Clutch, The Picture Books & The Inspector Cluzo: Bradati adventni organski kolač izvrstnosti ali repriza z nadgradnjo

foto: Roberta Poderžaj

foto: Roberta Poderžaj

Dobre stvari so vedno, res vedno vredne ponavljanja, je pa res, da po prvem odmerku vrhunskega pristnega rock’n’rolla vedno trepetam, da bo v drugo vse nekoliko preveč predvidljivo, rutinsko in z manj dušne esence. Pri marylandskih titanih dobrega, klenega in udarnega rock’n’rolla z zametki stonerja in še česa sem bil pripravljen tvegati in le dve leti po prvem spustu na oder Tvornice kulture je bilo resnično nedopustno prepustiti naključjem ter posplošeni ignoranci dejstvo, da je naš del Balkana očitno upravičil ime epicentra dobrega počutja, ameriški orel z imenom Clutch pa si je za spust in zabavo vnovič izbral isti kraj ter po večini isto publiko. Zamuditi koncert zgolj zato, ker je naslednji dan delovnik – nedopustno! V hrvaško prestolnico smo se tako nekateri odpravili iskati malce drugačnega adventnega duha, v dobri družbi ter napolnjeni z nabustanim božičnim duhom pa smo vsi moderni bradači, bradačice ter ljubitelji dobre glasbe nekako le dočakali osmo uro, ko se je vse skupaj začelo z za marsikoga prav posebnim in prefinjenim šokom, od katerega vsaj mene še danes kocini! 

Kot prva sta oder zasedla duše, funka, bluesa in pristnega rocka polna gaskonjska posebneža The Inspector Cluzo. Malcom Lacrouts in Phil Jourdain sta morda pol leta res predana organskemu kmetovanju ter aktivnemu protiglobalističnemu akivizmu, a ko nastopi druga polovica leta se iz vloge kmetovalcev prelevita v agilna, izvrstna in prodorna glasbenika, ki že deseto leto branita barve angažiranega in kakovostnega funk’n’rolla. Letos opasana s šestim ploščkom We The People Of The Soil sta bila prav okusna in brezkompromisna uvertura v koncert, ki bo absolutno šel v anale dobrega. Mislite, da je nujno imeti v sestavi polnokrvnega benda vsaj tri člane? Dobro, po White Stripes in Jon Spencer’s Blues Explosion so se stvari začele spreminjati v glavi marsikoga, gaskonjska ljubitelja malce drugačne sočnosti pa dokazujeta, da je bas v marsičem možno izpustiti iz koncepta benda in pri tem vseeno zveneti polnokrvno perfektno ter brez napake. Skoraj ne bi mogel verjeti, da je minilo že polnih šest let, kar sem zasedbo občutil v živo na odru ljubljanske Gale Hale, tokrat pa skoraj pol veka kasneje funkcionirajo stvari malce drugače, a še vedno strupeno dobro. Malcom ima enega bolj prezentnih pristopov pri kombiniranju Gibsonovega SG zvoka s svojim fantastičnim vokalom neverjetnega razpona. Od nizkih raskavih bluesovskih leg se povsem naravno in brez matranja dvigne do neverjetnih vokalnih višin ne da bi pri tem izgubil en sam gram kredibilnosti, možatosti ali moči. Na drugi strani je Phil za bobni popolna ritmična dopolnitev, saj stilsko lepo oblečeni razoglavi bobnar na majhnem setu bobnov izžema sleherni atom in potencial zvoka iz činel ter bobnarskih open. Energična kombinacija, ki z uvodom ter prvim spustom na paravan aktualne plošče We The People Of The Soil predstavi kombinacijo umazanega funka ter senzualne resnice, da lahko izvzamemo kmeta z zemlje, ne moremo pa vzeti zemlje iz kmeta s krasno skladbo A Man Outstanding In His Field. Morda manjkajo še Hammondi, a tudi zgolj s kitaro in bobni se Tvornica polni s polnim in brezhibnim blendom organske kemije dveh obvladačev. Super uvertura, ki dajo napol prazni, a s pozitivnim absolutno šokirani dvorani odmerek dobre glasbe, ki ji ne manjka nič. Lepo je, ko se človek s pomočjo glasbe opomni na to, kar šteje največ. For My Family prinese energičnost in poziv k temu, da naredimo to, kar je prav, vsaj za našo družino. Na blues in zvok vesternov navlečena skladba Little Girl And Whistling Train prinese melanholijo in zgodbo o  odhajanju, poslavljanju, We The People Of The Soil s krasnim in spevnim soulom k povratku k naravni spetosti človeka in zemlje. Malcom razpira svoje glasovne registre brezkompromisno, Phil pa kot pravi mojster ceremonij spodbuja ljudi k odzivu, k plesu ter življenju. Skopo odmerjenih pol ure se kar prehitro sklene in ko iz zvočnikov grmeči in energični poziv k pravemu rock’n’rollu s skladbo Put Your Hands Up se zgodi eksplozija subatomskih delcev. Bobnarski strip tease, s katerim Malcom in Phil odštevate komponente bobnov, privijata pa kerozin na plamene strasti z ritmom in decibelnimi kriki in skandiranjem: »Put your hands in the air for Mr. Cluzo!« Najprej odletijo činele, nato prehodi, energični in nalezljivi udar prvinskosti pa se stopnjuje do stopnje, ko na odru ostane le bas boben, na njem Phil, a vse še prekleto dobro funkcionira, vi pa v transu pod odrom prepoteni, srečni in veseli plešete ter jeste z roke bendu, ki je, verjemite, pravo razodetje z nebes in po katerem ne boste ostali več enaki. Manjkalo je par komadov, kot so denimo Back In Two Days ter Fuck The Bass Player, a bo to verjetno na meniju ob celovečernem povratku, kjer boste lahko bendu dali možnost pokazati več s celovečernim ekskurzom v neznano in ne zgolj s polurno predstavo, ki pa sta ji Gaskonjca več kot le kos in si, absolutno, zaslužita stoječe ovacije! 

foto: Vesna Jelševar

Nadaljevanje je sledilo podobnim principom minimalizma, je pa res, da se koncept in pristop k glasbi pri razumevanju bluesa, rocka ter postulatov organskosti pri nemškem prvinskem blues power duetu The Picturebooks razlikuje korenito od življenjske energije prej slišanih Francozov. Fynn Claus Grabke na kitari in vokalu ter Philipp Mirtschink za ojačanimi minimalističnimi bobni sta šamana, poleg surovega, nepredvidljivega in močno nasičenega distorziranega zvoka, pod plastmi katerega se v recepturi družijo blues, rock, mantre Toma Waitsa, Nicka Cavea, energija White Stripesov ter soundtrack uporniških napevov, ki bi zlahka zvočno klestili v ozadju serije Animal Kingdom pa se iskri nekaj dušnega, spiritualnega, nekaj izjemno povezanega z zemljo, z življenjem in s strastjo do bivanja. Lani izdani izjemni drugi plošček Home Is A Heartache se posveča idealu svobode, beatništva, upora ter zvokom grmečih chopperjev na prostranstvih cest izven betonskega objema utesnjenih mest ter konformizma. PCH Diamond s slide kitaro ter to umazano grmečo distorzijo, na katero se peklensko nalezljivo lepijo neusmiljeni Philippovi ritmični udarci že po parih taktih poziva k streznitvi ter k temu, da se glasbi brez rezerv prisluhne na polno. Hipnotična preprostost in iskreni, prav začinjeni organski raskavi pristop k bluesu naelektrijo Tvornico, ki že takoj zatem s bojnim plesom, z gromovniško skladbo Warrdance podleže modificirani, izboljšani napimpani različici atmosferičnega izganjanja hudiča za vse solde. Fynn in Philipp izgorevata za ta en sam trenutek brez rezerv. S Philippa, ki neusmiljeno tolče po svojem modificiranem setu bobnov lije pot v potokih, Fynn pa se s svoje leve strani odra s priprtimi očmi sooča s svojimi demoni ter jih predstavlja publiki. Zgodba o skorajšnji smrti njegovega očeta, sicer tonca in producenta zasedbe s skladbo Learn It The Hard Way, Fynn pa pri skladbi Zero Fuchs Given iskreno in brez pretirane patetične osladnosti pozove k dvigu sredincev ter skupinskemu pozdravu oligarhov na tronih tega skvarjenega sveta. Krasna rustikalna in za koncert Clutch ravno prav brezkompromisna mantra dobi s strupenim poigravanjem ter bojnim napevom skladbe Cactus tisti del naboja, po katerem vas prime, da bi vzneseni eksplodirali ter svojo notranjo energijo pretvorili v ekstatični presežek revolucionarne kinetike, s katero bi ustavili čas ter kolesje sistema, ki vas onesrečuje ter veže nase. Malo besed in veliko emocij spletejo iskreno tesno vez med bendom in publiko, tako je skupinski glas med izvrstno skladbo I Need The Oooh toliko glasnejši. The Rabbit And The Wolf dodaja v mozaik večera posvetilo očetu, ki je skoraj umrl med snemanjem videospota za skladbo, a ga je iskrena volja do življenja kljubovalno vzela iz primeža smrti ter v le dobrem tednu postavila na noge. Strastna energičnost, strupeno dobro doziran odmerek bluesa po meri sodobnih upornikov ter prava glasbena dramatičnost tudi s sklepno skladbo njunega nastopa, s skladbo Your Kisses Burn Like Fire sklenejo izjemni drugi del večera v stilu in z iskreno notranjo željo ter potrebo po ponovitvah ter vnovični konzumpciji eterične substance razbrazdanega, ravno prav umazanega ter strupeno uročljivega paketa z imenom The Picturebooks. Še ena super presežna zasedba, ki terja od zvezd večera toliko več adutov, samozavesti ter jajc! 

foto: Vesna Jelševar

In slednjih marylandskim titanom kakovostnega muziciranja Clutch navkljub 27-letni prezenci na odrih sveta ne manjka! Imajo stil, imajo organskost, imajo lesk pravega undergrounda, pa čeprav si danes, zasluženo, lahko privoščijo še kaj več kot le drobtinice, ki pripadajo tistim, ki si ime šele oblikujejo. Tri leta po izvrstni plošči Psychic Warfare smo letos dočakali verjetno najboljšo ploščo leta, album Book Of Bad Decisions, le dve leti po zadnjem obisku Zagreba pa so tipi, ki se po albumih Blast Tyrant, From Beale Street To Oblivion, Strange Cousins From The West ter Earth Rockerju in še čim lahko podpišejo pod karkoli in bo to bianco menica za popolni užitek ter odhod do štanta s kartami tudi dobro leto vnaprej, da ne bi ostali brez vstopnic. Kultni bradači, no, zagovorniki brade tripajo le na Neila Fellona, so zasedli oder ob natanko deseti uri. Uvodni štart je namenjen novitetam in Weird Times je krasna uvertura za merjenje nivoja energičnosti. Izvrstna izbira, saj po diktatu trdne in uigrane soldateske Tima Sulta na kitari, Dana Mainesa na basu ter Jean-Paul Gasterja za bobni ter masterja ceremonij Neila Fallona v prvih bojnih vrstah kaj kmalu popustijo vse zavore, s katerimi so pred koncertom pozivali k temu, da se na koncertu Clutch ne predaja izzivom mosh pitta ter crowd surfinga. How To Shake Hands je uvertura v eksplozivno stopnjevanje sinergije, z izvrstnim prastarim hitom Mob Goes Wild pa se zavore odpravijo. Masivni stampedo, intenzivni mosh pit kot na kakem koncertu Machine Headov ali Slayerjev in ne rockerjev s stilom terja prve ranjence, v potoku švica in razelektrive pa se po bombončku z legendarnega Blast Tyranta možje postave vrnejo k aktualijam z izvrstnim, strupenim in nabildanim Ghoul Wranglerjem, med katerim manija med publiko ne pojenja. Ko pa na to dodate Earth Rockerja pa je jasno, da so Clutch pod Neilovo taktirko dobro naučeni tega, kako se meša sestavine za eksplozivni koncert. Krasna premetenka starih in novih presenečenj se na nepredvidljivi listi Clutchev gradi tokrat očitno na način, po katerem bo treba veliko truda, da premaknete parametre dobrega stopnjo višje. 

Nagnetene in natlačene bojne vrste se borijo za preživetje, mojstri brezkompromisne pridige pa furajo svoj organon brez napake, omaziljeni s potom in dobro energijo, v stilu dalje. Gimme The Keys, še bolj pa krasni Firebirds dodajo v kontekst več groovea, več boogie umazanije, decibele ter salve vokaliziranja s strani bendu predane publike. Fantastična energija na eni strani in popolno brezzračje ter telesni, na trenutke abotno pretirani HC mosh pitt, ki ga je par močno opitih entuziastov stremela ohraniti v večnem pogonu tudi med mirnimi pasažami predstavljajo boj na požiralniku, hudo žejni pa tudi med koncertom v drenu iščejo pot k izhodu, k šanku, kar dokazuje, da je bila Tvornica ta večer razprodana in je bilo v masi ljudi celo preveč ljudi za tako majhen prostor. Neil dominira odru in očitno z jasno zavestjo, da smo vsi pod odrom njegovi, dirigira večer v maniri perfektnega frontmana, ki ve, kako se lahko dober večer nadgradi do perfekcije. Ne rečem, da so ostali člani zasedbe slabi in pogrešljivi, a je fakt, da so Clutch to, kar so, predvsem po zaslugi karizme, glasu in persone neuničljivega Neila Fallona.  

foto: Vesna Jelševar

S Crucial Velocity se dokazuje, da po prvi izkušnji izpred parih let, ko zvok v dvorani res ni bil za pohvalit, si tokrat tonski mojster le zasluži plačo. Mastni udar lepljivega in radioaktivnega zvoka z nalezljivo podlago, na katero se v stilu ter z ZZ Top ritmiko in lepoto dodaja krasni A Quick Death In Texas. Skoraj bi se začel spraševati, ali se promovira tokrat prejšnja plošča, saj je kontekstualno naravno dodani in naspidirani Noble Savage vnovič voda na mlin uničevalnim strujam pijanega mosh pita, a po povratku na prvenec s skladbo Spacegrass, končno, dočakamo nekaj rustikalnega in iz devetdesetih. Morda se je vmes spremenilo preveč postavk, saj je zadimljeni suspenz skoraj tuj in kot iz druge dimenzije, zato pa HB Is In Control vrača novo ritmiko, nova sporočila in novo porednost, ki z DC Sound Attackom in orglicami ter kravjim zvoncem prinese to, kar bi lahko imenovali klimaks večera. Seksi ritmika, plesna energija in ta polnokrvna transfuzija dobre glasbe ohranjajo raven koncentracije in sle na ravni, s katero je sleherno slovo sedaj preuranjeno, a prav z Electric Worry se regularni del večera sklene. Skoraj bi zapustili premise, saj so začeli tonci oder pospravljati, a Clutch v slogu ter z iskrenostjo nagradijo Zagreb z dvema krasnima dodatkoma: najprej z izvrstno skladbo z aktualne plošče poimenovane po slabih odločitvah zgolj po imenu. In Walks Barbarella pošlata na ravno pravih mestih, izjemno presenečenje večera pa je finale s tokrat vsaj z moje strani prvič slišano koncertno različico skladbe The Face. In to je bilo to, ljudje! 

Ali bi bilo lahko bolje? Absolutno! Lahko bi slišali še tokrat prekleto pogrešanega in po nuji prisotnega, a tokrat namensko izpuščenega The Regulatorja, pa kakšnih 50.000 Unstoppable Watts se ne bi branil, energični in uničevalni Burning Beard ne bi bil za proč metat, če pa pustimo podrobnosti ob strani: Zagreb, spet si bil deležen enega najboljših koncertov, ki bi jih bilo potrebno kdaj prenesti tudi severno od Kolpe, saj je jasno, da se s Clutch na krovu pripelje tudi finančne barke ziheraških organizatorjev vedno varno v pristane blagostanja. Koncert je bil vreden slehernega solda, morda bi bilo prav in na mestu poskrbeti za malce več zračenja in kisika v premisah, v vsakem primeru bi se sam odpovedal kakšnemu vročeglavemu nebodigatreba, ki išče fizične vaje in izživetje najstniških strasti tudi na koncertu z malce bolj milimi ritmi, kot jih ponujajo NYHC bendi. V vsakem primeru smo bili deležni fantastičnega koncerta, ki je izpolnil vse postavke dobrega dogodja, tokrat pa so poleg glavnih zvezd absolutno potrebne iskrene pohvale obema predskupinama, ki sta prinesli na krožnik glasbenih gurmanskih užitkov tisto različnost, zaradi katere bo tudi tokratni koncert dodan v anale najlepših koncertnih spominov, zaradi katerih ima življenje smisel, dobra glasba pa vedno svoje mesto v srcu in mislih vseh tistih, ki brez tega ne bi mogli živeti. Hvala za super izkušnjo in absolutno, brez dvoma, na svidenje na novih etapah v novem letu in letih zatem do konca in naprej! Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: