The Tiger Lillies: Senzualni povratek glasnikov deviance in umrljivosti

Foto Kino Šiška

Foto Kino Šiška

10. 12. 2018
Ljubljana / Kino Šiška

Oder, sence, luč in človek v vsej ogolelosti in krhkem šarmu. Zraven harmonika, kostumi in iluzija neminljivosti, nedotakljivosti, umetniškega, posebnega, pod odrom pa ljudje, s katerimi si le redko delite avditorij, a je to tokrat povsem samoumevno. Razlog je preprost. Nekaj čarobnega je v podobi, zvoku in sporočilih kabareja, ki odseva senčne podobe ljudi in sveta, kakršnega bi radi spregledali, skrili, odmislili, a je še vedno tam, čeprav si zatiskate oči. Prav ta čarobnost me je že na prvi posluh in na prvi pogled pritegnila takrat, ko sem imel čast prvič prisluhniti posebni, skoraj trpki liriki in teatru fantastičnega trojca The Tiger Lillies. So kronisti deviance, od nekdaj neusmiljeni kritiki in izpričevalci tistih svetnih resnic, ki jih le redko slišimo izgovorjene na glas, v svojo romantiko dekadentnega konca, smrtnosti in izginjanja pa tako prefinjeno in galantno vpletajo humor, da jim ostrine, zajedljivosti in dvoumja ne morete nikoli zameriti. In to privlači ter vedno do zadnjega kotička napolni dvorane, v kateri nastopijo praočetje brehtianskega punk kabareja, že dobro znani slovenski publiki pa so se tokrat zglasili pri nas, da nas povabijo na Devil’s Fairground, kjer je Smrt vedno močnejša od hudiča, v minevanju, smrti, razvratu in zgodbam o skušnjavah ter grehu je vedno lepo prisluhniti. 

Tudi tokrat je bila Ljubljana deležna dejstva, da so bili zamudniki, kateri so do zadnjega hipa odlašali z nakupom kart za ponedeljkov koncert, obsojeni na hladni tuš ter obrat pred nabito polnim ter razprodanim avditorijem Kina Šiška. S tremi dekadami na plečih ter dejansko več kot 40 albumi za pasom so The Tiger Lillies napolnili vse stole v dvorani ter nas popeljali na dobro znana mesta, k vsem skritim kotičkom fiktivnega mesta ali zgolj časovno odmaknjenega kraja, kjer si roke vnovič podajajo mornarji, kurbe, pijanci, narkomani, izprijenci, obupanci in skušnjavci, kateri so prišli na ta kraj kovati dušni zaslužek. Karikirana podoba Soha ali Prage, morda se v čem da razbrati tudi barve »Bele Ljubljane«? Impozantni, neposredni, ostro izzivalni in prikupno posebni Martyn Jaques se predstavi starim znancem s svojevrstnim kombiniranjem harmonike, falzeta ter lirike, ki brez dlake na jeziku slika podobe deviance, umazanije duše, v domala pornografijo podzavesti pa se muzikalično slastno vpletajo zvoki teramina ter basovski poudarki prefinjenega Adriana Stouta ter inteligentno ritmiziranje navidez sproščenega Jonasa Gollanda. Ko pridemo na hudičevo igrišče, v cirkus življenja s skladbo Devil’s Fairground sledi bučna salva, s katero smo, jasno, dobro utirjeni na poti kabarejskega realizma ter razstiranja kopren, ki jih baje ne bi smeli odpirati. Lucky To Get Out Of Here Alive vplete v zgodbo pojočo žago, Martyn pa vzame v roke improvizirani ukulele, da se nam proda, prikupi in v podkožje vbrizga Heroin. In nato se v subtilni večer dodaja čarovnija likantropije ter privoščljivosti, s katero smo morda na odvajanje posredno povabljeni tudi mi. Kako prikladno se v kontekst dodaja lepota orienta, nekaj domačega s skladbo Dead Souls Day, po katerem je povsem naravno dodati v kontekst zgodbo o neumnosti mej, razmejevanja, malce tragike komada Gypsies 

Le korak proč so Sibirija ter zastonj počitnice s torturno masažo enoumja uzurpatorjev, v ta mondeni hotel neugodja pa nas The Tiger Lillies zvabijo s fantastično izzivalno ter slikovito skladbo Free. Podobe polpretekle zgodovine se prav zlahka ponovijo, a  po Destruction, dodajanju impresivnih podtonov s klavirjem in mehkejšim narativom, se po Thumb stones povrnemo v igrivi, nagajivi in izzivalni svet umetniško prepojene erotike. Dirty and queer bi si morda zaslužil oznako eksplicitnosti, a pri The Tiger Lillies je ta šokantnost stanje normale, saj vas bolj pretresejo z nežnostjo in senzibilnostjo, z mehkobo ter suspenzom, ki se zgodi z žalostinko Lillies are her home. Malce krvi, grozote spoznanja, da smo vsi obsojeni na smrt, minljivost, da smo ga, po domače, najebali, zapoje izvrstna skladba Cut, kjer se trio simpatično in brezkompromisno poigrava s publiko. Malce smeha na lastni račun vedno paše, mar ne? Zgolj zato, ker je svet vedno bolj počasen – mentalno in v odzivih, z vsemi navlakami brezidejnosti, resizmom, kapitalizmom, z vsemi izmi, ki poneumljajo in hromijo, medtem ko bi nas Martyn poljubil na hitro, Adrian pa v to lepo in senzualno vplete eksotiko pojoče žage. Kiss you quick je inteligentna kritika sistema ter ljudi v kolesju, pa čeprav smo morda mislili, da smo lahko imuni na ta stres spoznanja in lastne ničevosti. Kako prikladna in fina je nato ta polurna pavza, da si naberemo moči za drugo dejanje in novo rundo. 

In slednja je nič manj izzivalna. Don’t see the sun je skrajna v preizkušanju meja vzdržljivosti z opojnimi substancami ter golo telesnostjo, rum teče v potokih, kokain beli nosove, medtem pa dnevi minevajo in sonca v lastni otopelosti in repeticiji samouničenja ne vidimo. No, vsaj lik iz skladbe je pri tem precej klavrna podoba izgorevanja. In ta je kralj zakotja, King of the gutter, njegov evangelij pa se prav zlahka uglasbi z iskrivo skladbo Drugs, ko pa je tu še Golden brown, se po Summertime in Prague začne sklepno dejanje večera. Pravzaprav je bila iztočnica za to kot naročena z izzivom publike. Ne sklepajte verzov in ne dodajajte pike na i Martynovi spevnosti, če niste kos povratnemu ognju. To je ta večer dobilo potrditev in nič hudega sluteči zabavljač iz zadnje vrste je po preizkusu svojih pevskih sposobnosti v neverjetno visokih Martynovih legah prejel paket pozornosti z zajedljivim: »How nice. You think you’re funny, nakar se zlahka zgodi družno petje in pritegovanje s samozavestjo izvenserijsko ob skladbi Is that all there is – krasnim sklepom, po katerem je jasno, da ne moremo vedeti vsega, da ne moremo sklepati, da je to, kar življenje nudi, vse, kar je, obenem pa nas poziva k odgovornosti do sebe in sveta, pa čeprav s tistim dobro znanim in trpko sladkim cinizmom, ki ga zmorejo v okusni paket dodati le The Tiger Lillies. In ti so bili ta večer naklonjeni publiki, ki je lahko izbirala dodatke. Sklep je bil fantastičen, saj smo prejeli tako poziv k piromanskim užitkom s Start a fire za vse neizživete požigalce v publiki, se predali pretepaštvu in spevni lepoti nasilnih Bully boys ter zabili žebljico na glavico z vedno sladkim pribijanjem Jezusa na križ s skladbo Banging in the nails. In temu je bilo le bolj malo za dodati, zato je bil odhod iz dvorane neposredno do prodajne mize, kjer se da tržiti skoraj vse speve lastne obsojenosti na Pekel, kljub temu pa se da temu iskreno in lepo od srca nasmejati sleherniku z le malce okusa ter smislom za humor. 

Priznam, da sem The Tiger Lillies zanesenjak in da me z njihovega naslova lahko nagovori karkoli, a jim tega ne bom nikoli zameril. V tej subtilni mešanici trpkosti, deviance, eksplicitnosti in neusmiljene kritike je obilje glasbene lepote, obilje harmonij, obilje dobre, kakovostne lirike, ki ni zlagana ter komercialno pokvarjena. S tem se zlahka poistovetim, bizarnim šansonom o ljudeh z obrobja pa dam rade volje priložnost tudi v prihodnje, saj je potrebno smejati se življenju, ki je, priznajmo, pogosto temačno. In po šestem obisku jih je smiselno vabiti še v sedmo ter nadalje, sladki melos počasnega odhajanja, počasnega umiranja ter lepote Smrti kot zadnje prijateljice, ki nam bo vsem na koncu poti podala roko pa je smiselno in prav jemati v ravno pravšnjih odmerkih, da se poanta in priokus uvodoma omenjene čarovnije ne skvari ter izgubi. 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki: