Skunk Anansie: Ko se dobre stvari približajo perfekciji 

Foto: Aleš Rosa / Kino Šiška

29. 7. 2019
Ljubljana / Kino Šiška

Kakovost, drznost, udarnost, ekstravaganca in brezkompromisna lastna drža – to so asociacije, ki se mi utrnejo ob pomisli na glasbeni fenomen zasedbe Skunk Anansie, benda, s katerim sem rasel ter jih absorbiral zadnjih 25 let. Leta 1994, ko se je prvič razlegel prvič zvok tega, kar danes nekateri (pa tudi oni sami) imenujejo »clit rock« je bila Britanija v znamenju invazije britpop zvokov, zaradi katerega je rockovska esenca začela na Otoku malce bledeti, a energična gologlava Skin, Ace, Cass in Mark so čutili, da je njihovemu poslanstvu bližje močna kombinacija riffov, ritma ter politično obarvanih besedil, ki prestopajo okvirje rasne, spolne, ekonomske nestrpnosti ter polagajo v ušesa poslušalstva kaj več kot brezvezne puhlice. Zato so se dvignili nad gladino povprečnosti, postali zasedba svetovnega kova ter se vklesali v dušo, spomin in srca publike, ki je v manj kot dveh dneh popolnoma razgrabila vstopnice za nastop v ljubljanskem hramu urbane kulture, v Kinu Šiška. Vsemu navkljub se je zgodil čudež in dogodku, ki so ga nekateri še pred koncertom imenovali dogodek leta, je prisostvoval tudi del ekipe našega portala. 

Po sedmih letih abstinence in odsotnosti z odrov v tej postavi se je zasedba leta 2009 vnovič zbrala, da pa poležavanje na lovorikah stare slave ni produktivno, so zavihali rokave ter posneli tri solidne nove plošče. Korektni studijski izdelki pa se ne morejo kosati z živo energijo ter posebnim emocionalnim nabojem, ki ga zasedba, predvsem pa senzualna pevka izžarevajo na odru. Po nastopu na festivalu Mars v Ljubljani leta 2010 ter impresivnem povratku v naše kraje na Schengenfest pred šestimi leti se je obetal tokrat v Ljubljani prvi polnokrvni celovečerni spektakel Skunk Anansie glasbe v tistem pravem smislu, kjer se je lahko na korekten način par dni pred rojstnim dnem pevke lahko proslavilo 25 let ustvarjanja v potu, krvi in duhu polnomastnega, kakovostnega rocka. Ljubljana – obetalo se ti je prav posebno darilo! 

Foto: Aleš Rosa/Kino Šiška

Brez ogrevanja, kakopak, ni šlo, za prebujanje ljubljanske publike pa so morali poskrbeti novomeški mladci MRFY. Indie rockerski četverec, ki ga tvorijo vokalist Gregor Strasberger, kitarist Tomaž Zupančič, basist Lenart Merlin ter bobnar Rok Klobučar servirajo sicer korekten odmerek glasbe s svojega aktualnega prvenca Story, ki odseva duh časa ter vse te bedne zaveze socialnim omrežjem ter kompenziranje primanjkljaju realnega življenja z imaginarnim svetom digitalnega. Vsej samostalni metriki in stremljenju k lucidni samoniklosti pa me v naraciji zasedbe MRFY odrsko nekaj zmoti. Dejstvo, da je zasedba sicer dobro uigrana, ne popravi tistega občutka, da je njihova medla in meglena interpretacija sladkobnega, a recimo temu hipstersko obarvanega puhlega muziciranja, ki hoče biti korektno, nima pa v sebi nič ostrega, umazanega in razločujočega. Kot bi poslušal repeticijo istega komada, na katerem se skladbe stapljajo v neko sicer glasbeno poslušljivo mešanico brezjajčnih vokalov, medlo zastavljene kitare ter tiste ritmike, ki nima dovolj mesa za žvečenje, zato mi spevni piš skladb Omama, Umru zate, sanjavi BBY, Always, posiljeno pospešeni Anakin, Klic ter ostali del repertoarja spolzijo v ušesa ter ubežijo iz spomina instantno ter ne povzročijo hitrejšega bitja srca. Žal mi prvi del ponujenega ni napolnil srca in ostajam do takšne metrike tudi v bodoče indiferenten. 

Po kratki pavzi, prevetritvi misli in nastavitvi receptorjev na nekaj popolnoma drugega se je bilo potrebno prav tlačiti v dvorano, saj je bil oder Katedrale že popolnoma oblegan. Na odru še zadnje preverbe nastavitev ter odrski pomagači z gonzo maskami, nakar se dvorana zatemni, ob spremstvu luči pa do sekunde natančno ob pol deseti uri zarohnijo rotorji glavnega gonila večera, zasedbe Skunk Anasie. Udarni štart z brenčanjem in matrico skladbe Charlie Big Potatoe s plesno udarnim štartom, na katerega se lepo nalepijo še malce raskave kitare Martina Acea Kenta ter kompaktna in brezhibna sinteza basa Richarda Cassa Lewisa in bobnov Marka Richardsona, s strani skoraj neopazna turnejska klaviaturistka, ki pa glasovno fantastično dopolni vokalne registre karizmatične, neuničljive, vitalne in vedno perfektne Deborah Skin Dyer. Eksplozivni štart z ekscesom ekstravagance, mask, usnja, visokih platojskih škornjev ter črnega usnja da vedeti, da bodo šli Skunk Anansie na vse ali nič. Sicer rahlo postarana soldateska perfektno parira publiki, intenzivni stik ter od prvega takta dalje brezhibna kemija pa se nadaljuje z izjemno Because Of You, ki ponudi okus novejše različice benda z albuma Wonderlustre. V ničemer skvarjena energija starega, močna emocionalna nota ter zvok, ki se topi, na novo pa paše nekaj prastarega s prvenca. I Can Dream s punkersko podnoto in ostrimi kontrasti zveni sveže in še vedno privlačno ter aktualno, da se spomnimo tudi iz analov potegnjene All In The Name Of Pity, prav tako s prvenca. Cass praši bas, Skin pa ne špara registrov. Perfektna igra s publiko, v katero se kaj kmalu sprehodi in izkoristi sleherni kotiček odra dajo publiki to, po kar je prišla – masivni odmerek starega ter z okusom vmešane novotarije, ki prav tako žgejo. Skin se prelevi iz masivne agresivne emancipirane ženske prav zlahka v ranljivo nežno bitje z You’ll Follow Me Down, poprime za kitaro ter oddrgne akorde skladbe My Ugly Boy, preobleče v bolj aktualne barve modernega stari hit Twisted (Everybody Hurts), ki mu pritegnejo grla ljubljanske publike, v brezzračnem prostoru prepotenega avditorija vnese politično noto z s pozivom k skupnem premagovanju diferenc v svetu migracij s podporo pomoči potrebnim ter po Cheap Honesty prebudi sentimente z akustično različico subtilne Weak. 

Foto: Aleš Rosa/Kino Šiška

Sledi okusni prestop v plesne vode in ritmiko sintetičnega z Love Someone Else, kjer vseeno ohranijo lastni izraz ter globino in ne zvenijo kot neosebna in brezvezna Madonna, ki se zateka k sintetiki zavoljo pomanjkanja lastnega karakterja. Skin je prodorna, intenzivna in iskreno rečeno še boljša kot pred leti, ko sem jo brez pomisleka imenoval za nekaj najboljšega v vokalnih vodah rocka. Preobrat in posvetilo velikemu Drugemu s skladbami I Believed In You, God Loves Only You in Without You pa se vrnemo v sfere, ki so vsaj mojemu okusu prekleto bližje. Perfekcija skladbe Hedonism (Just Because You Feel Good) s svojo senzualno linijo in krasnim refrenom pogreje srce, odprta grla Ljubljane pa pojejo družno s prepoteno in dobrovoljno Skin. Da, vsi smo del Skunk armade, zato se zlahka podamo v boj tudi z ostro skladbo This Means War ter brezkompromisno prisegamo na ostre reze skladbe Intellectualise My Blackness, ker pa apolitičnost ni nikoli na mestu, je tu prav perfektno dodani Yes It’s Fucking Pollitical ter redni del sklenemo s Tear This Place Down z intenzivnim crowd surfingom, predajanju trenutku in družnemu pozivu k še z glasnim, gromkim bisom. Skunk Anasie nagradijo publiko s krasno Secretly, malce novejšo What Do You Do For Love, na veliko presenečenje in ob 40. obletnici izjemne plošče avstralskih AC/DC pa se Skin in kompanija posvetijo spominu na izjemni bend s svojo, ne perfektno, a Skunkovsko obarvano interpretacijo Highway To Hell nakar padejo še The Skunk Heads in za piko na i še Little Baby Svastikkka za ves svet nestrpnežev, ozkogledih in ozkosrčnih omejencev, ki vidijo le en odtenek bledega ter polagajo bolne prisege čisti krvi ter nestrpnosti. Prekleto lepo in potu polno se lahko le vržemo na kolena in iskreno zahvalimo za to, kar smo prejeli. 

Brez oklevanja in brez rezerv ali laganja lahko rečem, da smo bili deležni enega najboljših spektaklov ter menija dobre glasbe s hrbtenico in vsebino. Skunk Anasie so prekosili sami sebe ter premaknili meje dobrega za krepkih par dolžin naprej, zakar bomo nedvomno naslednjič napolnili lahko Tivoli če ne Stožice, številni tisti, ki so ostali pred vrati Kina Šiška zaradi prostorske omejitve prostora pa bodo lahko nahranili svojo dušo in ušesa s tem, kar lahko imenujem brezsramno nostalgični nektar za dušo. Če so bile še kakšne stvari nedorečene, sem siguren, da bodo te naslednjič Skunksi lepo nahranili, saj se starajo in zorijo elegantno ter na en poseben, mogočen in lep način kljubujejo zobu časa ter tudi po dolgih letih odrskih izzivov servirajo koncert, ki bo ostal dolgo v spominu, marsikomu pa bo pomenil koncert leta če ne življenja. Čeprav so poza, šminka in teater del te igre ne bo ostal v ustih občutek, da so nas nalagali ter nas pustili nenasitene. Zato iskreno upam na reprizo, morda nadgradnjo ter na vsaj še enkrat toliko endorfinskega presežka, zaradi katerega so sopara, tegobe življenja ter sivina grdega sveta, v katerem živimo, enostavneje premagljivi. 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: ,