Revocation in ostali tehničarji v Ortu

In vse, kar je veljalo dve leti nazaj, velja še danes. Težko boste našli band, ki bolje kot Revocation združuje tehniko in šus!

Za prijeten začetek veselega decembra sta Dihurja v Orto pripeljela karavano tehniško-death metalsko usmerjenih ansamblov, in sicer, kot headlinerje ameriške thrash/death tehničarje Revocation, za prve predvozače, njihove sonarodnjake, Rivers of Nihil, za vmes pa svoje severne sosede, Archsphire iz Kanade, ter Soreption iz Švedske.  

Glede na to, da je polovica tega večera nastopajočih bandov v Ortu igrala že praktično dve leti nazaj, se lahko malo navezujemo tudi na ta nastop. 

Obakrat so namreč večer otvorili Rivers of Nihil. Od takrat, ko smo jih nazadnje gledali v živo, so izdali plato Where Owls Know My Name (2018), (ki me baš ni prepričala) drugače pa se pri njih kaj bistvenega pač bi spremenilo. Preveč vsega za moj okus . pač uvod in ogrevanje pred boljšimi bandi. 

Precej bolje so se, za moja ušesa, odrezali Soreption. Kot švicarska ura natančni Švedi so posekali vse prisotne s svojo kombinacijo kirurških, vendar tudi zelo groovy rifov, zgoščenega basiranja (mater so basistu prsti letali gor in dol) in hobotničnega bobnanja (to je tisto, ko izgleda, da ima bobnar 32 rok). Gorostasni vokalist bi sicer lahko dal malo več galame v svoje udejstvovanje, ampak mogoče je to že stvar, o kateri bi se bilo treba pogovorit s tonskim mojstrom. Lepo napolnjen klub je užival v rušilcih, ki so padali po nas, in čeprav so mnenja o zadnji plati, Monument of the End (2018), precej deljena (jaz sem na strani tistih, ki jim je plata všeč), so v živo popevke z nje, ko sta Children of the Automaton ali King of Undisputed Nonsense, prave poskočnice, in temu primeren je bil tudi odziv publike. Ko pa so urezali kakšno veselo s, fenomenalne, prejšnje plate, Engineering the Void (2014), pa smo bili sploh priča plesni veselici, v kateri je sodelovala praktično vsa publika v sprednji polovici dvorane, ostali pa tudi nismo bili ravnodušni. Rušilni zvočni zid nas je dodobra zabil v tla ali ob steno, tako da smo si po nastopu vsekakor zaslužili pivo, saj smo vedeli, kaj nas čaka naprej … 

Kanadčani Archspire. Fantje namreč z vsako naslednjo ploščo opazno napredujejo, in zadnja, Relentless Mutation (2017), je že prava mala mojstrovina. Kar pri njihovi glasbi nedvomno najbolj izstopa je živalski vokal, ki ga je iz sebe zmožen iztisniti Oli Peters, ter bolano hitro, natančno in skrajno nasilno bobnanje, s katerim nam slušne celice uničuje Spencer Prewett. Za odmet nista niti kitarista. Daleč od tega! Riffi trgajo meso s kosti, zabijajo oči v lobanjo, hkrati pa izzivajo stalen mosh in circle pit. Ampak res, konstanten mosh in/ali circle pit. Publika ni bila pri miru niti za sekundo. Vsekakor ne smemo pozabiti na virtuoznega basista, ki lahko solira, bluzi ali pa je le čvrsta opora kitaristima. Kar se mu pač zdi. Aja, baje da je nov. Basist namreč. Če sem prav dojel, je bil tole njegov prvi nastop z bandom. Vsekakor se to ni nikjer poznalo, v zvočni napad je sedel kot ata na mamo. Pozabil sem gledat na uro, ampak mislim, da so nam servirali dobre ¾ ure šusa, tako da so se nam grla spet osušila. FANTJE SO ZAKON! 

Dodobra utrujeni smo dočakali še zadnji band, Revocation. Tudi oni so že imeli čast zatresti Orto do temeljev. In verjetno so si rekli, enkrat ni nobenkrat. Pa so ga še enkrat! Nova plata, nova turneja, tako da smo z, jeseni izdane, The Outer Ones (2018), slišali štiri popevke (meni se zdi, vmes sem šel namreč po pivo). Malo bolj je bila zastopana še plata Deathless (2014), ostale diskografije pa so se dotaknili pa principu en komad iz (skoraj) vsake plate. In vse, kar je veljalo dve leti nazaj, velja še danes. Težko boste našli band, ki bolje kot Revocation združuje tehniko in šus! Danes ne slišim ama nič, ampak mi ni prav nič žal! 

Rok Erjavec

Povezani članki: