Therapy? – Cleave

(Marshall Records, 2018) 

Ko nanese beseda na irske glasbenike in bende ne morem mimo imen, kot so U2, čeprav sem bil vsaj sam bolj kot z naivnim mainstream rockom definiram z alternativo, melanholijo in ravno prav spevnim nekonformizmom, ki so ga v prostore moje spalnice prinašali Therapy? Letos se vrtimo blizu treh okroglih križev, ki pa jih trio iz severnoirskega mesta Larne nosijo z vitalnostjo, opasani s kar petnajstimi studijskimi albumi pa tudi v novem mileniju konkurirajo mladim in pogosto brezidejnim ali vsaj slabše artikuliranim konkurentom s pol manj leti na grbi. Therapy? obeležujejo leto 2018 z novim albumom, ploščo Cleave, ki pa je že na prvi posluh očitno prevetrena s svežim elanom, novo krvjo, polnimi idejami in tistim poživljajočim melosom, zaradi katerega ste po manj razumljivem obdobju s ploščami Nurse, Baby Teeth z letom dobili direktno brco z eno najboljših plošč devetdesetih, albumom Troublegum, ki so mu sledili manj izvirni Infernal Love ter Semi-Detached, ostalo pa se pogosto šteje v anale subverzive brez trajnih posledic za glasbeni svet. Morda zaradi zatona MTV-ja, morda zaradi dejstva, da se je precej spremenil založniški svet, precej pa smo se spremenili in postarali tudi vsi tisti, ki smo s Therapy? rasli v ljudi, kot smo danes.

Pa se posvetimo aktualijam! Dejstvo je, da je Cleave kot prvi album, ki ga izdajajo za britansko založbo Marshall Records plošča, ki vas bo zadela v živo, če le premorete tisto težnjo po polnem, sočnem in dobro pozicioniranem alternativnem rocku, ki stavi na pošastno sočnost riffa, organsko kemijo basa, bobnov, kitare ter ravno prav zamaknjenih, a dobro razumljivih vokalov. Ni želje po artizmu, saj ta marsikdaj odganja in ubija voljo po poglabljanju, deset novih skladb pa ne posega po mašilih, ne manjša pritiska in ne išče brezveznih opravičil za svet zablod, katerega svet smo, neusmiljeni in razpizdeni pa so na svet razdvajanja, delitev, na Brexit, na idiokracijo bruseljskega sprenevedanja ter na ta večni pasivni konflikt, v katerem se poleg družbe vsak dan lovi in prebija individualec 21. stoletja. Cleave je katarza in klistir v sferah polnih decibelov, prvi spust po tem toboganu strasti pa se začne z izvrstno skladbo Wreck It Like Beckett. Ostre linije, masivni rif in zvok, ki bi ga lahko primerjal z izvrstnimi tektonskimi hiti plošče Troublegum. Klasični Therapy? drajv, seksi vokali ravno prav mehkega Andyja Cairnsa, ta prekleto gosta kitara in masivne bombe neusmiljenih bobnov, ki se šibijo pod udarci Neila Cooperja, slišanega tudi s Fatboy Slimom, bend pa lepo zaokroža brutalni bas Michaela McKeegana, poleg Andyja soustanovitelja benda z najdaljšim stažem v zasedbi. Skladba poka od dolgo pogrešane strasti, želje, lakote po igri in plesu, zvočne konture pa so popolne, saj jim je piko na i tokrat dodal mož, ki je uravnotežil izdelke zasedb Feeder, Foo Fighters, Biffy Clyro in še čim – gospod Chris Sheldon. Izvrstni niz se nadaljuje z izkazom nezadovoljstvom nad izgubljenostjo, izdajo ter razočaranjem nad stanjem duha in parolami sveta danes s skladbo Kakistocracy. Andy je sporočilen, političen, aktualen in neposreden, bend ga pa žge na substratu čistega groova ter polnih, skoraj punkerskih distorzij. Prišel je čas, ko na rezervah ne moremo eksistirati in ni več sprejemljiva niti ignoranca niti arogantna pasivnost ter zaverovanost v to, da se lahko distanciramo od problemov sveta, kot nečesa zunanjega, oddaljenega, drugega. Izvrstno! Tudi Callow, ki se ga zlahka navlečete in vas spomni na zlato ero irske dominacije radijskim valovom slika konture poškodovanega, fragmentiranega, dislociranega in empatičnosti oropanega sveta, ki mu vladajo gospodarji brez takta, vizije, načel, majhne ovce pa zapadajo bodisi brezupu bodisi demonom samouničenja, da bi ubežali bolečini in tesnobi. Če ste nam vzeli vse upe, angele, vzemite tudi demone, poje Andy, fantastična parabola pa je poziv k spremembam na bolje ali ukinitev sistema. Expelled s plesnim ritmom, močnim basom in domala helmetovsko ostrino dodaja v koncept malce več natrganega, a finega ritmiziranja, s katerim se predate samodejno valovanju, ki oponira pauperizaciji, predesetinaciji, se postavlja samoiniciativno na okope. Protikapitalistična mantra skladbe Success? Success is survival se postavlja po robu indoktrinacijski paroli, da če nisi uspešen, nisi vreden eksistence. Jebiga, nismo vsi rojeni za uspeh, vsekakor pa je skladba, ki kar gomazi in polzi med medsinaptične vrzeli in naelektruje, do zadnjega akorda obsojena na obstoj, na preživetje in na uspešno percepcijo. Fantastični rifi se kar nizajo, glasba kar puhti iz sleherne pore, izjemna igra pa se z nadaljevanjem ne kvari. Save Me From Ordinary s krasnim masivom basa, bobnov in ravno prav svetobolnim vokalom ter perfektno začinjeno kitaro sili k gibanju in novemu izbruhu nehlinjene ekstatičnosti. Ravno prav zadržani in mišičavi Crutch vas pelje po dobro poznanih toksičnih in nalezljivih obronkih tistega skoraj pozabljenega sveta, ki ste ga nekoč, v času plošče Troublegum že dodobra raziskali.  

Fantazma, da se ni nič spremenilo, je le fantazma, saj ste po skladbi I Stand Alone vsi milenijci morda odkrili nekaj dobrega, sebi lastnega, stara garda pa je na to tripala že dve deceniji nazaj. Ostri, brezkompromisni in energetski bonbonček s skladbo Dumbdown poka na polno, Andy in kompanija pa svoja veteranska leta dobro skrivajo, saj pomanjkljivosti, kisikovega inhalata in poživil ne potrebujejo. Therapy? svoj epski povratek k najboljšemu bistvu sklenejo z jazzy, meditativno in ravno prav pesimistično skladbo No Sunshine, ki pa ne trese brezvezarij. In vsega je kar naenkrat konec, vi pa iščete gumb za nadaljevanje ekstaze ter nadgradnje neizrekljivih sentimentov, ki vas prevevajo. Da, to, kar čutite, je postkoitalni tremor, ki ga lahko prinese le odmerek polne, čistokrvne glasbe. 

Doslej sem verjel, da je Troublegum najvišja plata, ki je Therapy? ne bodo mogli nikoli preseči, a se v tej zmotni postavki popravljam, korigiram, reprogramiram. Cleave je ne le najboljši izdelek, ki ga je irski trojec dal od sebe, temveč je tudi en tistih polnokrvnih albumov, ki bi morali definirati leto 2018 ter se uvrščati med najboljše glasbene presežke letošnjega leta. Po slišanem in videnem ter čutenem s strani Therapy? lahko potrdim, da so paradigme prečiščene esence boljše, kot so bile kdajkoli. Bend funkcionira organsko povezano, sonično perfektno, kar pa me najbolj veseli je to, da ni na plošči niti gram odvečnega balasta. Cleave je 100% izdelek s čisto energijo, polnimi sporočili in glasbo z dobro natreniranimi mišicami. Bravo, fantje! To mi delajte tudi v prihodnje!

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: