Duhovi & Majke: Večer frustracij ali nemirnega duha Gorana Bareta (2019) 

26. 10. 2019
Ljubljana /Cvetličarna

Nekoč je bilo rečeno, da ne bi bilo dobre glasbe, če ne bi bilo drog, s čimer se pogojno strinjam, je pa res, da je še preveč kreativnih, nadarjenih, pronicljivih duhov zbledelo ter izginilo veliko pred svojim časom, veliko čudežnih sveč čudeža življenja dogorelo prehitro do konca. Izjeme obstajajo, je pa res, da ni nihče neminljiv in neuničljiv, nekako z mislijo na to pa se vedno odpravim tudi na koncert nepredvidljivega poeta eksistencialne izgubljenosti, nedvomno nadarjenega, a samodestruktivnega Gorana Bareta ter njegovih izvrstnih Majk. Hrvaški fenomen rokenrola, ki se kiti s številnimi nagradami, še bolj pa s številnimi dobrimi, res izvrstnimi ploščami in napevi, je nepogrešljiv del rokerske scene že od leta 1984 dalje, z osmimi studijskimi ploščami pa je vinkovška zasedba vedno znova dokazala, da je možno milje kakovostne garažne glasbe z vsebino vedno znova premakniti dalje. Lani izdana izvrstna plošča Nuspojave je, recimo temu tako, vrh stvaritve barvnega zvočnega mozaika, v katerega se na vnovič interpretirani in sorodno obarvan način vpenjajo verzi tusvetnega razočaranja, bolečine, obenem pa trdoživost in sla po bivanju. Dualni kontekst, s katerim se nemirni Goran s svojo soldatesko vrača v prvi plan in tako na odrih kot v zavetju studia dokazuje, da je v utrujenem, izmozganem telesu še vedno prisotna iskrica genialnosti, ki neti strasti in vabi na koncerte, kjer pa nikoli ne veste, česa boste deležni. Tudi tokrat, le nekaj mesecev po zadnjem obisku ljubljanskega okoliša in nastopom v Ortu, je bil cilj dokazati, da še vedno zmorejo. Cilj potovanja v neznano pa malce večji koncertni prostor Cvetličarne. 

Malce po deveti uri se je prostor razvpitega ljubljanskega prostora nekdaj pogostejših koncertnih dogodkov kar konkretno zapolnil z maso mladih, starih in tistih nekje vmes, ki smo prišli preverjati potenco rocka ter si v dobri družbi privoščiti morda tudi kakšno pivo ali dve preveč. Med debatami, v katerih se je nemalokrat prikradla tudi kakšna primera legendarnosti domorodne scene in spomini tudi na provokativna in pronicljiva imena, kot so bili nekoč domači Buldožer, se je na oder ljubljanske Cvetličarne prikradlo nenapovedano presenečenje! Zasedba Duhovi vam je morda po imenu neznanka, a ko v kontekstu dobre glasbe k sodelovanju pristopijo Boris Bele, frontman kultnih Buldožerjev, nadarjeni kitarist zasedbe Ankaran Luka Vehar, neukrotljivi ritmik in član številnih izvrstnih prog in jazz zasedb Žiga Kožar za bobni ter z Buldožerji že preizkušeni Miklavž Ašič – Miki na basu, se porodijo dobre stvari. S cinizmom, iz Buldožerjev dobro znanim življenjskim humorjem prepojeni teksti ter na jugoslovanske čase usmerjeni lirični ekspresionizem z zgodbami o malem človeku v nestanovitnih časih izpete resnice v srbohrvaškem jeziku dišijo po že videnem in slišanem. Vseeno se Bele ne opira zgolj in samo na pomagala preteklosti. Kot vodja, tekstopisec, kitarist in pevec se je vidno postarani, a vitalen ter iskrivo namenjen osvojiti tudi manj podučeno publiko z dobro dozo z nostalgijo krmljenih novih napevov. Pokvareni starci kot dober uvod govorijo o staranju in o tem, da še ni čas slovesa in odhoda, temveč v svoji naglušnosti, slabovidnosti in demenci kljubujejo trendom praznine in brezvezja sodobne »trendi« družbe. Kaj poleg ravno prav razglašene vokalizacije prodornega Beleta prepriča bolj je ta navidezno enostavna in lahkotna ritmika benda in okusna retro kitarska linija, ki jo elegantno vpleta izvrstni Luka na svoji ne preveč, a ravno prav začinjeni suhi kitari. Zvok sedemdesetih ali celo šestdesetih, a izveden na moderni način, se vplete na naivni sladki način tudi v izpovedni komad Tko sam ja, da nas bend nato povabi na skoraj popoln pogreb s skladbo Savršeni sprovod. Buldožerska naracija je le osnova skeleta, saj človek, kot je Bele, ne more in ne sme iti iz svoje kože ter menjati principov, ki so dokazano vedno funkcionirali. Prvi singel plošče Tvoja mama to radi z navihanim eroticizmom in sproščenostjo dopušča malce več odprtih registrov, prav spontano pa se porodi misel, da bi Luka zlahka odigral Knopflerjevo solažo miže in s pravimi poudarki, ko mladi nadarjeni kitarist spontano in lahkotno sprehaja prste po vratu svojega Telecasterja. Bend funkcionira sproščeno in polno, sveže in prepričljivo, v maniri preverjenih starih mačkov pa se njihov kratki, ekspresni izliv kreative zgodi kot neobremenjena uvertura in vabilo k obisku koncerta v Cankarjevem domu, na svoj način pa kot nežni peting pred glavno jedjo večera. 

In slednja je bila začinjena ta večer s čudnimi začimbami, psihogenimi substancami in zloveščimi tripi, če nemudoma poudarim! Najprej se na odru naniza preverjena ekipa izvrstnih glasbenikov, ki smo jih začutili že poprej. Kruno Domaćinović si opasa svoj Strat in stopi pred ojačevalec na levo stran odra, za bobni mu pritegne Alen Tibljaš, na desno stran odra se postavi za klaviature Davor Rodik, pri takrat še praznem barskem stolčku pa se strateško postavi basist Mario Rašić. Na oder ob zvokih uvodnih rifov ogrevanja pred skladbo Vrijeme da se krene kot senca samega sebe v poltemi stopi vidno shujšani Bare, na hitro pogoltne tableto in vidno napet, neskoncentriran zasede svoje mesto pred mikrofonom. Koncentracija peša, verzi polzijo mimo mikrofona, napeti karizmatik pa že v prvem trenutku s svojim nezdravim videzom, kjer mu že pričeska z videzom bolnika z levkemijo v zadnjem stadiju bolezni zbuja bolečino in občutek, da je pevec vnovič zajadral na pota težkih drog. Mastni, težki, trdi zvok črnih misli s skladbo Ljubav krvari daje legitimne razloge, temačni trip goste teme s plošče Nuspojave pa spodbuja nasilne težnje. Goran svojo jezo, nelagodje in konfrontacijo s svetom preusmeri najprej na barski stol, ki pada na tla, nato zlovešče v samooklicane snemalce v prvih vrstah. »Snemate me v mojem trpljenju, da bi to kazali jutri dalje? Zabij si to nekam,« napol koherentno in mimo mikrofona naslovi osuplemu obiskovalcu, nato pa doda »Če mislite, da nas posedujete … Boli nas k*** za vaš denar …« in obeta, da se bodo stvari razpletale na trd, grd in nesproščen način. Čudna kemija večera se poskuša malce razvedriti s starim funkom in energijo skladbe Fantastične vatre, ki jo je Bare z Majkami spisal, kot pravi v Titovem, a sedaj samo Velenju. Šus je dober, a večer pred potopom rešuje fantastična zasedba, v kateri ima funkcijo redarja in napetega varuha basist, ki, kot bi se bal, da bo Goran padel, čaka na preži, da bi prestregel tokrat resnično nesproščenega in odlepljenega pevca, ki je v fazi odrskih blodenj v boju s samim seboj. Sicer dobro odigrani, a nerazločno odpeti Skarabej Go Go prisili tudi najbolj vztrajne k menjavi, k umiku k večji distanci in opazovanju dogajanja z varnejše razdalje. OK, bend funkcionira kot dobro naoljen stroj, je pa res, da še tako izvrstna mašinerija ne more popraviti grenkega priokusa in zavedanja, da pevec, ki ga imamo sicer radi že leta, bledi in izginja, se lušči v plasteh halucinacij in odvrženih mask v tisto boleče stanje ničenja, po katerem ne bo videti, čutiti ali slišati nič oboževanja vrednega. 

Morda je to potrebno, saj je bila hoja po robu vedno bližje demonični lepoti rokenrola. Grešnik z distorzijami poje o tem, da ne razume nihče nič, daje, kar daje, vzame, kar vzame, v tem preprostem plesu resnic in laži pa Goran prav kontekstualno poje, da ne razume svet in svoja ravnanja niti tragik v prvem planu sam. Ostalo je ples, igra, teater, izgubljeni smisli, sporočila pa so namenjena za zabavo mas, mar ne? Kar je res, da ni hlinjenja, preseravanja, preigravanja sistema, škoda le, da je dobra glasba le kulisa za odrski razkroj in razpad sistema. Kemije bluesa skladbe Ništa lažno daje srce na pladnju, spev o izgubljeni, ukradeni ljubezni, ranjenem srcu in duši pa prevzame tokrat bolj kot s tonalno uigranostjo z bolečim spoznanjem, da je mož v prvem planu očitno vnovič kapituliral in podlegel zloveščemu usodnemu klicu svojih temnih demonov, duhov preteklosti. Ukradena duša, ponos in svoboda se trpko izpovedujejo tudi v country baladi Odvedi me, da smo z glavnim, a tokrat ne najbolje izvedenim glavnim hitom zasedbe Budi ponosan bolj v vokalizacijo vpeti obiskovalci kot človek, ki je ta večer očitno nesinhroniziran s prostorom, časom in publiko, čeprav se iz komada v komad vrača malce več glasu in pogrešane kemije, ki pa je daleč od idealne. Odrski nastop shiranih, a pravovernih principov, gre na vse ali nič. Mršavi pas na katerem registre odpre izvrstna kitara, bend pa izvrstno in senzualno sledi gibu roke, dirigentski taktirki Gorana, ki je kreator tega težkega akvarela strasti in nemira. Bez pameti se doda v kontekst v pravem hipu, kaotični šus skladbe Iz sve snage pa hoče dodati večeru piko na i z rokenrol umazanijo, a so principi nekako zgrešeni, precej bližje srcu in mislim pa so odtenki plošče Teške boje, kjer se z destruktivno lepoto dodaja v kontekst Pozovi me u noć, še bolj pa izvrstna naslovna skladba Teške boje, ki je tokrat spet namenjena odpiranju glasilk publike in ne toliko vsaj konkretno nezainteresiranega Bareta. A ti još plačeš je kot napoved slovesa in liričnega odštevanja trenutkov tusvetne kemije prostega pada k ničelni točki eksistence. Mene ne zanima sporoča, da ne privlačijo čenče in sranja, saj si vsi želimo le ljubezni in sreče, ki pa jo ta večer v halucinogeni opiti igri praznih odtenkov ni čutiti. Videti je pozo in patetiko, slišati sicer konture dobre glasbe in sporočil, vendar se v prehodu iz srca do mikrofona in etra prostora do ušes publike marsikaj izgubi. Ostanejo ostra drža, provokacije, črne misli in privijanje feršterkerije do maksimuma. Ja sam bodučnost s svojim preprostim prijemom pripelje redni del večera k koncu, da priznam, da tudi jaz Krvarim od dosade in ta večer jebeno ne verjamem Baretovem bluesu, z njim pa iskreno sočustvujem. Slabo je, ko začutiš v pododrju praznino, žalost, namesto da bi si dopustil sprostiti napetost in poleteti na krilih dobre glasbe do stratosfere in onkraj.  

Dodatki v smislu Daj mi, Zbunjen i osamljen, Put ka sreći, Da te vidim ali pa sklepni, boleči funk skladbe Zato te volim pripeljejo večer nelagodja in nesproščenosti nekako do konca. Verjamem, da je odšel bend z odra ta večer utrujen in izžet, kot so svoj pododrski prostor v spremstvu žarke bele luči in varnostnikov poiskali pot iz Cvetličarne vsi obiskovalci, ki ta večer niso bili deležni Majk v najboljšem izdanju. Pravzaprav si res iskreno želim, da bi naredili do naslednjič malce daljši postanek, med katerim bi lahko svoj gram sreče in ne opoja poiskalo tudi ranjeno srce človeka, ki vabi kot črna luknja, magnet destrukcije in nepredvidljivosti, saj rokenrol v tej morrisonovski trpkosti privablja le duhove slovesa, umiranja, smrti, propada in ne emocij, ki bi bodrile in vodile k smislu. Tudi noč je lepa, črnina sladka, prav zavoljo te so Majke to, kar so, vendar dvomim, da bi uničeni organizem Gorana Bareta lahko prenesel še en brezkompromisni spust po toboganu zadetosti, izgubljenih smislov in razočaranj, a si vsak izbira svojo pot. Nekaterim smisel, žal, ni pomemben. Kar ob tem objokujem sam, je tisti čas čarobne moči, dometa strasti življenja, glasbo in nostalgični trip, ob katerem smo se lahko kocinili. Tokrat smo lahko dojeli le, da je vse minljivo in da tudi legende in težkokategorni rokerji izginjajo ter puščajo prostor mladi gardi, ki si s svetom, njegovimi sporočili in barvami ne zna spisati verzov ter slikati akvarelov, ki bi jim lahko verjel. Upanje, vseeno, umre nazadnje. 

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Mateja Gašperin (Rocker.si)

Povezani članki: