Bluesland 2019: Ko po izvrstni predjedi sledi  glavna jed

27. 6. 2019
Ljubljanski grad

Dan I.

Po izvrstnih doživetjih prvega dne festivala je bila soparna noč dolga, a dočakali smo petek – dan, ki so ga mnogi, bolj rocku kot bluesu zapisani obiskovalci letošnjega Blueslanda vnaprej označili za vrhunec festivala. Obetalo se je mnogo dobrega, vsekakor pa poleg internete senzacije Laure Cox ter njenega bolj boogie kot blues benda ter zvokov Hammondov, ki jih je obetal pri nas na slovenskem že prepričljivo dokazani Sven Hammond najbolj zavoljo glavnega imena večera – Richieja Kotzena, vsestranskega kitarskega virtuoza, ki je pustil svojo sled v zasedbah Poison, Mr. Big, v zadnjem času pa parira bobnom gospoda Portnoya v The Winery Dogs. Pot vkreber proti ljubljanskem gradu ta dan ni bila naporna, sicer še vedno prazno prizorišče pa je točno po urniku, malce pred osmo uro zvečer, preizkusil prvi bend petkovega dne – tokrat s koreninami v hrvaškem Zagorju. 

Bolj retro zvokom swinga, boogieja, country bluesa zapisani kvintet po desetih albumih gradi temelje okoli zvokov ustne harmonike, ki je dan poprej kar malce manjkala. Tomislav »Little Pigeon« Goluban ni ravno John Popper, virtuoz iz skupine Blues Traveler, so se pa fantje izučili umetnosti pristnega country bluesa iz šole Phila Wigginsa, Charlieja McCoya ter iz zvočnih arhivov petdesetih in šestdesetih let, z dodatki, seveda, tudi glasbe starejšega datuma, Tomislav pa rad pri vplivih izpostavi imena, kot so Gary Primich, Sonny Terry, Slim Harpo ali Joe Filisko. Mešanica različnih vplivov druži elemente čikaškega bluesa, delta bluesa, zydeca in rock’n’rolla z nezanemarljivim spogledovanjem s countryjem, že z uvodno skladbo, bolj eksplozivno in energično Pigeon Swing pa postane jasno, da je umazanija odstranjena, bend pa stavi na bolj čiste linije. Dobro razpoloženi Tomislav ima ob boku korektno ekipo galantnih minimalistov. Dragotin Hojsak streže dobro mero starikavih, a efektivnih bobnov, Krunoslav Zver dodaja poudarke na klaviaturah, Nenad Kunštek vpreda ravno prav razgibane bas linije, s čistim zvokom stare šole pa se v kontekst nevsiljivo dodajajo akordi kitare Hrvoja Funde. Solo inštrument so orglice, ki jih vešče ubira Tomislav Goluban, a bi bil ščepec umazanije in nevarnosti, raskavosti, več še bolj dobrodošel vsaj v mojih ušesih. Nadaljevanje z Locked Heart doda še malce več bluesovske otožnosti, v liniji in igrivosti, zvoku pa se prikrade v spomin in priziv Fatsa Domina in njegove skladbe Blueberry Hill. Morda namenoma, a zagorskim obvladačem nikakor ne moremo očitati, da ne znajo brskati po pravih delih glasbenih arhivov. Z aktualne plošče Chicago Rambler precej bolj kocini umazani zven orglic skladbe Bag Full Of Troubles, krasni blues standard, ki pa mu prehitro in s precej manj obrati pritegne baladni Mr. B, skladba, ki bi jo pričakoval v kakšnem westernu. Slow blues, na katerega bi lahko tripal, če bi bil pozni večer in bi ob ognju pogrevali spomine na lepe stvari preteklosti, del nostalgije pa bi bil lahko tudi repertoar Nortona Buffala. Malce več zvena in več obratov poda T-Train Kick s svojo imitacijo zvokov parne lokomotive na polnih obratih, ki se, ravno prav, zlije s poskočno skladbo Brzi vlak, zabavna skladba o tem, da je lajf lahko kot hitri vlak. Vsi hitimo, mečemo iskre in se silimo k ciljem, humorni vstavek s hudomušno liriko pa dodaja morda malce premalo zvokov orgel, a nas Tomsilav Goluban Band pripelje do bolj energičnega finala s skladbo Blow Junkie Boogie, ki bi, sklepam, v izvedbi nam domorodnih Prismojenih profesorjev bluesa dobil še več žmohta, energije in powerja, a vsak sliši in dela svoje po lastnih principih in zagorskim fantom lahko priznam, da so bili dobra razvedritev in krasni uvod v dan visokih pričakovanj.

Vsaj moja ušesa so se precej bolj razgrela že ob prvih zvokih pariške zasedbe energične Laure Cox ter njenega benda v nadaljevanju. Evidentno na prvi posluh je, da so mladi kitaristki z ravno prav nevarnim pogledom in še bolj strupenimi prijemi na kitari blizu Ac/DC, ZZ Top ter bolj glasni parametri iz repertoarja Aerosmithov. Umazani, udarni southern blues z boogie primesmi in decibeli, kot sta jih nekoč podajala brata Angus in Malcolm Young krešejo iskre, že štart s Hard Blues Shotom pa dokazuje, da Laura ni zgolj internetna senzacija, ki se počuti domače v zavetju domače sobe. Prav tako je pomembna in več kot efektivna tudi spremljevalna ekipa, ki jo sestavljajo mladi, agilni in dobro razpoloženi Mathieu Albiac na drugi kitari, Francois C. Delacoudre na basu ter Antonin Guerin za bobi. Sladkim zvokom AC/DC nič manj zapisani Going Down daje polna krila inovativnosti mlade solistke, bend pa trdno, brez jajcanja in brez rezerv reže bolj trdozvočno hard rockersko ledino dne tudi nadalje. Too Nice stopnjuje razpoloženje s krasno zlorabo slide kitare, po prijemih krasnih starih bradačev ZZ Top pa se zgodi prvi element nostalgije. Foxy Lady velikega mojstra Jimija Hendrixa zveni bolj moderno, bolj distorzirano, a funkcionira stara rockerska klasika tudi v bolj sabbathovski preobleki z ženskim vokalom v prvem planu dobro, prodorno in z jajci! Mladi, lačni igre in dokazovanja in nadgradenj se zapodijo v bolj bluesovsko umazani ter festivalu pravšnji Bad Luck Blues. Krasna umazanija in energija, ki seka iz vseh por, nakar se s piski in hrumenjem iz ojačevalcev servira še skladba z obetavne plošče Hard Blues Shot, skladba Take Me Back Home, še več in z obilico improvizacije pa se v spomin zasidra epski River. Simpatična Laura je senzualna, a ne dekliško osladna, bend pa funkcionira tudi v malce bolj funkoidni igri trdno in kompaktno. OK, povratek k AC/DC z Australian Way je bila, priznam, voda na moj mlin, mladci in mladenka pa nam za piko na i dodajo še malce dodatkov, na katere se da peti in jim glasno pritegniti. As I Am s sing alongom je bluesovsko umazani sladkiš, sklep pa je bil še boljši – na osemdeseta navlečeni If You Wanna Get Loud (Come To The Show) odpre vse registre tudi za Chucka Berryja in Johnny B Gooda, Laura in ekipa pa ukradejo še zadnje atome moči za upor, tako da je bilo glasno pritegovanje mladim nadobudnežem več kot na mestu, a se tudi dobre stvari enkrat sklenejo, da lahko dočakamo še kaj novega ter še boljšega! 

Slednjega sem se še bolj veselil, saj je zvok Hammondov že od prvega izpostavljanja Johnu Lordu podžgal poseben plamen v mojem srcu, nizozemski glasbeni posebneži z občutkom za še malce bolj fuzijske pristope k glasbi, zasedba Sven Hammond pa je tudi po ducatu let na plečih odprta za eksperimente ter dopolnitve že itak zelo razgibanega in surovega, brutalno iskrenega zvoka. Stare orgle se pod prsti bradatega Svena Figgeja še bolj odprejo, zasedba pa gromovniško funkcionira tudi zavoljo dobrih poudarkov izvrstnega kitarista Tima Ejmaala in ritem sekcije igrivih ter dobro uigranih basovskih linij Glenna Gadduma in bobnov Joosta Kroona. Uvod s krasnim inštrumentalijem Moet Jiy Wette druži funk in progresivno igro retro sedemdesetih, bend pa zveni bolj črnsko, z absolutno atipičnim potentnim zvokom pa vas zaziblje v višje dimenzije brez psihogenih substanc ter pomagal. Iz izjemne plošče Rapture se s prihodom nadobudnega in energičnega Markusa Manna za centralni mikrofon razkrije z udarno skladbo Caesar. Markus ni tako temen in raskav kot njegov predhodnik Ivan Peroti, premore pa energičnost, slo in žar. Goste teksture in subtilna kemija benda v fazi samoizgorevajoče igre na vse ali nič, soul in plesna moč skladbe The Usual Suspects pa dodaja še več. Kot bi se poigrali z nastavitvami, a zdrs v soul in krasna večglasja ne izpadejo prisiljeno in izumetničeno, Sven in njegovi legionarji pa so v svoj koncept soula dodali nekaj krasno umazanega in raskavega, zakar receptura še bolj funkcionira in spodnaša tla pod nogami. Bolj bluesovski in žanrsko prodorni Hero dokaže, da niso Sven Hammond po naključju na odru Blueslanda, saj imajo v svoji malhi in DNK-ju tudi bluesovske elementale, dopuščajo pa si vedno iti korak dlje. Rapture je sanjavi pop na psihedelikih, ki dodaja ravno prave odmerke sladkobe, ne zanika pa gravitacije duše. Slednja je utelešena v popolnem ravnovesju orgel, ritmiki bobnov in basa, tej sladki impresivni kitari ter tem vokalu, ki mu Markus dodaja nekaj njemu lastnega, senzualnega, a ne brezjajčnega. Tudi ko se zgodi pospešitev in preklop na Happy People, še manj pa ko se v igro vplete Brother Drunk s svojim umazanim, bolj distorziranim funk prijemom, še bolj pa vas odklopi dejstvo, da je dub raggae nekaj povsem samoumevnega, ko Sven vklopi delaye in se v Ljubljani na Blueslandu zazibljemo ob zadimljenih sanjavih zvokih Svub Duba. Kot bi ga servirali Moveknowledgement, Sven Hammond pa vam s sugestivnimi prijemi dodajajo v ušesa gosti nektar rastafarjanske galance, ki je z njihove strani dopustna in želena! Skoraj težko se je bilo odlepiti iz stanja hipnotiziranosti ter po Black Magic pasti v lepe vode poklonu Theloniousu Monku z izjemno skladbo Monk’s Point Of Let’s Roll, ki mu sledi še finale in sklep z energično kemijo skladbe After Smoke. Morda bi bil prostor še za kakšno skladbo, denimo njihovo fantastično verzijo komada Paint It Black ter ekskurz v vode Rolling Stonesov na še boljši način, a je bilo tudi po tem, kar smo užili, srce več kot na mestu, sledil pa je finale dneva z zvezdo večera. 

Richie Kotzen ta večer ni imel lahkega dela, zato je po večurnem ogrevanju, kjer ga je bilo nemalokrat videti priti iz zaodrja s svojo kitaro v rokah, Ljubljana pričakovala eksplozijo izjemnosti, prve vrste pod odrom pa so se kaj kmalu zapolnile z oboževalci, ki so prišli iz tudi ne tako bližnjih koncev Evrope podpreti svojega kitarskega heroja. Richie se po zadnjih ekskurzijah v bendih, kot so Poison, Mr. Big počuti prekleto dobro v zasedbi zgolj bobnov, basa in njegove kitare, tokrat pa se namesto zasedbee The Winery Dogs podaja na misijo podjarmljanja Evrope v družbi nadarjenega, izjemno natančnega in udarnega bobnarja Mikea Benneta ter perfektnega najemnika Dylana Wilsona na basu. Visokorasli in temnolasi kitarski ter okusno oblečeni Richie ne stavi samo na izgled, temveč je njegov mojo vezan na izjemno tehniko kitarskega ubiranja, kjer ni prostora za polovičarstvo in šlamparijo. Udarni Riot s strupeno zasoljenimi kitarskimi sprehodi po vratu kitare in brezhibnim ubiranjem strun s prsti ter ne s s trzalico so le začetek, Richie pa premore še en adut – za osemdeseta več kot perfektni vokal, na katerega bi bili ponosni tako v zasedbi Extreme, Van Halen, Richie pa je zvest zgolj sebi in svoji sicer komercialno čisti, a vražje našpičeni viziji. War Paint je s svojim swagom in bolj senzualno bluesovsko mantro sladki dodatek, vendar bend polno funkcionira v formi energičnih eksplozij na višjih obratih. Izjemno dinamični Bad Situation stopnjuje pritisk, Richie pa iz svoje kitare ter belega ojačevalca izvablja ravno pravšnje odmerke radiofonije. Your Entertainer je bolj dominanten, bolj oster in brezkompromisen, s funkijaškim pridihom Glena Hughesa ali Coverdalea pa se Richie Kotzen poigrava s prestopi iz rocka v funk na sebi lasten, okusen način, pri katerem, če ste kitarist, prav zlahka opustite voljo do igre, ker takega mojstra kot je Richie ne bi dohiteli v parih življenjih. OK, balade kot so Love Is Blind bi vsaj v začetnih treh akordih še šle (le vokalno ga je težko dohajati), a ko se odprejo registri distorzij ste pogoreli. Doin’ What Devil Says You To Do je nekaj najslajšega, kar ste ta večer lahko užili, saj je malce tišja skladba nabita s čustvi, nežnostjo, dinamiko in polno kemijo treh perfektnih gradnikov na odru. Umazanija s Peace Signom dviguje srčni utrip, zavoljo polne prevlade nad vsemi pa se mora zgoditi še Venom in Remember ter priklic spomina na preteklost ter dneve v zasedbi Poison s Stand, a je klic obveznosti dneva zatem tisti, ki prisili naš del ekipe k predčasni kapitulaciji in umiku s prizorišča v soparo noči. 

Fak! Po slišanem in videnem lahko dorekam le to, da je bil letošnji Bluesland po dveh tretjinah doživetega, izpolnitev vseh skritih hotenj in sanj po dobri glasbi s hrbtenico. Žal smo morali zadnji dan in sklep sobote z dominacijo bluesovskih velemojstrov, kot sta Kirk Fletcher in še bolj kitarski posebnež z demonskim darom za zlorabo narobe obrnjene kitare, gospod Eric Gales, letos zamuditi, s tem pa tudi zgodovinski dogodek, ko sta oba skupaj obdarila Ljubljano s skupno solažo, a je tudi po dveh od treh delov celote moč reči, da je Bluesland festival, ki se bo razrasel in razvil v nekaj najboljšega na naših tleh. Temu pripomorejo tako vizija, trud in sla izjemnih organizatorjev, kot tudi čarobni pejzaž ljubljanskega gradu. Prav škoda, da je bilo letos na prizorišču tako malo obiskovalcev, je pa zato tisti del populacije, ki se je odločil investirati nekaj v svojo dušno hrano, dobil več kot izvrsten odmerek glasbe, pisane z veliko začetnico, ta pa je razlog, da lažje shajamo z izzivi življenja in sveta, ki je vsaj zavoljo zvokov glasbe lahko vsaj za odtenek lepši in znosnejši. V vsakem primeru je povratek na grajski plato junija naslednje leto mandatoren. Tudi zato, da pristopimo k lepoti bluesa in prelestni glasbi s prej še ne čutenih koncev izvajalcev, ki morda niso znani z velikih panojev in malih ekranov, prinašajo pa esenco, dušo in zvoke, ki bodo še bolj razburkali in sklesali centre vašega internega ugodja, slednje pa šteje največ. Zato iskreno in brez rezerv – z veseljem na svidenje ob letu osorej! 

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Nina Ferkolj

Povezani članki: