Cosmo Daivat – Svobodi vdan

(Dallas Records 2018) 

Dame in gospodje, krasno je, ko človek po letih pričakovanja, po obetu in upanju le dočaka izdelek, ki je vreden sleherne minute poslušanja, še bolj krasno pa je, da je lahko to delo domačih rok in domačega znanja. Tokrat so to besede, ki že ob začetku pospremijo drugi celovečerni album skupine Cosmo Daivat Svobodi vdan. Potencial si je utrl pot na plan, pa ne naenkrat, saj je bilo porajanje dolgotrajno, polno truda, kaljenja in premišljenega dela! Po dveh potentnih EP-jih in enem, vsaj na moji strani zvočnikov mlačno sprejet prvenec smo dočakali izdelek, s katerem se po hindujskem izvoru besede v delo in glas zasedbe dokončno sidrata red in bolj okusna harmonija, organski paket desetih novih avtorskih skladb pa precej suvereno in okusno brni na visokih obratih v slovenskem jeziku in to, pozor, ne moti! 

Do slovenske produkcije sem sicer bolj strog, saj je veliko izdelkov že prispelo na dan v formi, ki je po istem kopitu nabijala reprizo že storjenega, so pa Cosmo Daivat bend, ki se je spreminjal ter evolucijsko zorel. Leta 2011 zelo obetavni surovi formi je sledilo lepšanje z malce temnejšimi konturami, ki pa so jih poskusno opuščali v imenu komercialne všečnosti, kar stori veliko dobrih in obetavnih akterjev (spomnimo na Anavrine ali še bolj na nekoč precej bolj alternativno Siddharto), le redki pa ostanejo zvesti maksimi morda bolj subverzivnega, a ne nujno zvočno podhranjenega garažnega izraza (Dirtswitch, Moveknowledgement in Demolition Group ter kakšni Werefoxi so le del te palete, ki je tudi na naši strani Alp precej pestra in bogata). Pomembno je, da se glasbeniki znajo umestiti na pravo stran. Katero, to je njihova odločitev, kaj pa sledi na strani publike pa je druga stvar. Delati glasbo po okusu množic je naivno in neproduktivno. Potrebno je ostati zvest sebi ter delati stvari zaradi lastne inerce ter lastnega interesa in Cosmo Daivat (nekdaj Co.Da) so to končno le storili! 

Deseterec okusnih in dobro strukturiranih skladb ponuja introspektivni vpogled v notranjost, v zakulisje življenja in čutenja človeka, ki se spopada z izzivi življenja, z vprašanjem lastnega smisla in osebne verodostojnosti, seveda pa nas vedno nekaj definira in nekaj sili k temu, da gravitiramo svojim idejam ter idealom. Uvodni štiklc Soncu kradem zvezde po uvodnem stopnjevanju in rifu, ki pritegne na enak način kot bi ga spisal Josh Homme (asociacija na QOTSA ni zgolj naključna …) izpoje slo po mladosti, po tisti brezpogojni in eksplozivni veri in upanju, ki ga lahko izžareva le mlad človek z ideali ter živim plamenom hrepenenja po tem, da lahko spremeniš svet na bolje, kar z leti bledi in izgine. Izvrstna in mastna igra dveh perfektnih kitar, ki jima strežeta Matej Krč in izvirni ter talentirani ideolog zvoka zasedbe Edin Biščič. Trdna in dobro postavljena ritem sekcija ravno prav umazanih bobnov Aleša Hrastnika ter basa Uroša Dobčnika se krona s čistimi, a lepo obarvanimi konturami vokala Damjana Šarpanskega. Skladba, prekleto, spomni na konture izvrstne plošče Songs For The Deaf in na uvodni komad You Think I Ain’t Worth A Dollar, But I Feel Like A Millionaire, ki je pokal od energije, jeze, strastnosti. Nekaj podobnega, a na malce manj decibelih ter manj hotenja v glasu se zgodi z uvodnim letom Cosmo Daivatov. Obetavno, a ne sodimo plošče le po uvodnem rifu ter tem, kaj s svojo sprijeno kemijo krivijo možgani med levim in desnim slušnim vodom! Rif je osnova in temelj tudi dobrega nadaljevanja. Skladba Dom ne spušča prijema, okusna mešanica mnogoterih vplivov, ki so jih fantje v preteklosti dobro absolvirali pa daje na plan kredibilno strukturo komada, ki mu absolutno lahko verjamete, pa čeprav benda morda prej še niste slišali in uspeli spoznati. Polnokrvna igra in dobra kemija gradnikov celote se poigrava z vašimi nevralgičnimi točkami ter drsi in polzi lepo proti želenemu cilju ugodja ter ugajanja ne da bi bend s čimerkoli spuščal svoj gard. Celo bolj všečno se to zgodi z vpletanjem vnovič bolj mastnega basa na skladbi Signal. Sklic na praslovansko kri, neukrotljivo nrav ter tisto dobro poznano jezo, ki jo nosimo dandanes vsi v prsih se artikulira spevno in radijskim valovom všečno. No, morda Rock Radiu ali Radiu Bob ali pa dobremu okusu glasbenih urednikov Vala 202 in ne komercialnih brezveznih onesnaževalcev radijskih valov. Visoka raven kakovostnega, polnokrvnega ter produkcijsko perfektno zastavljenega rocka funkcionira dobro ter brez napak.  

Tudi Ledene rože, ki dodaja v kontekst malce sinkopiranja v maniri Tomija M.-a ne ubije energije ter ne razvodeni občutka, ko pa malce spomnimo na preteklost je tokratno dejanje precej boljša in bolje izpeljana repriza komada These Cold Roses izpred parih let. Fantje, stvari na slovenskem jeziku, prekleto, delujejo bolje! Jutro (bo utišalo nemire) je singel, ki smo se ga prek radijskih valov že rahlo navzeli. Zvočni film o filmu našega življenja se poigrava na bolj prečiščen način s paradigmami vrednot, s precej dramatično igro dobrih rifov, kjer si roko podaja Bregović z bolj umirjeno naravo Arctic Monkeysov, System Of A Downov na sedativih ter alternativcev naravnanih na osvajanje vrhov glasbenih lestvic je jasno, da so Cosmo Daivat možje na posebni misiji. Temu daje potrditev pozicijsko premišljeno postavljena Surova zver, ki disonanco in harmonijo meša po naravni nuji in naravni inerci. Balkanska lestvica pade v ta kontekst tako subtilno sladko, kar je krivda, verjamem, dela in slušne dojemljivosti ljudi z okusom in občutkom za ujemanje tonov.  

Smo že na polovici in moči še ni zmanjkalo? Perfektno! Po Bjelem dugmetu spet dišeča skladba Gora tvoji vodi ne zanika vplivov iz otroštva, a namesto široke palete razprtih glasovnih registrov Bebeka ter kompanije se Cosmo Daivat znajdejo bolje v zvočnem svetu novega milenija. Dodajte temu malce suspenza, za hip ali dva morda malce Floydov ter vokalizacije Eaglesov, spustite to v medmrežje filtrov nove dobe in dobite dobro balado o individualnem bistvu sveta tu in zdaj s skladbo Človek je sam. Na ta svet se rodimo sami in tudi s sveta odidemo sami, vmes pa smo deležni iluzije, da imamo ob sebi sopotnike, ki nas vedno in brezpogojno sprejemajo ter razumejo. Z isto esenco se hrani tudi krasna igra skladbe Snov mojih sanj, prvi (in zadnji) komad, ki mu je večinsko dal dušo in besede gostujoče pero s še najmanj kompozitno ter vsebinsko sporočilno skladbo plošče, s komadom Nino. 

In že smo pri ocenah, ki so tokrat, iskreno, visoke tako za zvočno, stilsko kot tudi vsebinsko podobo plošče, ki je absolutna nadgradnja in izboljšava mlačnega prvenca. Cosmo Daivat so dokazali, da lahko stvari funkcionirajo prepričljivo tudi v popolnoma slovenski besedi, je pa res, da je tisto, kar fascinira in popolnoma prevzame ne toliko precej sladek vokal, temveč kompozicijska perfektna struktura kitar, ki bi jim človek pritegnil samoiniciativno in nehlinjeno brez matranja v slehernem hipu. Mašil je malo ali domala nič, plošča, ki ji lahko zaželimo iskreno vse dobro, saj si tako skladbe kot tudi mojstri iz ozadja zaslužijo vso pohvalo ter končno tudi bogato bero sadov, ki so jih kultivirali in pridelali s trudom, ljubeznijo in dobrim delom. In temu ni možno oporekati tudi če ste še tako alergični na domorodno kreativnost ter slovensko liriko, saj je plošča Svobodi vdan izdelek, ki si tovrstne zlobe in neprivoščljivosti absolutno ne zasluži. Bravo, fantje! To je to!

Povezani članki:

Značke: