan svoji ženi in kozmični sopotnici, publika pa odplava v tisti kvadrant univerzuma, v katerem teče čas prehitro in je osem minut proste igre s postulati tega, kar so Jegulja bili in kaj predstavljajo danes, minila kot hip, kot utrinek, po užitem pa je fakt, da bomo album prav težko pričakovali! Fantje so opravili ogrevalni del z odliko, tako je bilo to, kar bi morali preseči Nebula, kar visoko zastavljeno. 

OK, pa smo dočakali tudi nadaljevanje in to zelo zelo kmalu. Nebula so idejno in glasbeno nadaljevanje tega, kar so v devetdesetih zasejali Fu Manchu, očaki stonerja, ki jih poleg etikete retro stonerja in asociacij na Kyuss definira nekaj povsem samolastnega. So stoner, a s psihedeličnimi dodatki in po naravni inerci vlečejo nase gosto temno tvar Black Sabbathov, ki jim dodajajo fuzz, svoje iracionalno lepe zapacane vizije sveta ter zavesti ter dokaz, da je trio dovolj močna forma, da vas odpihne z obličja dvodimenzionalnega dolgočasnega sveta ter popeljejo v sfere, kjer so kozmične silnice, težki rifi, naravna organska surovost ter tisto nekaj sanjavega in namensko odsotnega, nekaj običajnega in gravitacijsko nujnega. Leto po zadnjem obisku so vidno odlepljeni Eddie Glass na kitari in vokalu, dobrovoljni Tom Davies na basu ter nabildani Mike Amster za bobni zaorali ledino s starim in dobrim komadom To The Center. Težka mastna ritmika in sanjava, rahlo, a ravno prav razglašena Eddiejeva kitara ter basovska podkrepitev, ki namesto po galantni tipajoči senzualni predigri prisega na nekaj pretiranega, a seksualno močnejšega. Eddiejevega vokala ni slišati dovolj jasno, a ta surovi štart, ki ni namenjen šminkiranju, prinese še več naelektrenosti ter občutka, da bo petek v znamenju razbolelih ušes, nehlinjenih nasmehov ter tistega filinga, da ste s svojo prisotnostjo pod odrom nagradili bend, še bolj pa obdarili sebe z glasbo, ki se piše z veliko začetnico in upravičeno časti na domačih predvajalnikih.

Nebula

Zadeta in krasna preprosta mešanica nalezljive ritmike, simplicističnih kitarskih prijemov ter ravno prav psihotične sugestivnosti , predvsem pa nepredvidljivosti. Nebula ne  igrajo po naprej pripravljenih recepturah, temveč se prepuščajo navdihu. Tako se z rahlo zajebancijo na LA Woman Eddie pošali, da ne bodo igrali komada njegovega strica (mimogrede mu človek nasede, a po naknadnih preverjanjih je dejstvo, da ni nečak velikega Jima Morrisona, morebiti pa mu je blizu Jimova ljubezen do inteligentnih provokacij ter sladkega opoja če ne do asociativne igre besed, metafor in lirike). Z albuma Charged dodani punkoidni Do It Now trga in fura na polno ter za vse solde v maniri Iggy Popa ter The Stooges. Z zadnje stvaritve Holy Shit se v kontekst vsili masivni in udarni Man’s Best Friend, ki je prav prijetno nasršen, umazan in minimalističen. Masivno bobnanje slavljenca večera Mikea Amasterja fura disonantni iztirjeni vlak Nebule proti trdemu horizontu neposredne prisotnosti v Tu in Zdaj. Pododrska seansa se je brez zadržkov začela kaj kmalu po tem, saj so svoj davek telesnosti in prežetosti z zvokom in diktatom ritma izkusili prvi stage diverji, ples, mosh in sintagma mišic, srčnosti in ravno prav nevarne predanosti odklopu pa furajo večer v višji prestavi suvereno dalje.

Messiah je zapohan in nalezjiv z vsemi temi delayi ter sproščenimi nizanji rifov na Eddiejeve karizmatične, čeprav ne najbolj lepe vokale, ki pa dajejo vedeti, da so Nebula povsem upravičeno nosilci tega, kar desert rock ter stoner pomenijo v pravem smislu besede. Eddie Glass je suveren, čeprav na premajhnem in pretesnem odru CH0 ne more dovoliti svojemu telesnemu zlitju fizike in skoraj metafizičnega popoln polet do limit, saj bi verjetno prej padel z odra. Freedom s plošče To The Center orje bolj pravoverno ledino, da se po sabbathovsko znajdete prav zlahka v Ozzyjevi blodnji s skladbo Witching Hour. Aktualije so krasne in tu smo z rifom skoraj pri Metallici in pospešenemu uvodnemu riffu Am I Evil ali pa se ne pišem Sadar Šoba, čeprav so Nebula sebi lastni in dvomim, da je bila tendenca posnemati kogarkoli, še najmanj prej omenjene legende preteklosti. Podzavest, pač! Bolj ga piči težko pričakovani stonerski briljant plošče Charged, masivni in mišičavi, predvsem pa prepričljivi in ljubljeni Giant, da se osvetlimo s skoraj grungersko esenco skladbe Clearlight ter se pustimo prepričati da ni večer popoln, če po Tomorrow Never Comes ne bi večera sklenili z Aphrodite in se finalno prizemljili ali še bolj v vesoljno kozmično zasanjanost poglobili z Atomic Ritual, ki je ta večer naredil več kot le pomiril srce. Masivni in spontani spusti koncertnih stage surferjev, mastni pogo, potoki potu in adrenalina, Eddie skoraj brez zoba, ker mu igrivi pododrski utrip domala parkira mikrofon globoko v grlo, predvsem pa meditativne kitare, piski, decibeli in šus na polno!  

Nebula so vas nahranili, mar ne, dragi zadimljeni verniki? Mene vsekakor so, po koncertu pa smo se v družbi dobrih ljudi s srci na pravih mestih lahko zadovoljni spustili v meglice ljubljanske noči ter vedeli, da je bil večer popoln. Manjkalo ni nič, kot ljubitelj surove organske igre brez taktiziranja pa lahko iskreno pohvalim tako predigro izvrstne Jegulje, ki si zasluži veliko več kot ogrevati publiko na domorodnih prizoriščih, saj so bend, ki bi lahko naredil mnogo in še več na tujem, kot tudi nastop glavnih zvezd, ki so dejansko cestni bojevniki. Nič zvezdniškega in zavidanja vrednega ni v garanju, ki ga dajejo publiki sveta z vsakim nastopom, vsekakor pa smo lahko tako Nebuli kot Jegulji hvaležni za dejstvo, da se glasba, tista ta prava in iskrena, ne meri vedno s številom všečkov brezveznega folka ter s pojavljanjem v trendovskih oddajah ter časopisju, temveč s tem, da si lahko iskren do sebe, greš na vse ali nič in ne glede na finančni izplen narediš več kot le to, da poziraš foto objektivom ter trosiš publiki puhlice, ki nimajo stika z realnostjo. In ta večer je bil iskren, pa čeprav se je kakšen fraktal opisanega izmuznil verizmu, absolutno pa namesto na noto novinarske »objektivnosti« cilja na čustva ter na tisto »nekaj«, kar daje smisel in težo eksistenci ter življenju. Do naslednjega odevanje v katarzični dim in subtilne odtenke kozmičnega. Do naslednjič, amigos! 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: ,