Borghesia – Proti Kapitulaciji

(Moonlee Records, 2018) 

O prodornosti in idejni revolucionarni noti ter vsebinskem dometu poeta Krasa, Srečka Kosovela, sem v preteklosti že pisal. Nad njim so se navduševali ter ga v polnosti njegove poetike povzemali mnogi, po krasni upesnitvi z bolj etno fuzijski noti, ki ste jo lahko srkali pri ustvarjalcih, kot so Nika Solce in po paleti poeziji zavezanih rockerjev celo Siddharta, ki je pred leti v koprodukciji prinesla na oder izseke Kosovelove poetike z Mehaniki, je jasno, da Kosovelova prodorna, energična in brezčasna revolucionarna podnota ter vsebinsko polni naboj pritegne k poglobljeni percepciji tudi več kot devetdeset let po  pesnikovi prezgodnji smrti. »Slovenski časopisi in revije so s par izjemami nepotrebni pokvarjeni barometri, ki jim ne verjamemo več. Politika hazardira z momentom, računa na neorientiranost, daje pristašem politične obljube, v njej, plitki enodnevnosti, prevladuje nizkoten boj za nizkotne cilje. Slovensko gospodarstvo tava za politiko. Dočim se slovenska politika opira vsaj v proglasih na humanizem, o tem humanizmu v gospodarstvu ni sledu je že davnega leta 1925 v uvodnem prispevku prve številke drugega letnika Mladine zapisal kraški poet, nekako z mislijo na to revolucionarno progresivno ost kritike sistema, družbe in časa pa se branja Integralov lotevajo tokrat še Borghesia. 

Plošča Proti kapitulaciji prepesnjuje in na sistematični, industrializirani način si izposoja ter v glasbeni formi na sebi lasten in razpoznaven način niza dvanajst pesmi mladega poeta, s katerimi je časovni razkorak in distanca, ki bi jo lahko izpostavljali pri datiranju originalnih verzov, subtilno speta s sedanjostjo. Besede so postale meso, ideje v izrečeni in polni formi bolj otipljive kot le niz črk v knjigah. Kosovel kot arhitekt kritike kapitalističnega sveta ter odtujenega človeka iz časov neposredno po prvi svetovni vojni je v marsičem istoveten sedanjosti.  Aldo Ivančić, Dario Seraval, Irena Tomažin, Jelena Rusjan in Ivo Poderžaj se aktivno in posrečeno postavijo po robu konstruktom aktualnega časa in zahtevam, prikritim stihijskim težnjam politikov in oligarhov vsega sitega sveta po kapitulaciji resnične radovednosti, enakosti, proti sestopu resnične umetnosti v službo kapitala in prodaje, nato so tu še somrak idealov, bledenje naravnosti, sočutja, spontanosti, strasti, sanj, empatičnosti, sočutja in kritične misli ter kreativnega upora indoktrinacijskim aparatom, če si za hip sposodimo le par iztočnic za posluh in poglabljanje. Vsesplošna apatija in brezvoljnost, statika korpusa družbe so lahko razlog za skrb, Borghesia pa si z aktualizacijo Kosovela pušča idejno nadgraditi leta 2014 izdani album And Man Created God. In enajsto delo je zvesto izročilu debelih treh  decenij temačne elektronike, nihilistične ritmike ter industrial forme, ki so jo Borghesia tokrat še bolj prečistili, ji dali malce več provokativne lirične esence, ji poskusili vpihati dih življenja. 

Uvodni spust v sintetično izštevanko s skladbo Odprite muzeje, ki poziva k umiku preživetih in času ter evoluciji človeka odvečnih idej nacionalizma ter ksenofobije v muzeje, saj bi v času in prostoru sedanjosti ne imela prostora v razvitem družbenem redu, ki pa s svojimi militantnimi pozivi k radikalizaciji, k vsesplošni reformaciji strahu in nazadnjaštva prek medijev in politike kot zombiji še vedno strašijo po Evropi. Minimalistična ritmika in okusno prepletanje moškega in ženskega dela z repeticijo poziva k umiku preživetega v prostore kliničnega hladu lucidne analize in ne vsesplošnega povzemanja kot družbenega aktualnega klica k razmejevanju, strahu, k postavitvi novih branikov »naprednega sveta«. Človek, kaj si se naučil v toku zgodovine? Nič. In o slednjem na bolj spevni način zapoje skladba Kons. Ambientalni splet klaviatur, odtujenega ritmičnega poigravanja ter hladne kitare okusno vpletenega Saša Benka niza krasne, a trpke verze. »Truden evropski človek strmi žalostno v zlati večer, ki je še žalostnejši od duše njegove. Kras. Civilizacija brez srca. Srce je brez civilizacije, Izmučena borba. Evakuacija duš. Večer peče kot ogenj. Smrt Evrope! Usmiljenje! Usmiljenje! Gospod profesor, razumete življenje?« Kosovelov subtilni duh veje iz sleherne pore ravno prav eklektizirane repeticije, ki je meditativna in mehko polzeča. Borghesia si jemljejo čas za razvoj, za nadgradnjo.in slednja je morbidna, temačna, pesimistična. Na piramidi z bolj k plesu umaknjeni refleksiji o apokalipsi, o koncu zgodovine in človekovega smisla polni oboke na sicer manj prodorni način, kot so to pred leti storili z albumom Spectre Laibach, so pa Borghesia s svojo naracijo naravnani na isto občestvo, na iste recepiente, s kritičnim pritiskom ter pozivi k destrukciji templjev statike ter s pozivom k aktivaciji progresivnih revolucionarnih umov pa nalagajo prek slušnih vodov skriti kod v aktualno sedanjost reprogramiranega Kosovela. 

Ljubljana spi z minimalizmom ter sintetičnim diktatom k korakanju, k militantnemu duhu zavezani natrganosti, nato pa k neki skoraj naivni igrivosti, k zadušljivi klavstrofobičnosti, k ponavljajočemu programu brezupa zavezani paleti glasbe, ki odteguje analognost, organskost, dodaja pa strojni hlad in sintetično binarnost hrupa, ki pooseblja ta naravi odtrgan in odtegnjen svet. Paranoja, zadušljivost in obenem neka nad estetiko toplega dvignjeni imperativ urejene hipnotične kaotičnosti ponuja tanko kopreno mrliškega prta, s katerim pokrivajo Borghesia še ne popolnoma ohlajenega mrliča sodobne družbe. Z bolj pretresljivo atmosferiko skladbe Razočaranje se v kontekst ravno prav dozirane kitare v prosojne podobe kabarejskega sveta spranih barv, nakopičenih trupel, brezboštva in razpuščenih iluzij se postavlja v prvi plan banalnost nasilja, vojn, totalitarizmov, uničenja, morije ter vseh tistih hegeljanskih motivov, kjer se človek potrjeno ni uspel v toku zgodovine iz tragedij naučiti nič. Saj veste – stvari se v zgodovini vedno zgodijo dvakrat: najprej kot tragedija, nato kot farsa in na slednjo kažejo na prefinjen način tokrat Borghesia s sposojenimi verzi kraškega poeta konstruktivizma, pronicljivega in sočnega izraza.  

Jaz protestiram je manifest industrialne skrajnosti, diktata notranjega gneva, ki po radijski mešanici podalpske lepote in orkestrske naive s subtilnim zdrsom v dadaizem ritmične ostrine, dobro sprogramirane distorzirane štance protestira nasilno proti toku časa. Majhen, beden, nepomemben in vase zazrt človek protestira, dviga pest v zrak in terja spremembe, ne da bi lahko kot propadlega naroda propadli sin ponujal kakšno zdravo alternativo. Revolucija zavoljo revolucije same je enako nevarna kot apatična pohlevnost ter čredna podrejenost diktata politike. Borghesia se tokrat le plesno poigravajo z idejo, s stihi, s provokacijo, pod katero se podpisuje genialni kraški mladi pesnik, zato je odgovornost za prevrate, za užaljene ume na levi ali desni strani slovenskega spektra prenesena na polje bivanjsko odsotnih. In kot umira ter se ugaša posameznik se na način, kot ste ga zaslutili ob Laibachih in skladbi Eurovision z manj pompa, manj eksplozivnosti in manj direktne dikcije izlije v svet in v slušne vode temačna in minimalistična Evropa umira. Repeticija Razočaranja z bolj razgibanim ambientalijem se zlije v impresivno dadaistično ter psihedelično vinjeto pesmi Moj črni tintnik, ki pretirava s sintetiko, s sempli, a v tem priklicu estetike osemdesetih v nov milenij sili k nelagodju, k umiku, k aktivnejšemu premiku iz točke masivne pasivnosti k punkerskemu revoltu, k akciji, k reakciji. Z jeklom, s podrsavanjem rezila ob rezilo nasičena Destrukcija druži nasilni suspenz mehkih linij, ostro zloveščost prikritega nasilja ter dikcijo sugestibilnega razpredanja neposredne kritike na rovaš Evrope, njenih laži in izumetničenih postulatov, o katerih je brez dlake na jeziku pisal že Kosovel. Miljoni umirajo, a Evropa laže. Še danes. Devet desetletij po uvodnem eksperimentu in da, kako paradoksalno istovetno izgleda ter zveni na glas izrečena resnica o svetu, ki mu je že pronicljivi mladenič, »Nikola Tesla modernistične poezije« že pri svojih dvajsetih letih znal nastaviti ogledalo, da se je v njem dalo razbirati vso ničevost, prosojnost in zlaganost. Tudi prek cerkveno kalibriranih zvokih skladbe Rodovnik, ki je neusmiljen do hlapca Janeza, do sužnja ponižnega in strahopetnega, brezhrbteničnega podalpskega pasivca, ki je tudi danes na koordinatah tega prostora in časa zvest svojemu genskemu kodu. Banalni. Patetični. Brezvezni. Slovenceljski kompleks na pladnju v vsem razmahu in brez slehernih olepšav kot umetniški abstrakt, ki je več kot le estetski objekt tokratne analize. In po slednji provokaciji ugašajo Borghesia rotorje revolucije v stilu in z občutkom. Blizu polnoči odslikava nokturno narodu in družbi z metaforami umirajočih muh v steklenih kozarcih, pojenjajočega ognja, z medmeti Lepe Vide, absurd Stravinskega v avtomobilu, konture Trsta v meglicah, zamaknjenosti, zadetosti od minljivosti življenja, kjer bolečina cvete v lepoti. Lepa impresija, ki ji sledi sklep in vnovično zretje lastnega odseva v ravno prav ukrivljenih ogledalih. 

Po spustu po slušnih toboganih plošče Proti kapitualaciji ne morete biti apatični in nedotaknjeni, če ste le malo odprti za nagovor poetičnosti v pravem smislu besede. Borghesia so si Kosovela lepo in okusno sposodili ter mu z odvzemom zadnjega grama organskosti dali neko bolj sanjsko dimenzijo, ga naredili eterično prosojnega in tako lažje vpeljanega v pljuča in bistvo tega časa, del katerega smo. Plošča je okusna, bolj dekonstruktivistična in na način, ki je lahko lasten le Kosovelu se prek fragmentov navidezno ločenih delcev gradi mozaik, ki je kritičen do slovenske kulture in družbe tudi devet desetletij po pesnikovi smrti. Kultura je morda že davno izgubila stik z življenjem, že davno iztisnila iz svoje resnično slo in upornost, za uspeh revolucije pa je potrebno najprej spremeniti in vnovič sestaviti človeka, pisanega z veliko začetnico. Fakt je, da brez etične revolucije ni mogoče preiti k faktičnosti, k prevratom v dejanjih. In tu je skrita globlja nota Srečka Kosovela kot revolucionarja, ločenega od ideologij levice ali desnice. Tu je aktualnost, katere bi se tudi v novem mileniju lahko navzela ta bedna, nebogljena in uboga žival, imenovana homo sapiens. In to je polje, ki so se mu iz svojega zornega kota približali Borghesia – osveženi, prodorni in izvirni kot že dolgo časa ne. Zato je ta plošča izposojene poezije manifest in lucidni poziv k akciji in premiku na bolje, vprašanje pa je, ali bo poziv slišan in dojet na tak način, saj je užitje poezije v marsičem polno le na subjektivni in ne na kolektivni ravni, niso pa vsi enako dovzetni za progresivnost, za evolucijo, za pomik naprej k, upajmo, boljšemu jutri.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: