Jure Lesar – Zemljin sin

(Dallas Records, 2018) 

»Pričakuješ kantavtorski paket, akustiko in liriko svetobolja ter osebne nerazumljenosti, dobiš pa polnokrvno bend plato, ki ji ne manjka skoraj nič,« je misel, s katero sem se vrgel iz stanja vnaprejšnjih sodb v stanje naelektrenosti, ko se je na mojem predvajalniku našla na Dallasu letos izdana plošča Zemljin sin. Iskreno, za imena posameznikov nisem najmočnejši, saj je imela vedno morala spregovoriti najprej glasba, šele nato sem si polnil spominske kapacitete s faktografijo, z imeni ter s poglabljanjem v to, kdo kam paše in od kakovosti dela je bilo odvisna doba trajanja spomina na te mnogotere ustvarjalce, od katerih si želi vsak biti poseben, razred zase in nad svetom, a ime Jureta Lesarja vseeno spomni na čase, ko ste vsaj bežno zasledili ime skupine Eskobars. Jure se že vrsto let ukvarja z glasbo v vsej njeni večplastnosti, tokrat pa se po dveh albumih matične in baje nedavno ugasle zasedbe Eskobars postavlja na solistične noge upornika z razlogom kot avtor glasbe, besedil, kot pevec, kitarist, kot nosilec vizije in sporočil. In kakšna so ta? Že po parih posluhih aktualnega solističnega prvenca lahko poudarim paradigme kakovosti, iskrenosti, prodornosti in predvsem zrelosti, ki v času poplave cenenega in nepoglobljenega popa ter lahkotne igrivosti wannabe garaže, ki hoče komercialno tržiti kolikor se le tržiti da, prav sveže izstopa in dodaja eno novo, recimo temu bolj resonantno noto. 

Zemljin sin sestavlja devet glasbenih pripovedi, ki z liricizmom in spevnostjo pletejo zgodbo življenja na ravni posameznika v njegovi emocionalni spetosti z objekti ljubljenja, kot tudi na ravni posameznika v odnosu na globalno polje sveta kot planeta, sveta kot prostora bivanja, izrekanja, definiranja, obstoja ter tudi imaginarijem hrepenenja, sanj, zagrenjenosti, upanja, sreče in trpljenja. To je polje, ki mu težko dodajate le medle, površne barve, kar jasno izkaže že skladba Čisto blizu sanj. Uvodna igra klavirja, kitare, basa, trdnih bobnov, ki v barvi in konturah spomni najprej na retro pridih sedemdesetih, morda na ritmiko in tempo Amy Winehouse, le da Jure bolj z barvo in glasom pljuje v smeri polnokrvnega rock naratorja kot je Nick Cave, a na način, kot se ga je priučil z Eskobars. Počasni uvod razpira registre z ravno pravšnjimi odtenki in plastmi produkcijsko lepo zamegljenimi konturami pelje in napeljuje k meditaciji o tipajoči naravi bivanja, ko človek po svoji nuji potrebuje vero in sanje, v gorečem bistvu človeka pa se le redko izkazuje vizija, jasna pot, preveva pa nas strah, tesnoba ter nujna težnja po smislu. Jure se sanjam ne odpoveduje, je pa v svoji močni metaforiki ravno prav zamaknjen ter nerazumljiv, a polno izrazen. Strast, ljubezen in ta nežna poetika konkretno nekonkretnega se spenja tudi z nadaljevanjem. Krila ptice je lepa in senzualna baladica, ki govori o jutru po ljubljenju, po užitju. Dobra kombinacija medosebne moči s kapljo pelina olepšanega Jureta, ki napeljuje na rahlo melanholijo s podnoto odločnosti na eni strani, poleg pa glasbeno dober spoj z izvrstnim Denisom Horvatom na drugi kitari, Hammondih ter basu, ki mu suvereno in ravno prav odločno pritegne David Morgan za bobni kreira kolaž subtilnih kontrastov. Jure s svojim ravno prav odrezavim in ravno prav razglašenim baritonom in to ravno prav zakajeno barvo glasu funkcionira perfektno, še vedno pa sem pri okušanju te zamaknjene poetike zbegan. Morda zato, ker se pomeni skrivajo na mnogoterih plasteh in je individualna distanca pripovednika namensko postavljena na tisto raven, ki se ji približamo le s trudom in za par hipov.  

Verjetno prvi singel plošče bi bil lahko spevni komad Drugačen, ki je posvečen vsem tistim individualistom, ki si želijo (ali želimo) odstopati, izstopiti iz morja množice, s tem pa dodajamo spekter v paleto sivine povprečja. Krasna skladba s kombinacijo akustike in ravno prav našpičene električne kitare fura speven song o pomenu osebnega žara, o pomenu lastne hrbtenice in tudi o tem, da kdaj zaplavamo v napačni smeri, je pa to vsaj naša lastna, osebna smer in, da, grešiti je človeško. Skladba o receptu svobode in sreče poje bolj pestro tudi zato, ker pritegne instrumentaliju tudi član vinkoških Majk ter domačega Dneva D Zoran Čalić na kitari ter obalni lokalec ter prijatelj Luka Mrdakovič na basu. Asociacija na Dan D je na mestu, ni pa to kritika, da ne bo pomote, bolj počasnim ritmom pa sledi pohitreni in bolj optimistični, a grobo obdelani Uspešen mož. Kot bi Jure želel pretrgati niz trpkosti, melanholije ter dokazati, da zmore na podoben način kot Zmelkoow pripovedovati zgodbe z Obale na navihan in igriv način. Na Zmelkoow vleče tudi vokal, a Goga je, kar se cinizma, satire in pripovednosti tiče, popolnoma druga liga za Jureta in kompanijo, tako skladbica izpade skoraj kot prisilno dodan in skoraj nepotreben medmet. Mestno kolo je bolj bluesovsko nastrojen, v maniri Guns’N’Roses ter plošče Lies pa Jure poudari lepoto, moč in domet akustike, a je Jure premalo nevaren, premalo uporniški, da bi ga lahko enačil z Axlom. Solidna igra, ki pa ji lirično zmanjka malce tiste štrenice, ki smo jo začeli z začetkom plošče tako intenzivno tipati in iskati, ne zmoti, pelje pa k izboljšavam. Skoraj na country navlečeni zvok z asociacijo na Toma Pettyja na Heartbreakers zabrni Oči očeta. Kri ni voda in genom ne moremo ubežati, v nas pa se zrcali preteklost ter cvet naših prednikov. Jure se dotakne tega, da smo z odzvenom preteklosti vedno samostojni, ločeni ljudje, fant pa si z ravno pravo dozo rock swaga daje duška ter vas ziblje v ritmu optimizma tako, da pomanjkanje vsebine ali nadrobljeno preobilje le-te ne ubije in ugasne želje po poslušanju ter nadaljevanju. Nekako tako, kot se v nizu pametnih nesmislov vedno zapletem med poslušanjem Res Nulliusov ali Partibrejkersov. Saj veste na kaj mislim, ne? Dobro! 

Sam najdem svoj balzam za umirjanje strasti ter potešitev miselnega orkana na izteku. Ko zmanjka moči doda v naracijo godalno sekcijo, Jure pa z malce bolj zasanjano noto ne izgublja potence, vsebinsko nadaljevanje prvega komada plošče pa zaplava v bolj meditativni smeri v bolj preproducirano zadimljeni svet pomiritve z nepopolnostjo današnjega dne ter z obetom, z možnostjo izboljšav v svetlejšem in boljšem jutri. Najboljša skladba plošče po mojem okusu je na Boba Dylana navlečeni Zemljin sin II. Na čase Dylanovega upora proti vojnam in nepravičnostim sveta v šestdesetih oprta kitarska in vokalna dikcija pokaže, da je Jure pripovedno močen poet z žilico za vpletanje aktualnega v kopreno vsakdanjosti. Splet verzov o tem, da so meje v glavah in papirju ter ne v svetu, nas opominja na to, da smo vsi en isti rod, odgovorni zase in za zanamce. Odgovoren do imaginarnih inštitucij, ki omejujejo ter odgovoren do sveta, ki ga prevečkrat premalo cenimo. V pesmi zaveje dih revolucije, opomina, dih Mediterana, dih Zemlje, a s pridihom naše nepomembnosti, ki pa pušča neizbrisno sled. Fant, kako lepo, spevno, skladno in sočno zveni poezija naše zblojene ničevosti in zaplezanosti. Jure je vseeno optimist in v svojem izrekanju pogojno naiven, a v naivi je kal tega, da ne obupamo in ne dvignemo rok nad packarijo, ki smo jo naredili svetu kot rasa, kot rakav tumor, kot apokaliptično seme, kar vsekakor smo. No, Jure ni tako negativen in kritičen, nas pa lepo pripelje do kabarejskega konca s skladbo Šala. Šala o življenju, kratki medmet, ki se kaj hitro sklene in konča, po tem pa ni več popravnih izpitov. Šansonjersko nastrojen, a s premalo esence, da bi lahko ostalo vse dorečeno s to rustikalno piko na i, ki ji nekaj le manjka. Kaj? Morda malce več dorečene kritike, saj je po odhodu nosilca pripovedi padla zadnja zavesa, gledalstvo pa se po tem umetniškem finalu sprašuje, ali morda le še kaj sledi, saj se je v pripovedi in spletu zgodbe s prevodom očitno nekaj izgubilo? 

Kakorkoli že – Zemljin sin je obetavna plošča, ki ima v svojem bistvu lep potencial, obilo dobre glasbe, je pa res, da lep glas in dobra glasbena podlaga niso dovolj. Globoka in bolj utemeljena lirika nosi levji delež teže tega, ali je delo perfektno ali ne. Pri tej izmuzljivi metaforiki, prispodobah in sicer pozicijsko strateško dobro postavljenih idejah manjka morda malce več brušenja, malce več konkretnosti ter sodb, parol, morda bolj prizemljenega duha, ki loči dobre pripovednike kova Bruce Springsteen, Tom Petty, Bob Dylan, Nick Cave ali Lou Reed, da ne naštevam vseh od tistih, ki se v liricizmu še brusijo in oblikujejo. Jure je sicer podal dobro mero iniciative in album zveni utemeljeno ter spodobno, solidno, kakovostno, bi pa bi lahko bilo boljše, če bi narativ nosil nekaj bolj konkretnega, otipljivega, ko bi bilo sporočilo lažje posredovano svetu brez mask, brez skrivanja in brez iger mačke z mišjo. Ne da ne maram truda, je pa tu moteče to, da hoče biti Jure konkreten, v isti sapi pa z metaforami nerazumljiv, poetičen, vse pa zastane nekje na polovici, na pol poti med pravo idejo ter grobo zarisano shematiko besed, ki jim zmanjka ščepec povezanosti ter usmerjenosti sporočila od sporočevalca k prejemnikom. V tej transmisiji se je nekaj malega izgubilo, a verjamem, da bo v prihodnje bolje. Vsekakor si Jure Lesar zasluži iskreno pohvalo za dobro delo, absolutno pa ne dvomim, da bo v drugo vse le še bolje. Plošča je namreč iskreno vredna poslušanja in mnogoterih analiz, saj je dobrega v preobilju več od tistega, kar bi lahko grajal. 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: