Smet – Dolga pota

(Zavod Orbita, 2018) 

Letošnja jesen je bogata – tudi zavoljo agilnosti, sle in produktivnosti v Ljubljani domujočega Zavoda Orbita, ki nas že par let izdatno razvaja in zalaga z bero obetavnega podalpskega bluesa, ki je danes očitno v fazi porasta ter renesanse. Nekateri počnejo to po naravni tendenci že od prvega dne, kot denimo Prismojeni profesorju bluesa in vsaj z moje strani nedavno odkriti biser domače produkcije Samuel Blues, spet drugi pa so se k temu zatekli po igri slučaja, okoliščin ali zanimivih eksperimentov. Da ne bo pomote: zasedba Smet je morda res le glasbeno srečanje dveh prijateljev, ki ljubita glasbo, a nadarjeni Tilen Stepišnik in Miha Erič nista novinca in anonimna lika iz sosednjega stopnišča, temveč že zelo podkovana glasbenika s pedigrejem, z izkušnjami, z znanjem ter z virtuozno žilico, ki je botrovala zanimivi plošči, o kateri boste brali danes.  

Dolga pota je celovečerni prvenec, na katerem se z enajstimi instrumentaliji srečata Tilnova vizija in bogata reinterpretacija akustične kitare ter Mihove sladke, pri Prismojenih profesorjih nepogrešljive orglice. Na prvi posluh enostavna, lahkotna, na trenutke celo naivna in neobremenjena plošča je mozaik enajstih nepretencioznih, a sladkih vinjet, ki si dopuščajo svetle konture sreče, harmonije pozitivizma pa vabijo k umiku od urbanega hrupa v sladki objem prevetrene in življenjske sle polne narave. In ta se sugestivno izliva od prvega akorda skladbe Time To Leave  dalje. Namesto etno pridiha, ki smo ga pri Tilnu vajeni pod okriljem zasedb Zamee, Dua Aritmija ter shematičnosti eksperimentalne zasedbe Človek in drobljenjem sočnih balkanskih ritmov, se tokrat predstavi mladi virtuoz tokrat s prijemi, ki spominjajo na spoj Sambore in Bon Jovijev, akustičnih Poison ter tistega dela bluesovske Amerike, ki koketira in fuzijsko spaja vplive countryja, zidealizirani sodobni kavbojski etos pa si dopušča prosto pot in svobodo dodajati tiste kosce, s katerimi je občutje sveta na prepihu močno prezentno. Miha je pri prijemih in obdelavi orglic sočen in prav tako naklonjen prestopanju mej med countryjem, bluesom ter v svoje durovske lestvice dodaja element duše, topline in iskrivega temperamenta, ki ga nadarjeni orgličar impozantno seva v vseh doslej slišanih projektih. Kavbojska ritmika in vonj po preriji s skladbo Dolga pota je malce bolj pospešena, okusni soundtrack pobega iz urbane utesnjenosti sivega mesta pa se pri naeleketrenem nadaljevanju Red Hot Cowboy odloči še malce bolj razpreti registre ter dodati v mineštro lepega še malce več direktnejše note. Uvodna ritmika spomni na dikcijo U2 z Desire, a z dodatkom orglic, nakar fanta odplavata v bolj zasanjan svet kitice brez besedil, ki se z verzi sreče, pozitivizma in ljubezni do bivanja neslišno pišejo v ozadju misli. 

Kje piše, da bi moral biti blues pesimističen in temačen? No, takšnemu bolj življenjskemu, trpkemu, grenkemu bluesu vsaj sam raje prisluhnem, a so tudi sladki toni dobrodošli. Smet sta pristaša tistega pola, ki vas ne namerava zamoriti. Denimo tako, kot ste se tega nalezli v preteklosti pri Letečih potepuhih ali pri Domiclju, Mentonijih in še pri kom našim logom domačih prinašalcev bluesa v Sloveniji prikrojenih formah. Bolj meditativni Blues in May z mehkobo in krasno naracijo lepe električne kitare ter senzualnih, nežnih, okusno doziranih orglic oponira jesenskemu hladu ter megli ter privablja tople žarke majskega sonca. Ognjišče pričara vizijo tople kmečke izbe, kjer na ognjišču prasketa ogenj, v sanjavi toplini domačnosti pa ste prispeli do polovice, kjer Tilen in Miha izvlečeta iz malhe bolj odločni Večni trenutek. Dikcija je podobna kot prej, a se je ne naveličate. Sladko spolzi v podkožje, da z malce bolj otožno balado Iz celice izcedi iz svoje duše kapljico ali dve bolj melanholičnega in grenkejšega pristnega pelina. Končno malce več »true« bluesovske barvitosti v osami, brez kitare prinesejo raskave Eričeve orglice. Verjetno najlepša in vsaj mojim ušesom pravšnja skladba je uvertura v bolj naelektreni galop skladbe Veselo sedlo. Lapsteel kitara, ritem na poskok, a premalo bluegrassovsko, da bi umeščal slišano k delti Mississipija. Ali tudi? Na špageti vesterne navlečena Sangria bi bila lahko umeščena v kakšno bolj zabavno sceno Tarantinovega filma, z asociacijo na Ennia Morriconeja pa se zgodi dramatični in okusno stkani Padec. Dramaturško bolj nepredvidljiv komad, ki druži suspenz, rahle distorzije Doorsov z blendom na Jacka Whitea (a na optimističnem tripu) ter tiste duše, ki ste jo doslej verjetno že ponotranjili ter z zasedbo Smet vzeli za svojo. Finalni Zahod z banjo zvokom povleče na počasni del naslovne skladbe iz filma Deliverance, a se v odgovor banju poda tokrat zvok orglic.  

In prispeli smo varno, brez pretresov do sladkega konca, s katerim so ocene slišanega lahko bolj neposredne, bolj stvarne in celovite. Produkcijsko okusno sestavljeni paket tople, srčne in iskrene glasbe ne ponuja presežkov, daje pa balzam na dušo, ki si v stresu, hrupu in razosebljanju v kolesju moderne družbe želi alternativ. S tem je prvenec Dolga pota zasedbe Smet eskapistični bonbonček, ki se ga boste razveselili in mu dali brez težav prosto pot za trideset če ne več prostih, neobremenjenih obratov na vašem predvajalniku. Posrečeni eksperiment ima le eno pomanjkljivost – sladkoba je precej enolična, medsebojno podobna, prijetni zvoki pa bi vsekakor zaslužili še antipod z malce več mrakobnosti, jeze, gneva, bolečine, kar pa pri tokratnem izletu v napol znano okolje ljubljenih zvokov mladima glasbenikoma ni bilo očitno namenjeno. Morda pa v drugo, z malce več medsebojnega spoznavanja in še kakšnim izletom več v osrčje odrešujoče narave, kjer se poleg nasmeha na ustnicah prileže kdaj pa kdaj tudi krik na polna pljuča, da pustimo tudi temačnejšim čustvom prosto pot na plan. Dolga pota je vsekakor obetavni začetek, po katerem lahko nestrpno pričakujemo nadaljevanje, ki, verjamem, ne more in ne bo razočaralo. 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: