Odpisani – Prva vrsta

(Petroleum Beat Records, 2018) 

Prlekija, od kod ognjene strasti tvoje? To je misel, ki me preveva po tem, ko se po Dežurnih krivcih znajdejo na predvajalniku še odtenek, dva ali tri ostrejši ljutomerski praporščaki prvovrstnega, klenega in brezkompromisnega HC-ja brez šminke, fejkanja in iskanja bližnjic. S svojim že kar impresivnim stažem, ki sega v davno leto 1995 so Odpisani vse prej kot bend za v anale upokojenih, po prvem posluhu četrte plošče Prva vrsta pa se že na prvi posluh sliši, da so želja, volja, strast in ideje dobile pravo formo, pravo artikulacijo v plošči, ki zveni, izgleda in dehti kot pravi polnokrvni HC album. Kako tudi ne bi, saj so tokrat za produkcijsko mizo povabili in zvabili danskega produkcijskega maga Tue Madsena, človeka, ki je podpisan pod plošče bendov, kot so The Haunted, Born From Pain, Madball, Hatesphere, še pomembneje pa pod plošče NYHC težkokategornikov Sick Of It All. Prav po slednjih se lotmerški veterani najbolj zgledujejo, kar precej neposredno in brez dlake na jeziku potrjuje prav vsaka izmed šestih na novo posnetih adrenalinskih bombic, ki sestavljajo mozaik tokratnega polnokrvnega brzinskega celovečerca. 

Fakt je, da HC ni glasba za nakladanje in da je receptura preprosta – dobre distorzirane kitare s preprostim in dobro zabetoniranim rifom, ostra ritem sekcija našponanega basa in bobnov pa se dopolnjuje lahko le z neizumetničenim kričavim vokalom ter liriko revolta, upora proti sistemu brezvezja, proti totalitarizmu apatije in s parolami za preboj na bolje. Prav vse postavke se lepo kljukajo ena za drugo iz takta v takt že pri uvodni skladbi Demoni. Beda in uničevalna nrav sapiensa v vsej njegovi gnilobi, genski program dominacije in hegemonije neinovativne apokaliptičnosti, ki pelje svet v novo kataklizmo s katero kopljemo grob sami sebi so osnovne premise, s katero si daje vokalist Bojat Horvat prosto pot. Izvrstna kitara Petra Bezneca se lepo prepleta z ostro postavljenim tempom Jožeta Pala na basu ter bobnanju preciznega, na HC ritmiko navlečenega Saše Dolgova, popolno ravnovesje zvoka pa funkcionira ostro, jasno in navkljub jasno izrečenim verzom v domorodnem jeziku v maniri »Ljudje smo demoni novega veka, spodkopali bomo sočloveka« tako prekleto neslovensko – v najboljšem pomenu besede vsaj kar se produkcije tiče! Nadaljevanje s prleško nevarnim žuranjem ter hektolitri alkohola vabi na pijačo vesoljske obiskovalce z Marsovci. Če niste sedli za mizo na konkretno pijačo s Prleki, ne veste, da je to precej nevaren in zdravju nevaren posel, kjer se gre na vse ali nič, zabavni HC standard komada pa ne obljublja nič drugega in odpira le vse registre grmeče, veseljaške in gostoljubne prleške nature. 

Komad Blazen izpostavlja predvsem masten in ritmično bolj našpičen bas. Povratek k socialno kritični analizi ter k anamnezi, da je sistem sveta, v katerega smo vpeti, škodljiv človeku, tako je umik, pobeg v fantazme, utvare, navidezne resničnosti ter brezumnosti rešitev ter receptura za preživetje. Blaznost kot upor, kot revolucija, kot krik proti sivini in spranim možganom? V  vsakem primeru je to prekleto dobro razumljeno in, bodimo iskreni, premalokrat na glas priznano, če želite biti konformni, sprejeti in uspešni v korpusu družbe. Prleki pa so zvesti svojim okopom kontriranja ter na glas izrečenega nezadovoljstva, ki so posledica socialne podhranjenosti regije, namesto da bi se predajali brezupu pa ponujajo raje revolucionarne, jezne in rušilne alternative, s katero se ohranja individualnost, kreativnost, duša posameznika, človeka v vsej njegovi večdimenzionalnosti. In slednji je oborožen, kar jasno izpriča komad Pištolo mon. Družba nestrpnih, nasilnih, ksenofobnih, vsega sitih in naveličanih zagrenjencev postaja družba nevarnih, jeznih ljudi z orožjem pa je vse več, tako je navidezna zajebancija in hec prekleto kritično in jasno opozorilo, da je v vsakem hecu veliko grenke resnice. Na SOIA navlečena linija basa, kitara in vokalov, večglasnih kanonad v maniri dobrega starega HC-ja z jajci. Adut za koncertno veselje in pritegovanje? Absolutno! Še posebej zato, ker se po zgledu preteklosti fantje spomnijo na tiste davno zaprašene arhive preteklosti in v komad vpletejo mitološkega Prleka Tinčka v vsej njegovi odfukani naturi. Je Tinček prototip tipičnega Prleka? Je Tinček pravoverni in čistokrvni lotmerski Alfa? Tudi o tem da misliti nadaljevanje plate. 

Alfa se iz družbenih okopov postavi na okope lastne ohranitve ter medosebnih odnosov, ki se definirajo z ljubeznijo, domom, službo, z mikrokozmosom majhnih, a pomembnih individualij, ki nam določajo raven sreče ali nesreče. Potencialno ljubezenska pesem o razhodu, o idealu čiste ljubezni, ki to ni, o brezupu, jezi, strasti in nekompatibilnosti moškega alfe ter čarobne nerealne ženske v vsej hormonski lepoti ter meseni mičnosti na drugi strani, vsi pa smo pod kožo krvavi. Krasen komad, ki sicer ne ponuja rešitve, lepo pa uglasbi in artikulira vso frustracijo naelektrene seksualnosti ter nepotešene moške nature prvinskega samca na misiji prokreacije. In že smo pri koncu, kjer ostaja v ognju le še en komad. V bistvu je finale repeticija stare HC himne Odpisanih Lotmerk Underground. Čemu remake sklepa novo ploščo? Mar je zmanjkalo novih adutov, nove municije, novih verzov? Pravzaprav to niti ne moti, saj je največji hit lotmerških HC-jevcev dobil v novi podobi več ostrine, več jajc in več tiste koncertne note, ki jo pretekli nosilci zvoka niso ujeli v pravi meri. Nova forma je rahlo upočasnjena, da se jasneje sliši vse posameznosti – tudi solo kitaro, ki v komadu proslavlja mrzlo pivo, dober sound in lotmerški underground.  

Ni veliko asov, ki se dandanes drznejo delati ostro glasbo ter ostajajo zvesti slovenski besedi. Punk in HC sta tu dobra izjema, ki dokazuje, da se ostra glasbena dikcija in slovenska lirika ne izključujeta po nuji. Slovenščina morda določa zaradi svoje razumljenosti manjše in bolj ozko polje poslušalstva, a je precej bolje kot polomljeno angleščino, ki zveni izumetničeno in polomljeno iz ust marsikaterega domorodnega pevca precej neavtohtono ter umetno z menjavo registrov na razumljeno in začuteno domačo govorico precej bolj kompaktno in penetrirajoče. Odpisani so v četrto naredili, spisali, posneli ter povili konkretno in več kot prepričljivo HC ploščo. Edini minus je to, da je dobrega, katerega smo se navzeli tokrat, odločno premalo, tako bi drugič pasal še vsaj komad, dva ali trije več ter naj se naslednjič cajger ustavi na ducatu umazanih briljantov! Prekleto, Prleki, ostanite zvesti recepturi in vam želim še dolga leta brezkompromisnega, visokooktanskega in našponanega glasbenega besa z jajci, saj vas imamo take, kot ste, najraje!

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: