Marko Hatlak Band – Ko ni noč in ni dan

(Dallas Records, 2018) 

Ne vem, ali so kriva leta, ali pa sem enostavno postal bolj odprt za idejo, da je harmonika nekaj naravnega tudi v kakovostni popularni glasbi, je pa res, da sem po ogledu dokumentarnega filma Harmonikarji nekje leta 2006 sprejel postavko, da harmonika ni namenjena zgolj preigravanju goveje glasbe in da ni moč nanjo igrati kot drugo alternativo zgolj tango. Med tedanjim ogledom filma se je kot najmlajši predstavnik šesterice harmonikašev predstavil idrijski virtuoz in dobro akademsko podkovani velemojster belih in črnih tipk Marko Hatlak, fant pa je dokazal, da je možno z lahkoto brisati meje med svetovnimi glasbenimi vplivi, da je enostavno polzeti po času ter v tango vplesti klasiko, Bacha, biti neposladkano jazzy, jasno pa je postalo kot beli dan, da Marko diha in živi življenje prepojeno z zvoki harmonike. S pozitivno mislijo na to sem bil res vesel devete plošče Ko ni noč in ni dan, ki jo je tokrat izdal s svojim Marko Hatlak Bandom, kjer mu druščino sestavljajo mladi celjski skladatelj Leon Firšt, ki servira svoje dodatke na kitari, klaviaturah in klavirju, Erik Čebokli na basu (sicer produktivni član v zasedbah Dat Phunk in MeduzaleM), kubanski multiinštrumentalist Lazaro Amed Hierrezuelo Zumeta pritegne s tolkali in violino, še posebno pa pritegne prisotnost enega najbolj produktivnih slovenskih bobnarjev našega časa, Žige Kožarja za bobni, sicer tudi člana Moonlight Sky. Recept za uspeh je torej na dlani? 

Že po prvem posluhu se ne morem znebiti občutka, da je tokratna plošča namenjena predvsem dominaciji radijskih valov, imenu plošče Ko ni noč in ni dan pa pritegne po precej posladkani konturi tudi splošen koncept na pop navlečene metrike, ki sicer mojstrsko, brez napak, big bandovsko in v maniri slovenske popevke predstavlja Marka Hatlaka v bolj senzualni, bolj občestvu namenjenega glasbenika. In tu leži prvi kamen spotike, saj ko želiš zadostiti želji vseh, namensko izpuščaš iz konteksta pomemben, trden in temeljni del svoje duše, ki je bila morda nekoč bolj jazzy, funky, usmerjena v tango, sedaj pa čuti, da se lahko v kontekst doda še kaj bolj raji primernega, a je tudi tu čutit malce snobizma, če sem iskren. In temu navkljub je izdelek, ki mu prisluhnete, izjemno korekten in produkcijsko popolno brušen izdelek. Uvodni naslovni singel Ko ni noč in ni dan pritegne v igro precej skrite harmonike občutek swinga, nežne popevke, ki mu precej svetli Markov glas dodaja sladko noto. Med treznostjo in pijanostjo idilične noči spolzi v kontekst tudi malce bolj raskavi vokal Matevža Hama Šaleharja. Kot bi namensko ciljali na tisti del publike, ki pozna in posluša le Tribute to love, vprašam pa se, kam je izginil čar in raskavost Mojo Hand bluesa? OK, cuker se prodaja, po podaji prve žogice direktno v roke pa ne morem trditi, da me je dieta s čistim optimizmom kupila na svojo stran. Nadaljevanje s skladbo Bossa Samba je bolj energična skladba, ki izžareva polni potencial in domet mojstrov v zgodbi. Latino ritmi, slovenska beseda pa v kontekstu sambe zveni kot resnično nepotreben dodatek, saj bi lahko bolj kot song o žarku upanja govorila le glasba, katera se s kristalno čistim Markovim vokalom postavlja v drugi plan, a vseeno čutite, da bije za celoto močna ritmika, močna sla po eksploziji potenciala. Vrhunska Kožarjeva predstava za bobni, dodatek saksofona, mastnega basa, trobente, končno malce več neposrednega soliranja na harmoniki in klaviaturah izpeljejo vse skupaj vrhunsko, brez napake, skoraj tako, kot bi bilo to nekaj popolnoma naravnega in najbolj enostavnega. Kontekstu ne more parirati sicer lep, a povprečen vokal, kar je očitno rak rana celotne plošče. Energijo prav brušenega Funkyja zvodeni ta brezjajčni, preveč čisti glas, ki v godlji mastnega slapinga, funk ritmike ne preživi ostrine, tako vse skupaj izpade skoraj moteče in komaj čakam, da glas obmolkne ter zapoje glasba. S krasno solažo na trobenti in saksu, z mastnim basom in krasnimi bobni. Človek mojega kova bi raje poslušal le inštrumental brez nepotrebnih dodatkov benignih vokalov. Stvar okusa. Enako se zgodi tudi z naravnim ritmom in virtuozno podstatjo skladbe Tango Dance, ki bi bila boljša brez nepotrebnih vokalizacij in sladkanja z brezveznimi verzi naivnih besedil. 

Pjesma broj 3 si sposodi krasno skladbo zasedbe Time. Senzualno odigrana in dobro utišana skladba predstavi lepši ton in registre Markovih vokalov, ki tokrat lepo zapojejo skladno z vrhunsko izvedenim instrumentalijem. Krasni klavir, nežno suspendirani bobni in bas ter z občutkom vtkana vrhunska harmonika predstavijo pravo nrav glasbe sveta pisane z veliko začetnico. Ko vmes pritajeno pritegne okusni saksofon Lenarta Krečiča ni potrebno dodajati nič, saj so Time dobili s krasno priredbo lep poklon, lepo glasbeno darilo. Bend pa še bolje funkcionira v popolnem muzikaličnem izlivu skladbe Blues For Marko, ki z enako lahkotnostjo, nabojem in strastjo kot ste jo morda slišali na zadnji plošči Moonligh Skyjev servira tiste seksi bluesovske in jazzy delčke, s katerimi se v kontekst igre po nuji in naravno vplete na tango z bluesovskimi poltoni nasičena harmonika, ki je v intenzivnem dialogu z vrhunskim klavirjem ekvivalentna odrskemu pogovoru mojstrov, ki imajo veliko za povedati. Seksi ritmika, krasna igra in energičnost klešejo nasmeh na ustnice, a se v zgodbo z otožno in baladno vplete spet malce preveč osladna in predvidljiva jokava Sofia. Curakljasti mojo killer nastopi nepotrebno in prisiljeno, galantno, a neprepričljivo, žal. In temu sledi še ena balada. Vino strasti poskuša z rahlo raskavim kreslinovskim narativom dodati v pripoved alternative, a se z baladami, ki zvenijo samostojno morda OK, v celoti zgodbe albuma pa vsaj po danem vrstnem redu precej neposrečeno ter slabo pozicionirano, ne kuri ognja strasti v mojem srcu. Na Santano napeljana Enigma tako pomeni povratek k življenju iz stanja umetno spodbujene kome. Krasna glasba brez nepotrebnega nakladanja pripelje v zgodbo malce več violine, pogovor mojstrov, razkazovanje mišic, merjenje dometa pa se dogaja intenzivno ter za vse solde. Končno! A kaj, ko gre očitno vse skupaj v smeri eksperimentov, ki gredo hitro mimo.  

Na zvok preživetih peresno lahkih zvokov diska osemdesetih navlečeni splet brezvezja brez smisla, repa in glave s skladbo Po sledeh porodi vprašanje: »Zakaj? Kaj kadite fantje? Takoj nehat!«, se pa zavest povrne s precej bolj krepostnim, podkrepljenim in lepim Libertangom. Tango v najboljšem smislu besede, je dejansko krasni poklon leta 1992 umrlemu argentinskemu skladatelju in harmonikarju Astorju Pantaleonu Piazzoliju, sicer ustanovitelju glasbenega stila tango nuevo, katerega se je Marko, kakopak, dobro navzel. In to je očitno naravni elemental, ki se poleg ljubezni do Bacha s krasno izvedbo skladbe Air vkleše v spomin kot tisto, po čemur sem na plošči dejansko hrepenel. Senzualna predelava krasne klasike, standarda v kontekstu Hatlakovega benda ne izgubi lepote linij, pridobi pa malce jazzovskega duha, patine 20. stoletja ter priokusa nove dobe. In za finale se v zgodbo doda še malce lepote Balkana, energije čočka, vetra in razburkane duše naše nekdanje domovine s skladbo Epic Pržanac. Hatlak v zgodbo, končno, doda vse tiste super narative in registre, zaradi katerih ga upravičeno štejemo med največje in najprodornejše mojstre igre po belih in črnih tipkah na tej strani Alp, seveda pa stvari funkcionirajo prepričljivo tudi zato, ker so poleg v družbi nadarjeni, izučeni in dobro uigrani glasbeni soborci. 

In s tem prispemo do konca, kjer sicer solidni plošči lahko nanizam le par krepkih zaušnic: nepotrebno nakladanje in sladkoba vokalov, občasni produkcijski zdrs, kjer bi morda z malce več samokritičnosti izvzeli brezvezje vokalov ter dodali več glasbe pa se bi dal popraviti s še bolj domišljenim postavljanjem skladb na časovnico, v vrstni red. Kiksi te sorte ubijajo ritem in lahko marsikoga odtegnejo iz magnetizma dobre glasbe, ki je sicer prisotna, a včasih malce okorno in na prvo žogo postavlja v ospredje napačne prioritete. Harmonika po okusu raje? OK, da, je pa res, da če želi človek ugajati vsem lahko prav zlahka postane krivičen do samega sebe, lastnih nagibov ter ljubezni, strasti, razen če je osnovni motiv le denar, ki pa z resnično umetnostjo nima veliko skupnega. V vsakem oziru pričakujem od Marka Hatlaka naslednjič več in bolj pozicijsko jasno postavljanje na stran bodisi noči bodisi dneva. 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki: