Pošastno dobri Monstrosity v Ortu 

8. 6. 2019
Ljubljana / Orto bar

Evo, kot ponavadi, je pred pravim začetkom festivalske sezone še čas za nekaj fenomenalnih koncertov. In Dihurja pač ne bi bila Dihurja, če tega dejstva ne bi izkoristila! 

 In tako sta v Orto pripeljala legende death metala, Monstrosity, doma s Floride (tiste v Ameriki), okultne Angleže The Devil in brate Hrvate Cold Snap. 

 Tega dne se je sicer po Sloveniji dogajala še nakaj drugih metalsko usmerjenih koncertov, tako da špil Monstrosity in ostalih ni bil razprodan, ampak OK, obisk se je od banda do banda povečeval. 

 Pred skoraj praznim klubom so tako začeli igrati Cold Snap. Mislim, da band domuje v Varaždinu (ne me za besedo držat), igrajo pa nekaj kot deathcore/groove/thrash/death metal. In, seveda, ker preveč babic vedno botruje kilavemu detetu, je tako tudi v tem primeru. Tele moderne metal skupine, ki niso ne tič ne miš, mi nikoli niso prav zares sedle. Fantje se bodo pač morali malo bolj fokusirati na pisanje komadov, v katere pa bodo morali vkomponirati tudi lastne ideje, sicer bodo vedno ostali prvi predvozači, ki bodo igrali parim frendom, obema metalcema, ki sta obvezno mrtvo pijana že uro pred začetkom koncerta in parim firbcem, ki pa ponavadi ne dočakajo konca njihovega špila. Ampak, da ne bom preveč kritičen, band ima nenazadnje za seboj že deset let delovanja, štiri albume in najbrž tudi precej koncertne kilometrine (vse ostalo pa je, če smo odkriti, stvar okusa) vam svetujem, da si ji naslednjič, ko boste imeli možnost, ogledate v živo in sami precenite, koliko sem brcnil v temo.  

Naslednji so pred številčnejšo publiko stopili posebneži The Devil. Zakaj posebneži? Ker so čudni! Za začetek naj se ve, da je identiteta članov banda neznana. Nastopajo z grotesknimi maskami čez obraz, tako da to ni ravno problem. Imajo en album, The Devil (2012), koliko pa jih je v bandu je pa spet stvar razprave. Na edini promo fotki, ki sem jo našel, jih je šest, ampak, na odru so pa štirje (+ eno groteskna, zakrita pojava, ki pride na oder ob začetku in koncu špila). Zdaj pa vedi … Kar se pa glasbe same tiče, so pa spet malo posebni. Namreč, vokalista nimajo. Imajo pa projekcije (filmske, dokumentarne, dele raznih novic, kvazi sci-fi animacije …), ki se predvajajo na platnu za bobnarjem in v bistvu prevzamejo vlogo vokala. Na plati to hitro postane precej monotono in dolgočasno, v živo pa se zgodi nekaj zanimivega. Namreč, če človek malo bolj pozorno spremlja projekcije v ozadju, hitro opazi, da glasba v njihovem primeru res izraža grozo, gnus, jezo, popadljivost in ostala prijetna čustva, ki se v človeku prebudijo, ko recimo gleda posnetke jedrskih eksplozij, terorističnih napadov, kamenjanja … Glasba sama pa je ena mešanica zamorjenega metala, grozne atmosfere, post/industrial rocka, malo je dooma, včasih epski elementi … Človek mora biti v pravem razpoloženju in je celoten nastop The Devil, ki na odru niso popolnoma statični (kot bi človek pričakoval), ampak lepo menjajo pozicije, zapolnijo oder in (v okviru danih možnosti) komunicirajo s publiko,  prav zabavna izkušnja. Je pa res, da se je pred njihovim nastopom pred lokalom kadilo nekaj veselga, zdaj naj pa človek ve, pri čemu je (bil) … Kot ponavadi še priporočilo: naslednjič, ko boste videli, da The Devil igrajo v bližnjem klubu (res si ne predstavljam , da bi jih gledal na open-air varianti, razen na majhnem odru, nekje sredi gozda, pa še to v globoki temi) si jih le pojdite pogledat in sami ocenite, kaj je to za en hudič.   

Ker se je večer, z nastopom Cold Snap, začel bolj počasi in so drugi predvozači, The Devil, zadeve že precej pojačali in dali ene dve prestavi višje, se po zakonu inercije večer ni mogel končati slabo. In se tudi ni! Za to pa so bili, seveda, v veliki meri odgovorni zadnji nastopajoči, Monstrosity! Ob omembi njihovega imena srce zaigra vsakemu pravemu death metalcu, ker so možje garancija za razpaljotko, sploh v luči fenomanalne zadnje plate The Passage of Existence (2018). Klub se je lepo napolnil, temperatura je bila znosna in band je takoj usekal na polno. Ne bomo izgubljali časa in besed o vseh bivših članih banda in o vseh bandih, kjer igrajo oz. so igrali, ker lahko o tem povprašate Google, Wikipedio ali pa strica za šankom v lokalnem pajzlu. Pri zadnji varianti boste  verjetno zraven dobili še krajši povzetek novejše zgodovine Slovenije ali pa lokalnih zdrah, ampak za tale koncert je bilo to popolnoma nepomembno. Kar je pomembno, pa je nekaj drugega. In sicer dejstvo, da so fantje vrhunsko uigrani, da tudi vsak zase obvladajo, da je kar grdo, da so, več kot očitno, prava ekipa, ki bo pošastni death metal, kot ga razumajo Monstrosity peljala še naprej in nenazadnje, da tudi fani čutijo z bandom, kar je potrdila norišnica pod odrom. Namreč, ko Lee Harrison nad svojim kompletom bobnov izvaja svoj kontrolirani kaos, ko si kitarista podajata svoje strupene riffe, kot da se jima mudi na zadnji vlak, ko Michaelu Poggioneu zaplešejo prsti gor in dol po bas kitari in ko zagrmi še Mike Hrubovcak (ki je v zadnjem času pridelal par kilogramov, ampak se mu to ne pozna), se folku odpelje. Mosh, circle in ostali piti, čupanje, noge, roke, galama. To je to! DEATH METAAAAAAAALLLLLLLLLLLLL!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Kdor jih je spustil, je budala. Vzdušja niso pokvarile niti težave z zvokom, niti dejstvo, da so fantje odigrali najkrajših 90 minut v mojem življenju (meni so se zdele dolge največ 70 minut), tako da smo šli domov zadovoljni, ker smo dobili potrditev, da floridska šola death metala še vedno zna!  

Rok Erjavec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: