Goran Bare & Majke: Otvoritveni ples Orto Festa v znamenju generacije X

Orto Fest 2019

Mater, ali je možno, da se letos obeležuje že 20 okroglih let festivalskega dogajanja v klubu, brez katerega bi bila Ljubljana definitivno bolj prazna in brezvezna, v legendarnem Orto Baru? Letošnji okrogli jubilej je tako prelomen, kot pa se okroglim obletnicam streže pa je tudi program tega festivala, ki je po živahnem marcu napovedal dominacijo ljubljanskega koncertnega dogodja v prostorih Orta. Otvoritveni ples je bil pravi dražej, saj so svoj spust na oder pred ljubljansko publiko napovedali kaljeni stari mački posebnega kova – vinkovški jezdeci na Iggy Popu, Stoogies ter balkanskih alternativah dekadentnemu uporu konzervativne mlačnosti baziranega rokenrola Majke z neuničljivim karizmatikom in poetom eksistencialne izgubljenosti, Goranom Baretom v prvem planu. Kdo ne pozna zgodbe o peklu drog, o izzivih smrti in bolečine na eni strani, na drugi strani pa tudi tistih nalezljivih napevov, ki si ne laskajo, da dajejo smisel svetu, ne pridigajo, temveč le izpovedujejo zgodbo mene, tebe, tistih izgubljenih primerkov generacije, ki so jo zasejali v idealizirani utopiji socializma, jim vcepljali duha bratstva in enotnosti, nato pa nam v imenu kapitala, »napredka«, civilizacijskih imperativov »naprednega, kultiviranega, razvitega« zahoda ukradli temelje, nas žigosali z vojno ter nam ponudili prazne alternative sveta odtujenosti? Na drugi strani Kolpe se je to še bolj čutilo, svoje alternative norosti pa s svojim delom, stavom in sporočili med bolj lucidnimi poleg Caneta iz zasedbe Partibrejkers na sebi lasten, hudomušen in zgolj navidez nepovezan način izpoveduje genialni Goran, izvrstne Majke pa so mu podkrepitev z zvokom in emocionalnimi barvami glasbe z jajci. 

OK, tudi to je razlog temu, da je bil Orto kar korektno in konkretno oblegan, verjamem pa, da je bilo poleg tistih, ki so prišli le obujat spomine na čase, ki so minili precej tudi takih, ki so se prišli prepričat ali legende še zmorejo in še znajo. Lanski album Nuspojave si v imenu sposoja negativno dialektiko medicinskih stranskih učinkov ter kirurških posegov, ki smo jim lahko izpostavljeni tudi z amputacijo idealov ter sanj, izvrstna deseta plošča vinkovških starost pa pooseblja to, kar je esenca pravega rokenrola z dušo in sporočili. Malce po pol deseti uri so si Majke le utrle pot do odra, Goran pa je publiko humorno počastil z lekcijo o brezvezju hrvaške politike, o praznih fasadah lopovov z belimi ovratnih, svoje kompanjone pa ljubkovalno krstil z »žohari«, s ščurki, ki kljubujejo izzivom preživetja in so tu zato, da nahranijo svojo izraza lačno dušo ter obdarijo tudi tiste, ki so prišli v pododrje iskat cenen užitke in instant za ubijanje brezdelja 

Uvodno ogrevanje s skladbo Vrijeme je da se krene usuje krasno podnoto kakovostnega podkrepljenega rocka s senzualno pedal steel kitaro. Kemija starega mačka Davorja Rodika na desni strani odra ter najprej primerno zadržanega Kruna Domačinovića na levi strani odra je tekoča, ko pa se v naracijo vplete okusni Hammond Berislava Blaževiča, ritem sekcija dobrovoljnega Maria Rašića na basu ter Alena Tibljaša pa dopolni emocionalno skoraj country kuliso zvoka. Bare z rahlo odsotnim in utrujenim glasom pa s fantastičnim magnetizmom naratorja na misiji lastne katarze poje vsakemu od nas, nam z izraznim plesom duše vliva verze o odhajanju, o premiku, o minevanju. Morda žalostinka ni najboljši štart za otvoritev plesa, a Goran je na svoji misiji. S šopkom tekstov morda spomni na raztresenega profesorja, ki je absolviral izzive temne plati življenja, a po hecu, da je življenje zamenstruiralo v verze njegove osebno izpovedne masivne skladbe Ljubav krvari ste bili, dragi moji, deležni iskrenega dušnega strip teasa, namesto umetnih izumetničenih lepotičk pa se pred očmi lahko razgaljajo tudi manj popolne fantazme, ki jih Goran Bare pričara s hipnotičnim šamanskim glasom, ki mu dajejo minimalistični prijemi izvrstnih soborcev še temnejši, bolj resonanten grenki priokus. Z živahnejšim tempom skladbe To nije igra se stopnjuje bas, ritem, v večer se dodaja ritem in bitje srca, ravno prav razštelani Bare  pa se odklaplja od bednega sveta s svojim tripom, ki mu je funky ritem skladbe Fantastična vatra z nalezljivo iluzijo verza »ja sam slobodan« enako naraven kot temačna betežnost bluesa za vse solde s komadi, kot je Ništa lažno, kjer mu uidejo verzi, a vse na tem svetu je itak, faktično, brez pomena in anonimno, zato je opravičilo publiki za zdrs niti smisla bolj tolažba za to, da itak le redke stvari ohranijo težo in nosijo vezivo kohezivnega. Fantastična Osvijesti me, nagajivo naivni Skarabej Go Go, bolj osebni Zato te volim, volim, volim, intenzivno countryjaški Odvedi me, vmes strateško lepo umeščeni stari briljant z resonantno barvo Grešnik, s katero se Bare po pripovedi o mami, ki je v osmem mesecu nosečnosti mešala beton in s hrupom in trdoživostjo vcepila v malega fanta pokončno držo, ki kljubuje cerkvi, lažnim prerokom, a se po plesu s smrtjo in po lastni izbiri izbranem samouničenju vrača k centru svoje človečnosti. In tu je Mršavi pas, kjer smo lahko vsi shirane kuzle, ki so jih zapustili gospodari. Še pomnite leto 1991? No, to je bila prelomnica in produkt tega je bil razpad sistema ter lirična nit plošče Razdor. Iz stilsko dadaistično zaigrane drame, kjer se smisli skrivajo v Goodyear sivi aktovki, iz katere se raztresejo kaotično vsi teksti se to lahko razume tudi kot nehotno dejanje, s katerim nam ni rešitve in ni recepta za srečo. »Za koga? Za život!« bi bila lahko parola za vse  preživetvene izgubljence, ki naivno stremimo za srečo in se zlahka najdemo v krasni kreslinčici komada Put ka sreći, še bolj morda v uničevalni sli rokenrola s potenco Iz sve snage, ki trga parole po življenju za vse solde, še bolj pomenljiva pa je molitev za jutrišnji svet, kjer si dajemo za smisel verze komada Ja sam bodučnost. Mene ne zanima je odrešitev bremen po vabilu v temačne kotičke dekadentne Pozovi me u noč ali po trpljenju z masivnimi odtenki fantastične gravitacije umiranja s skladbo A ti još plačeš ter umazanih krvavih pastelih skladbe Teške boje, k katerim pritegnejo tudi grla v nabito polni in razgreti dvorani. 

Pozitivni duh medsebojne kemije, ki se razpleta spontano in intuitivno tudi po sentiših starih časov kot so manj decibelni Želim da te vidim, bluesovsko neposredna oda odvisnosti od bivanja in kemije opiatov z Baretovim Bluesom. Dobri anđeo te noči je pao, da doživimo vnebovzetje emocij z verjetno najmasivnejšim hitom zasedbe, s skladbo Budi ponosan. »Visoko, visoko / Iznad tebe i mene / Postoji nada / Prema nama / Želi da krene / I ti i ja osječamo tugu / Od naših suza / Pravimo dugu / Držimo u ruci / Dio pakla, dio raja / Ne želimo vječnost / Želimo do kraja / Budi ponosan so verjetno eni najpotentnejših verzov, ki jih je verjetno eden pomembnejših izkazov genialnega duha, prodornega peresa ter prave izbire besed, ki jih je svetu ter vsakemu, ki zna prisluhniti izdal fantastični orator in dekadent per excellence, veliki Goran Bare. Seveda ne smem mimo kitare, kjer izjemni Kruno odpre vse registre in zasolira kot Hendrix. Bogovsko! S tem bi se lahko moj večer sklenil in odšel bi srečen, a so Majke imele v malhi še par nevsakdanjih daril. Med drugega spet bolj countryjaško obarvani Daj mi, bolj intenzivno temno zloveščost mračne Depresije in ta trpki priokus zavesti, da vdaja ni solucija, da je človek krhek in da je pasivnost obsodba na izginjanje ter na brezvezno ničnost.  

Carpe diem, baby, saj jutri ne obstaja, čeprav je čas le iluzija pa smo vsi ujetniki trenutka dobrih, slabih odločitev, angelov, demonov, razpeti med smisel in kopico nesmislov, razsrediščeni in brez vodnika, ki bi nas vodil skozi noč. In v slednjem je z narativom te generacije, ki je ostala brez programa, brez veziva in brez napotkov pravi virtuoz Goran Bare, spremljevalni orkester Majk pa je nadgradnja ideje, ki je iz semena vzklila v nekaj impozantnega in nezanemarljivega. Morda ne šokira tako kot njegov legendarni sorojak Satan Panonski. Kljub vsemu Majk ne štejte za mainstream legende, čeprav je zasedba s številnimi Porini že vtisnjena v podzavest raje. Kljub trem dekadam dela, ki ni bil sprehod brez težav, je jasno, da nepredvidljiva inteligenca človeka, ki je plesal svoj ples intenzivnega izgorevanja vse prej kot muha enodnevnica, enodejanka, instant fenomen o uspešnem letu med zvezde, temveč bolj umetniški splet, kompozicijska mojstrovina, s katero se preprosti recept rokenrola kaj hitro prelevi v nekaj več. Morda v navidez naivno melodiko na prvo žogo so vtkani tako verzi, ki so kos primerjavam z Lou Reedom in Nickom Caveom, kos primerjavam z ostrino beograjske scene, vsekakor pa je v sporočilih Majk več plasti, ki so masivnejše od 90% če ne še več tega, kar vam korporativni založniki in selektivne radijske postaje vlivajo v ušesa in podzavest. Za izbor otvoritvenega akta letošnjega Orto Festa bi izrekel iskreno pohvalo snovalcem programa festivala. Bravo, tako se dela! 

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Nina Ferkolj

Povezani članki: