Seine – 22

(Moonlee Records, 2019) 

Mar sta minili že dve leti, kar se je na domačem predvajalniku zgodil prav posebni trip s prav posebnim priokusom, plošča Sno Sna hrvaško – srbskega dueta Seine? Da, absolutno po prvem izkustvu transžanrskega proti stereotipom naperjenega artističnega dream pop folka, ki mu je nekako manjkalo v vsej njegovi shematski začrtanosti, kosti in odločnosti, je druga plošča, album 22 nekako glasbeni antipod, nadgradnja, ki dokazuje, da smo se pri sodbah v prvo motili in da je definicijsko območje benda Seine širše od prvotno izdanega recepta, čeprav so osnovni gradniki istovetni. Jedro ideje in kreativnega prapočela ostajata mož mehkega, ženskega glasu in ostrih kantavtorskih refleksij na svet in bivanje, Ivan Ščapac na kitari in vokalu ter bobnar Dimitrij Petrović za bobni in sintom. In za eksegezo boljšega, odmevnejšega, naprednejšega, je potrebno le sedem novih dejanj, sedem skladb. 

Septet nadgradenj se jasno in lucidno izkazuje že s prvim odločnim taktom skladbe Nebo, na kateri bend oziroma dvojec funkcionirajo kritično, ostro, masivno. Mišično tkivo ritmike in ta eterični plavajoči akord, na katerega dodaja Ivan svoj mehki, ženstveni falzet ter lirično meditacijo o tem, da je nebo morda res meja, a nas omejuje en veliki nič. Ljudje potrebujemo meje, vidno, otipljivo, praznine pa se po intuiciji bojimo. Inteligentna kritika praznih časov, praznih odnosov v kulturi strahu in tesnobe so odslikava naših fobij, naše stvarnosti, Seine pa pri tem igrata svojo glasbo za anemičnega, izpraznjenega in prestrašenega post človeka. Monetarni praznini navideznih idealov števil zapisani komad Novče tesnobnega, skoraj punkovskega upora ne manjša in ne tiša, precej repetitivni diskurz ravno prav atonalne kitare, ki se mu dodajajo strateško in v pravih razmikih dodani toni klaviature ter stihijska ritmika bobnov, še bolj pa zlovešče plasti lepega, a hladnega, disonantno ravno prav zloveščega vokala. Vse je v atmosferičnem prepletu in v neposredno postavljenih ogledalih. Slednja so nastavljena nam, se pa radi pred linije zagovora postavijo aktivno tudi sami. Akustično nasičeni in na preteklost, na prvenec navezani Pitaju postavlja vprašanja, zakaj se lirično Seine posvečajo denarju, ljubezni in izpraznjene smisle, pa iskreno pove, da ne ve. Krasni minimalizem že na prvencu slišanih corganizmov ne ponuja dokončnih odgovorov ali katarze, ko pa se matrica digitalnega, sintetičnega in gostega na skladbi Paresu trga z analogijo distorzirane kitare se na sito presajanja, kritike, anamneze vnovič stresa vnovič bogata prgišča denarcev. »Pare su misli koje broje pare / Pare su misli ne postoje a Seine svoje vpetosti v sistemsko kolesje potrošnje ne banalizirajo temveč jo bolj epohalno prečesavajo in ravno prav zlorabijo za izgradnjo lirične in glasbene parabole, ki je bogata, hrumeča, semplano organska, pompozna, tripi in sočna. Paradoks osvobojenega človeka, ki je suženj nevidnih idealov ter golih števil. Paradoks tega, da tvojo ceno in vrednost določa stanje na tekočem računu ter likvidnost v denarnici. »Treba imat para / Bez para nema života / Bez života nema treba na akustični suspendirani nežni baladici Treba poje Ivan. In to je fakt, to je dejstvo, to je maksima našega boja za samoohranitev in obstoj. To je vsa resnica? Morda za levji delež stvari, a samo odrekanje materialnemu v imenu višjih idej nima substrata, smisla. 

 

Borovnica je na drugi strani analiza počutja, bolečine, patologije tega majhnega in hipohondričnega prestrašenega človeka, ki so ga doslej pretresali segmentno ter ga cenili prek financ. Družba je sestavljena iz brezimnih posameznikov, ki so razelektreni, nemočni, razboleli, v svojem bistvu gnili in izpraznjeni, iztrošeni. Seine z repeticijo in sinkopiranimi ritmi in namensko nedefiniranimi verzi kritike, ki to ni, nastavljajo ogledala ter nas svarijo na apokaliptično disonantno plat lastne razglašenosti. Človek, izgubil si svoj smisel in svoj naravni ritem. Krasna igra z glasbeno ornamentiko krepi nelagodje in ruši postavke miru. Seine so v tem aktu nemirni, odločni, na subverzivni način prodorni in efektivni. Če je prvencu manjkala moč jo 22 definitivno servira v izobilju in slednje je v domeni višjih poslanstev. Finalna kritika in opomin na nesmiselnost vojn s skladbo El Zlo se spominja Natovih bombnikov, bombardiranja civilnih ciljev, vseh brezveznih in nepotrebnih tragedij, s katerimi smo rasli po padcu nekdaj skupne višje in bolj pozitivne ideje nedosegljivega bratstva, enotnosti, sloge. Vsi smo programirani po načelu individualizma, ki mu je skupna le gonja po fiktivnem izobilju. Epska mešanica prividov grobišč, keša, borovnic, majhnih ljudi z zgrešenimi ideali, z višjimi cilji, z izzivi umnemu se množijo nesmisli. Padejo maske in za zadnjo masko se skriva praznina mondenega človeka, ki se ni iz preteklosti in repeticij lastnih napak naučil faktično bore malo ali nič! In tu je Kavelj 22, ki ga pooseblja golo število v naslovu plošče! 

22 je izvrstna nadgradnja prvenca in, da, Seine so s takti te posebne, hrupne, kritične plošče pridobili na moji strani okopov obilo točk. Vse snete in ogolele forme so efektivne, produkcija perfidna in prodorna, bend všečen. Namesto trendovskega anemičnega poigravanja s hipsterskimi formami se ponuja tokrat glasba z globino in resnimi svarili. Človek, po tem, ko si uzrl svojo bedo in mizerijo imaš možnost ukrepati in narediti vsaj svoj lastni košček eksistencialnega bolj produktiven in znosen! Seine pozivajo k umnosti, k razumu, k inteligenci, k aktivnosti in uporu, orodje za to pa je brez kozmetike servirana lirika, ki ne daje lahkih in enostavnih odgovorov na vprašanja smisla in poslanstev. Slednje zahteva obilo samodejavnosti. Fakt je, da je plošča 22 zrel izdelek, ki dokazuje, da smo se v vsem, kar smo sodili v prvo, krepko motili. Je korak naprej k stopnjevanemu nelagodju, katero je klinični znak eksistence dandanes in s tem se Seine levijo v bend, ki je sposoben ubirati prave tone za ta soundtrack življenja, ki bi bilo lahko boljše. Artizem je dodal vsem puhlicam in shematiki več mišic in potence. Parametri so popravljeni, duša dojemljivejša in željna nadaljevanj. Misija prepričanja prej ne čisto prepričanih dosežena! Bravo!

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: