Bluesland 2019: Trije dnevi perfektne glasbe iz butika za dušo

27. 6. 2019
Ljubljanski grad

Dame in gospodje, boys and girls, Ljubljana je dobila še en dogodek, ki ga bodo morali ljubitelji dobre glasbe z dušo, jajci in vsebino, še posebej če čislajo organsko kemijo in lepoto muziciranja organsko pristnih kitar, raskavih vokalov ter tehtne in ravno prav udarne ritmike, označiti na svoje koledarje za leta vnaprej. Letos junija smo doživeli, užili in preživeli tri dni popolnega glasbenega razvajanja na platoju nad Ljubljano, na ljubljanskem gradu, kjer se je odvijal tridnevni festival Bluesland. Mednarodno obarvani dogodek je privabil malce starejši del populacije ljubiteljev glasbe, sama ideja pa je nadaljevanje štafete, ki jo je pred leti v Tolmin dvakrat ponesel MotörCity, festival po meri bikerjev ter ljubiteljev usnja, saj so snovalci začutili in dojeli, da blues, populacija z več kot dvema križema let na plečih in na trenutke prehladno kampiranje v Posočju ne gredo vedno z roko v roki. Tokrat je malce na videz malce bolj kultiviran prostor za petično srenjo v srednjeveško modernizirani objem gradu nad prestolnico vabil z odmevnimi ter tudi manj odmevnimi, a glasbeno zelo podkovanimi imeni sodobnega bluesa, saj so se obetali razvpiti virtuoz Richie Kotzen, eden vodilnih blues kitaristov današnjega časa Kirk Fletcher, posebnež z občutkom za prave tone Eric Gales, seksapilna in nadarjena Ana Popović, malce manj znani, a potentni ekspert fuzije Sven Hammond, manj znani Laura Cox, Manu Lanvin in še par domačih ali domu bližnjih glasbenikov. Vsekakor seznam ni obetal, da bomo deležni masovnega obleganja grajskih obzidij, tisti, ki pa so prišli, pa so vedeli po kaj prihajajo ter so za tri dni festivala pripravljeni poseči v denarnico. Prav je, da dobre stvari ne postanejo vulgarizirane in skvarjene z intenco privabljati mase, je pa res, da dogodek, ki je bil tempiran na idealni čas lepega vremena med četrtkom 27. junija ter soboto 29. junija ni zvabil na plato pod odrom več kot 400 ali 500 bluesovskih entuziastov, naša ekipa pa si je lahko ob napornem delovnem tempu rezervirala dva od treh večerov prav za okušanje ter razvajanje z dobrimi stvarmi.  

Prvi dan je bil v znamenju peklenske vročine ter temperaturnih presežkov, ko pa so v četrtek malce pred osmo zvečer svoje razgrete ojačevalce privili domačini Bad Notion, je postalo jasno, da prostora za polovičarstvo na Blueslandu ne bo! S Hendrixom, SRV-jem in organsko kemijo dobro tempiranega občutja za ritem in melodiko prepojeni ljubljanski power blues trio seje brezkompromisne rife ter visoko kakovostne odmerke vse prej kot slovensko zvenečega bluesa. Izvrstna ritem sekcija, ki jo sestavljata Žiga Korenič na basu, Rok Skoliber za bobni ter ravno prav našpičeni, vsekakor pa perfektno uigrani in glasovno ogreti Grega Smola Crnković na kitari in vokalu prinaša visokooktansko zabavo in zvoke, ob katerih se medijo in topijo ušesa, v godljo do perfekcijo naštudirane kemije pa se poleg bluesa vpletajo tudi subtilni elementi funka, soula ter glasbe, ki datira v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, fantje pa so ne samo absolvirali vokabularij imen, kot so Jimi Hendrix, Eric Clapton, Rory Gallagher, Stevie Ray Vaughn, temveč prinašajo s svojo interpretacijo bluesa velik obet tudi k domači renesansi žanra, o kateri sem nedavno že pisal. Morda je bil obet vsemu že pred časom slišani Fed Up z vso svojo rustikalno retro lepoto, še bolj nalezljivi Give Me Your Life ali potencirani eksces seksapila šestih strun in te perfidne ritmike z Brewing My Storm, morda je k občutku vznesenosti prispevalo pivo ali razbeljeni termometri, a lahko brez zadržkov in hlinjenja povem, da so Bad Notion zreli za velike odre tujine in da premoremo v našem podalpskem zakotju bend, ki bi bil lahko naslednja velika stvar tudi na tujem, ne samo doma (obet, ki sem ga pred časom namenil tudi perfekcionistom taistega žanra, zasedbi Prismojeni profesorji bluesa). Fantje so ga suvereno, brez rezerv in brez fejkanja brez postankov intenzivno »mastno pičili« dobre pol ure, nakar je sledila leteča menjava in priprava za nekaj še bolj presunljivega! 

Na voodoo magijo navlečeni imaginarij odra, lobanje, velik napis na bobnih »Devil Blues« so obetali Howling Wolfa ali Roberta Johnsona, vsekakor nekoga, ki je bil pripravljen zastaviti in prodati dušo hudiču, po parih taktih uvoda pa je jasno, da je pariški blues rockovski mag Manu Lanvin človek, ki je prerasel subverzijo anonimnosti že davno tega in čeprav ga morda še ne poznate, nastopa kot velika zvezda z vsem bliščem, hudičevo privlačno umazanijo ter izjemnim občutkom za odmerjanje distorzij, duše in eksibicionizma. Bleščavo modri in z bleščicami ozaljšana Epiphonka je orožje za dominacijo, pod klobukom skriti Manu pa je le en, sicer najmočnejši adut zasedbe. V kontekst lepo pašeta Nicolas Mellanger ter majhen mož z velikim občutkom za potenciranje napetosti za bobni, gospod Jimmy Montout. Skoraj predrzno raskavi Spoonful zveni bolj črno in raskavo od nekaterih danes slišanih črnih blueserjev. Delta blues z vso svojo umazanijo, trpečim podtonom in uživaško noto se kanalizira prek številnih kanalov, en izmed teh pa je v močni interpretaciji globoko ponotranjil maksimo prej omenjenega ter meni ljubega SRV-ja z vso njegovo močjo in decibelno naravnanostjo. Za blues rojeni in še bolj Teksas bluesu zapisani Son Of The Blues postreže s prvim sprehodom Manuja med publiko, kjer se dobra volja in prepričanost v to, da smo deležni nastopa nekoga pomembnega, dobrega in nepozabnega, le stopnjujejo. V maniri showmana se Manu z ekipo lepo poigra s Hendrixovim Red Housom in mu s tem ne jemlje lepote ter sijaja svetosti, da pa je v malhi veliko dobrega avtohtonega, dokaže igrivi Little White Man / Wild Wild West, ki ga peklensko prefinjeno prepeljejo v stanje ekstatičnega jama za vse solde, s svojim bluesovsko umazanim in senzualnim poklonom Armstrongu s svojo verzijo skladbe Summertime pa se dodaja dnevu košček estetskega kolaža, ki tonalno umirja dogodje, da ne bi prišlo do spontanega samovžiga. Francozi plamenov ne ugašajo, saj je seksualno nabiti All Night Long prava minimalistična lepota erotike treh tonov s pravo mero napetosti ter nadstandardnega občutka, vrtljaje pospešita Back In Montreux, ravno prav mastni Soul Revolution, vnovični sprehod Manuja med publiko, ki ne zgleda nastopaško ali ceneno, piko na i pa zabijejo s potentno in umazano vižo Shake It Lady, ki ima v sebi delček Georga Thorgooda in njegove krasne skladbe One Bourbon, One Scotch, One Beer, le da alkohol in promile kompenzira s čisto erotiko, zvočnim estetskim ekscesom ter tistim občutkom za ritmiko, s katero se na iste obrate kalibrira tudi bitje srca. Francija, prepričala si me in dobila na svojo stran! 

Kolikor me je forma trojčka popolnoma prepričala, pa so se stvari malce razvodenele ob nadaljevanju z enim najodmevnejših glasbenikov in zagovornikov bluesa s tržaške strani zaliva. Mike Sponza je glasbenik s pedigrejem in časovnico, ki sega desetletja globoko v prejšnje stoletje, dobrovoljni in nasmejani optimist Mike Sponza pa s svojim sladkobnim glasom in mehko kitarsko linijo kombinira graciozno lepoto Erica Claptona, minimalizem B.B. Kinga, Luckyja Petersona, Roberta Craya, sanjavost Johna Mayalla, se pa pod polivko sicer dobro odigranega bluesa po meri belega človeka skriva želja po gladkih linijah, korektnosti in orkestralni grandioznosti za glamurozne TV nastope, kjer ne smejo manjkati blišč medenine, ki jo na desni strani prinašata Angelo Chiocca s saksofonom ter tetovirani Giorgio Ruzzier s trobento, zvok korektnih in ne preglasnih klaviatur Michela Boniventa, korektna in ne premočna ritem sekcija Robyja Maffiolija na basu ter Morena Butinarja za bobni, ženstvena lepota mičnih in ravno prav plesno razpoloženih back vokalist, kjer svojo nalogo dobro in korektno opravita Nicole Pellicani, glavni soj žarometov pa ne sme metati slabe luči na zvezdo, gospoda Mika Sponzo, ki pa je stric z znanjem, izkušnjami, kilometrino in občutkom. Vseeno nekaj manjka. Poor Boy zveni vodeno, brezjajčno, brez potence, Blues For Sixties idealizira radio friendly zvoke, kjer ni ničesar nevarnega, slide kitare in senzualije skladbe Thin Line funkcionira subtilno, a brez strasti, Out Of MY Mind korektno, a brez plamenov, iskric in prasketanja od predhodnih izkušenj, ko pa si Mike dovoli sposoditi standard izjemne zasedbe Cream pa so tudi iz te izvzete vse kalorije in interna gravitacija, zaradi katere so Cream kot potenten band sedemdesetih prepričali na prvi posluh. Morda je bila napaka v mojih nastavitvah, saj odrski predstavi, vložku dobrih glasbenikov na odru in repertoarju dejansko ni manjkalo nič, a se je nastop Mika Sponze začel rahlo vleči in kaj kmalu sem vsaj sam iskal uteho pred pasivno galantnostjo v zadnjih vrstah s pivom v rokah. 

Na slednje pa se je na en mah pozabilo z glavnim dogodkom večera – z nastopom izjemne seksapilne dame z izvrstnim občutkom za kitaro ter s krasnim spremljevalnim bendom, z nastopom ene in edine Ane Popović! V Ameriki delujoča virtuozinja bluesa se lahko pri mladih 43 letih pohvali s paleto prestižnih glasbenih nagrad, s številnimi gostovanji, kjer si je oder delila z velikani bluesa, kot so B.B. King, Gary Clark, Buddy Guy in Joe Bonamassa, iskrene besede pohvale in rešpekta pa ji ne namenjajo zgolj stanovski kolegi, saj je z ducatom izjemnih glasbenih albumov prepričala tudi vse tiste ljubitelje dobre glasbe, ki od glasbenikov terjamo ne zgolj lepo fasado ter aranžmaje, temveč tudi potenco in tisi dotik božanskega navdiha, ki ga ne privzgoji nobena šola in se jo ne da kupiti v trgovini. Uvodno kalibriranje obratov s skladbo Ana’s Shuffle pokaže, da ima Ana poleg sebe fantastične glasbenik. Italijan Michele Papadia za orglami, izjemna Cedric Goodman za bobni in Buthel Burns na basu, v stanju pripravljenosti italijanska sekcija pihalcev, ki jo sestavljajo Davide Ghidoni na trobenti, Claudio Giovagnoli na saksu in glavno vezivo večera – v črnem mini krilu, visokih petkah in z obrabljeno Stratocasterco opasana Ana Popović v prvem planu. Kakšen občutek za dinamiko, suspenz in kakšna energija v prstih, ki ubirajo vrat kitare! Kot bi si štafeto prej omenjenega SRV-ja podali še Ronnie Earl, Sonny Landreth, mična kitaristka srbskih korenin pa bi v svojem DNK zapisu nosila gene Jimija! Fascinanten dvig nivoja pričakovanj in kakovosti izvedbe seva energičnost, odločnost, popolno kemijo, funkyjaško nastrojeni Can You Stand The Heat pa na ravno pravi dan prinese malce igrivega funka, v katerem je Ana enako doma kot v bluesu. Glas ne zaostaja za stasom, Ana pa je performerka, ki zna zapeljati vizualno, še bolj pa jo je sladko požirati z ušesi, saj je dobre perfektne glasbe v izobilju!

Jazzy funk s sentimenti bluesa Object Of Obsession zmanjša tempo, s pihalno sekcijo nasičeni soul r’n’b skladbe Love You Tonight pa direktno črpa od Tine Turner, le da je Ana pri pristopu bolj mehka, a s pravo mero kontrole. Train v svoji erotiki pogreša samo gostovanje Bonamasse, čeprav Ana brez občutka manjka servira svojo verzijo okusne kitare, ki je s kruhom za pomazat! Prav tako s plošče Trilogy servirani funk skladbe Long Road Down dobi malce več pričakovanega blues elemta s skladbo New Coat Of Paint, igrivi element virtuozinje v elementu pa se razživi s kanonadami skladbe Can’t You See What You’re Doing To Me. Visokooktanski briljant poka po vseh šivih od težkih radikalov kakovostnega bluesa, ki funkcionira perfektno tudi pod diktatom feminitivne gracije, ki ve, kaj hoče. Standard s texas blues elementi Brand New Mana, novejše barve novega albuma korektno deklarira naslovna skladba plošče Like It On Top, bolj kot morda že malce preobsežna funkyjada skladb Lasting Kind Of Love pa prinašajo kitarski presežki mlade artistke. Johnnie Ray je ekvivalent popolni minimalni erotiki stare šole bluesa, Tribe pa je predigra konca, saj po tem sledi le krasni sklepni Medley, v katerem Ana z občutkom druži decibele in krasno ženi Hendrixa v čisti formi. Show You How Strong You Are seka na polno, da preidemo prek Going Down v eno boljših interpretacij skladbe Crosstown Traffic, s katero odpre bend vse registre, Ana pa iztisne iz svojega Strata še zadnje atome soka sočnosti.  

Po tem, kar smo užili, ni več kaj dodajati, saj je bil prvi dan bluesovskega dogodka leta v Ljubljani potešil vse apetite ter dal vedeti, da je Bluesland festival s potenco in pravimi aduti, v sopari četrtkovega večera pa smo se lahko le podali v temo mesta na pot proti domu, medtem ko so neuničljivi entuziasti na Late night seansah podlegali improvizaciji in nadaljnjemu muziciranju nastopajočih z gosti, med katerimi ni manjkalo nadarjenih obrazov iz pododrja – med drugim je svoj košček sreče in ušesne potešitve na koncertu poiskala tudi nadarjena Neisha, a o imenih tistih, ki smo se pustili zapeljati metriki bluesa tokrat ne bi, saj nas čakajo še nadaljnje runde. Prvi dan tridnevnega festivala je bil, kakopak, za s kruhom za pomazat! Bravo! Vsi parametri dobrega so bili potešeni in odkljukani! 

Dan II.

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Nina Ferkolj

Povezani članki: