Haiku Garden: Kdaj, če ne zdaj? Jutri ne obstaja!

25. 10. 2018
Ljubljana / Gala Hala

Descartes je v svojih Meditacijah lepo poudaril dvom v to, ali je realnost res realnost in ali so sanje v vsem svojem verizmu res manj realne. V  sanjah se dotikamo trdnih kontur in imamo občutek, da se je vse res zgodilo ter smo bili na tistem kvadrantu paralelne realnosti res prezentni. No, slednje bi si sposodil za miselno iztočnico, s katero smo lahko dobri dve leti po sanjavem, ravno prav surovem in nebrušenem Waverju smeli vnovič vstopiti mejo med zavednim in nezavednim s prvo dolgometražno ploščo ljubljanskih sanjačev, psihedelikov ter shoegaze perfekcionistov Haiku Garden. Priznam, da nisem največji ekspert, pa tudi ne popolni zanesenjak in ljubitelj sodobne indie scene in da mi je arhetip sodobnega hipsterskega feminiziranega moškega v marsičem tuj v vsej svoji generičnosti, neoriginalnosti in medsebojni imitativnosti, obenem pa si dopuščam širiti polje sprejemljivosti ter všečnega skozi estetiko ter neposredni nagovor glasbe in slednja me je pri zasedbi Haiku Garden nagovorila prek svojih zabrisanih kontur s svojim ravno prav odtujenim glasom jasno, glasno in močno, zato je bil odhod v jesenski večer proti Gali Hali in Metelkovi imperativen, nujen in v službi obrambe in podpore dobri glasbe, kakovosti, domorodni kreativi, navdihu ter poslanstvu in sli domačega založništva.

V časih, ko je izdajanje plošč postalo dvorezen meč ter bolj finančno breme za založnike, se je naša domača založba Kapa odločila ohranjati stik glasbenikov in publike prek analognih nosilcev, prek vinila ter okusno oblikovanih CD-jev, ki jih navkljub sprevrženim novim počelom sodobne tržne ekonomije ter kapitalistične kalkulacije, ki marsikje ugaša počela glasbe prek celovečernih nosilcev, prek albumov v fizični formi, seli vse skupaj v še bolj odmaknjen, tuj in neotipljiv svet trženja MP3-jev na svetovnem medmrežju. Bolna logika sveta, zdrava in spodbudna logika mladih entuziastov, ki spodbujajo renesanso ustvarjanja v garažah. In ustvarjanju glasbe v klasičnem pomenu besede pritegnejo dandanes le redki mladi upi, saj se v času popolnega individualizma, egoizma in izolacionizma pred svetom marsikateri glasbeni entuziast raje loti manipulacije gumbov kot kakovostnega drgnjenja strun, bobnov ter efektov. Haiku Garden so, kakopak, izjema.

In kako zvenijo na odru leta 2018? Po kar izdatni zamudi in zavlačevanju začetka krstne preizkušnje odrske moči aktualne plošče Where If Not Now so v polmraku subtilno osvetljene in izdatno napolnjene Gale Hale na oder le stopili ter zasedli svoje pozicije Anže Knez za bobni, Matevž Bitenc na basu ter Klemen Tehovnik in Luka Flegar na kitarah. Ogrevanje slušnih vodov z Waverjevim standardom Until Then preveri kalibriranje energij ter uglašenost inštrumentov. Perfektno ravnovesje za reverbi in flangerji maskiranimi kitarami, ravno prav ojačanimi in indie popovsko nastavljenimi bobni ter basom ter ta zasanjani, odmaknjeni, meditativno zamaknjeni vokal Luke Flegarja zarežejo ledino v polnem zamahu. Perfekcija shoegaze psihedelične v ničemer ne zaostaja za mednarodno dikcijo zasedb, kot so denimo Tennis System, Scarlet Youth, Westkust, The Death Of Pop, Slowdive ali bolj prominentnimi in legendarnimi My Bloody Valentine, a Haikuji so v svojem pristopu k glasbi manj impulzivni ter se raje zatečejo k mehkim konturam, neabrazivnosti, a tudi k ravno prav zastavljenem in okusnem diskurzu zamaknjenosti, s katero kontrirajo agresiji, nasilju, groteskni ostrini realnosti ter ponujajo uteho s svojim ravno prav zadetim sladkorčkom mehkih kontur, sanjavosti in modificirane vizije boljšega paralelnega sveta, kjer so tesnoba, anksioznost in bolečina lahko vsaj za hip ali dva pozabljeni. V skladu s tem se prav lepo spenjajo konture starega, preverjenega dela s produkcijsko bolj dovršenimi prijemi aktualne plošče Where If Not Now.

Catch My Breath doda v kontekst več novega zaleta, nove energije, ki stremi na polna pljuča zajeti eterični redki zrak tega trenutka in tega kraja. Odrska igrivost in zamaknjena mehka igra ter okusno pritegovanje množice gradi močno sinergijo, močen spoj že od prvih taktov dalje, gosto napolnjene vrste pod odrom pa sledijo paraboli večera. Zgodi se ravno prav razglašena What Lies Within, ki s psihedelično konturo, zamazanimi, namensko naefektiranimi in zvodenelimi vokali servira stihijsko slo po življenju, po gibanju, po plesu, po eksplozijah eksistence. »Hopes distress, Two weeks past, I must confess, That life wants me so fast …«. Mehka metafizičnost, nedorečenost, odmik od konkretnosti v Flegarjevi vokalizaciji, nežno nastavljene konture inštrumentalija ter premišljene kombinacije novega in starega prikradejo v kontekst bolj energično skladbo Mercury z izjemnega prvo slišanega EP-ja. V živo je v celoti še več dodatkov, več kontur in več kontrastov. Na nek način retroidno se v tem kontekstu dokazuje tudi naivna lahkotnost ter prosojnost modernih stvaritev v podobi skladbe Barriers, bolj sočni Days, Dripping Away z vsemi domišljenimi, a premalo konkretnimi večglasji, kot provokativni rez in dolgo pričakovani rez v meglice zamaknjenosti pa zareže perfektno zamaščena Rosetta. Umazani, natrgani, ravno prav odebeljeni distorzirani bas, kitara in energičnejši plati življenjskega libida polni skladbi sledi kmalu zatem plavajoči Hazel, ki je naravna predigra za bolj zamaknjeni, skoraj po Beatlih na hudem tripu dišeči Idle Abyss. Tako zlahka zgrešimo vse smisle in zapademo v nesmisle praznih brezen ignorance, nevednosti. Vakuum nevednosti osvobaja in briše breme eksistence. Nihilizem. Ničenje. Provokacija skozi zvok in melanholično poetiko. Caving je zato korak naprej k sintetiki in je namenjen umiku organskega, prestopu k generiki, semplom, k plesnemu diktatu mašin. Kot bi se v kontekst večera prikradli Thom Yorke in Radioheadi v tej svoji milenijski fazi eklektike ter poigravanja z digitalnimi pomagali. In na tej fazi se obeta prelom, prekinitev, motnja, konec koncerta v njegovi regularni fazi. Razbeljeni in bendu naklonjeni odzivi ravno prav zamaknjene publike izvabijo iz vidno dobrovoljnih akterjev večera še dva izvrstna »čevljegledna« in korektna dodatka.

Kaj naj porečem? Nad slišanim sem prav zlahka impresioniran, manj me pritegne vizualna plat sodobnih modnih zapovedi, kjer so fantje mačizem in testosteron zamenjali za bolj nežne konture, malce več tudi zvočne kozmetike, je pa ta v skladnosti žanrskih zahtev aktualna in dobro vgrajena v korpus tega, kaj Haiku Garden na odru prinašajo. In kaj prinašajo? Sladko sanjavost, eterični perfekcionizem, dobro kemijo in neverbalno komunikacijo med štirimi kreativnimi in glasbi zavezanimi umi. Manjka morda kakšna projekcija, kakšna bolj intenzivna igra luči. Sicer ne manjka nič, če sledite predikatom in smernicam novodobnega indieja, dream popa ter ta hip hipsterjem (ter tudi tistim izven kroga hipsterjev) všečnega kakovostnega shoegaze muziciranja. Sam sem glasbi in skritim sporočilom naklonjen, vodeni pojavnosti današnje mladeži pa malo manj. Stvar okusa. In kje sem lahko pri tem neposreden, če ne tu in zdaj. Kje, če ne zdaj? Le vprašam, fantom pa želim izvrstni let v stratosfero glasbenega dogodja, saj si to iskreno zaslužijo.

Sandi Sadar Šoba
Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: