Muse – Simulation Theory

(Warner Bros, 2018) 

Progresivnost za vsako ceno ali komercialni uspeh ter priznanje, da je tudi alternativa naravnana k popularizaciji in širšim masam, čeprav si je to nekoč drznila na glas zanikati? To je dilema, ki me preveva ob izpostavljenosti osmi plošči britanskega tria Muse, iste zasedbe, ki me je v davnih devetdesetih očarala z Raioheadom podobnim melosom ter z bogatimi orkestracijami na kitarah in ploščah, kot so Showbiz ter Origin of Symmetry ali Absolution. Da, vse se spreminja – tudi svet naplastenih bogatih kitar, ob katerih ste se potili in želeli še. Očitno je spoznanje, da pride z leti tudi želja po lagodnejšem, lažjem, bolj instantnem dostopu do hipne gratifikacije tudi tiste glasbenike in umetnike, ki so stremeli k nečem višjem, boljšem in bolj nedostopnem. Muse niso izjema, dokaz za to pa je plošča, ki bo razdvajala mase na dva tabora, saj na Stranger Things, na koncept 80s popa ter lahkotnejše dojemanje znanstvene fantastike poskušajo fantje v isti skledi prodati nostalgijo, politično kritiko, operetne tendence pa Matt Bellamy s kompanjonoma menja za nekaj, na kar morda lahko tripajo Pink, Beyonce in ostale dive instanta s pop valov, človek s hrbtenico in željo po kredibilnem, polnem in prepričljivem zvoku ter stanci.  

Pa pojdimo lepo po vrsti. Plošča Simulation Theory kot celota komunicira s tistim delom občestva, ki ne želi zapletati štren ter lastne percepcije glasbe, zato je to, kar dobite, skupek dobro snovanih pop singlov, ki jim ni moč oporekati koherentnosti, zvočne polnosti, a se pri sintih moje percepiranje dovoljenega odstopanja od linije Muse preneha, saj je raven naivnosti, ki poka iz sleherne pore plošče, nehumana. Že uvodni obračun z bogom v skladbi Algorithm nakaže domet in notranjo slo benda. Popolni soundtrack za Stranger Things, morda, a se po sintetični ritmiki in minimalizmu kitare preveč izpostavlja orkestracijo, godala, Matt Bellamy pa se skoraj v maniri evrovizijske barvitosti sooča s svojim stvarnikom, ki mu odpoveduje svojo poslušnost. Pompozno, pretenciozno, poslušljivo, a v isti sapi za vse puriste starega Muse zvoka iritantno moteče. A, pozor, stvari se lahko od tega prav zlahka odmaknejo v še bolj čudne vode. Že nadaljevanje s plesno nadgradnjo in skladbo The Dark Side odpre še več registrov popa ter organsko menja dosledno za sintetiko, za bleščice, temo pa zgošča tisti sintetično klavstrofobični produkcijski pristop, zaradi katerega ste morda v popu osemdesetih doživljali napad tesnobe, glasba pa je dihala težko, ker je bila ujeta v toge kalupe dveh dimenzij brez sonične globine. Tudi dodatek solaž, ki spomnijo od daleč na Queen ne popravi plastičnega priokusa. Pressure doda v celoto malce QOTSA swaga, Bellamy pa tako kot Homme s ploskanjem, tleskanjem s prsti in plesnim ritmiziranjem ne prepriča, ne dominira zvočnemu paravanu, čeprav je pristop, priznam, tak, da zastrižete z ušesi ter prepoznate pod navlako krepa potencial. Če bi le malce bolj odprli registre kitar, menjali sintetiko za mišice in švic, ne pa za nekaj, kar naj bi bilo trendi. 

Propaganda je šok za organizem, saj se v celoto prikrade beat Michaela Jacksona, a na način, kot bi ga krojil Justin Timberlake ali Beyonce. Bellamy, kaj se je zgodilo s težnjo po umetniškem? Drek pa ta stopnja, kjer kvarite okus z dodajanjem blues kitare v plasti sicer strokovno nametanega popa s klišeji in efekti. Disonantna kitara z uvodom skladbe Break It To Me nadaljuje ta bizarni MJ feeling. Morda se lahko muzam, celo skrivoma priznam, da je koncept subverzivno uspešen, saj bi na tak pop človek lahko tudi plesal ter ga pustil v eter radijskih postaj, a obenem ne morem odmisliti, da je ta zvočna blasfemija produkt dela ljudi, ki sem jih nekoč spoštoval ter resno dojemal kot temeljni kamen napredka v svetu alternativne glasbe. Something Human z naivno akustiko, s skoraj najstniškim countryjem dodaja še malce več kerozina na plamene kresa ničevosti, medtem pa preverjam, koliko let štejejo možje, ki so zakrivili odmik v ta čudni svet adolescentne lahkotnosti. Leta niso razlog, po ključu, ki so ga pred leti predstavili U2 ter vsi komerciali zavezani nepravoverni rockerji pa se tokrat dogaja nekaj zloveščega in v srži slabega ter duševnemu zdravju škodljivega ter kvarnega. 

Thought Contagion s teraminom in sintetiko popravlja priokus ter stremi k cinematičnemu pompu kakšnega prej neslišanega Batmanovega izleta po Gotham Cityju. Vsemu navkljub fantje opravijo nalogo dosledno in pod kopreno brezveznega zvoka se odvija zanimiva kontrapunktna igra lirike, ki izziva in draži z naracijo o brezupu, o ujetosti v program stvarstva in z željo po revoluciji, od katere pa mase odstopajo. Get Up And Fight je tako le benigni poziv k akciji, saj so v sebe zagledane množice samovšečnežev nezmožne reakcionarnosti, z materialno zasičenostjo pa pridejo v svetovno zavest istočasno postulati mentalne praznine, brezidejnosti ter izgubljenosti. Muse so le glasniki tega sistema izgubljenih vrednot, da vas ne prestrašijo pa to svojo zaskrbljenost nad svetom skrivajo za spevi, ki so v najboljšem primeru podobni Fallout Boyom s klavirjem, Coldplayem ali Arcade Fire in ne alternativnim težkokategornikom, za katere bi dal svojo kri, dušo in življenje brezpogojno. Blockades s povratkom k Stranger Things zvoku in narativom je dejansko akt olajšanja, ena dejansko najtežjih skladb plošče pa se vrača k Black Holes asociacijam in dejansko pod celoto v intenzivni mešanici sintetike, ritma ter dobro pozicioniranih, a premalo začinjenih kitarah prepoznam to, kar sem pri Muse od nekdaj jemal kot nektar pristne, inteligentne muzikaličnosti. Ta je še tu, a se je nekaj v prevodu, v vodih produkcijske tendence, izgubilo ter modificiralo v monstruozno kreaturo, v gmoto sicer poslušljivega, a še vedno nepotrebnega sranja. 

Na Radioheade kot bi jih pel Bono navlečen melos skladbe Dig Down poziva k tem, da najdemo pot in začnemo stopicljati k boljšemu svetu. In nato smo kar naenkrat v celoti fasali še malce Queenov z vsemi space rock kitarcami, solažami, Bellamy pa v Freddyjevi maniri vleče refren ter dodaja v sistem naivnosti še več klišejev, bližnjic, dražejev, še več zvočnih Lego kock. V povezavi s tem se The Void v vsej svoji kontraški naravi zoper vladavino kapitalistične oligarhije konzervativnih samodržcev, ki jim niso mar vaš boljši jutri niti vaše blagostanje danes. Važno je le, da ste pasivni, zasanjani in tiho. Stihijski upor je fizično zvočno zadržan, notranja tenzija pa nesproščena, s čimer se regularni del plošče sklene, podaljšani deluxe del pa se poigrava z možnostmi, z dometom, z zvočnimi konturami prej slišanih skladb. Bolj temačni Algorithm je oklestil zvočni pomp, nakar so ostali na skeletu le fragmenti, odmevi, bolj cinematične strukture orkestracije, ki prinaša v skladbo več hladu in zloveščosti. S klavirjem nasičena The Dark Side je krhka in bolj intimno usmerjena, bolj sporočilna, akustična Propaganda pa ne dodaja prejšnji timberlakovski noti nič lepših dodatkov. Skladba sicer popoidno trga, a obenem prekleto sili k ustavitvi pogona ter razstrupljanju. Something Human v še bolj akustični podobi pri tem nič ne pomaga, akustični gospel skladbe Dig Down pa je le rahli balzam za ušesa in dušo, čeprav so to s skladbo Angel Of Harlem storili že U2 na Rattle And Hum. 

Pa preidimo k sodbam. Verjamem, da ima plošča potencial in da bo našla na Spotifyju kakega sledilca ali dva, je res, da so koncepti poslušljivi, le z imenom Muse jih ne bi smeli podpisovati, saj to kvari okus in patino, ki so jo strici v zadnjih dveh dekadah in pol gradili. Vseeno je čutiti, da so Muse s to ploščo storili nekaj iskrenega. Morda so priznali, da je čas za priznanje, da so v svoji srži bili od nekdaj pop bend. Morda je vse zgolj eksperiment, morda je prišlo do napake v osnovnem programu, morda pa se za vsem skupaj skriva nekaj več in se motim sam. Vsekakor je plošča odmik od striktnosti rocka, s čimer se vsaj na mojem kvadrantu univerzuma porajata dvom in upor, zaradi kateri plošči Simulation Theory ne morem dati pozitivne ocene ter jo ocenjujem kot dejanje, ki se je morda moralo zgoditi, a bi bilo potrebno kaj takega v prihodnje zakonsko prepovedati ter abolirati. 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: