Pravi, pravcati black metal festival(čič) v Ortu s Taake, Bölzer, One Tail, One Head in Slegest

18. 10. 2018
Ljubljana / Orto bar

 Dihurčka tokrat nista nič kaj dosti šparala, in sta v Orto pripeljela celo karavano bandov, ampak ker najbrž že veste, da ne maram uvodov (pa še imena vse nastopajočih sem, kako prijazno od mene, napisal že v naslovu), grem kar direkt na dogajanje, pa bomo tam rekli kakšno o nastopajočih. 

Ob napovedani uro (oz. z zanemarljivo zamudo) so oder tega večera razdevičili Slegest, ki jih vodi bivši član Vreid, Stig Ese. Najbrž ni treba poudarjati, da so oboji Norvežani. Slegest so uradno popredalčkani kot blackened doom metal, vendar na vseh  dosedanjih izdajah, EP-jih Slegest (2012) in Lagnad i E (2018), ter albumih Løyndom (2013) in Vidsyn (2016), dokazujejo, da jim je za žanrske oznake bolj malo mar in pač pičijo tisto, kar jim paše. In to je (z)mešanica old-school doom in heavy metala (Black Sabbath in Motörhead pridejo na misel), hard rock (AC/DC anybody?) in surovega black metala. Rezultat je skrajno zabavna, poskočna in niti za trenutek dogločasna godba, ki je primerna za poslušanje v toplini doma (ob primerni jakosti, seveda, zakaj bi morali biti sosedje prikrajšani?), na dolgih vožnjah (tempomat je v takih primerih pametna rešitev, saj so kazni za prehitro vožnjo (ki se ob tako poskočni glasbi zgodi mimogrede) nemoralno visoke) ali seveda na koncertu, v primernem prostoru. Fantje so sicer začeli igrati pred skoraj prazno Orto Halo, ampak se je le-ta hitro zadovoljivo napolnila, tako da smo lahko uživali v koncertu banda, ki tudi uživa, ko igra svojo glasbo, pa še direkt jih boli kurac za cel svet. Aja, odigrali so tudi (mislim, da) dva komada in prihajajoče plate Introvert, ki naj bi izšla čez en mesec, in po slišanem, se nam za prihodnost Slegest ni bati.

Nadaljevali so še eni iz Norveške, One Tail, One Head (OTOH), ki so 14 dni nazaj, pa dobrih desetih letih obstoja, izdali prvenec Worlds Open, Worlds Collide, ki mu je očitno usojeno, da bo ostal edinec, saj se nameravajo člani banda udejstvovati v drugih ansamblih, OTOH pa prepustiti zobu časa in pozabe. Da ne bo pomote, v diskografiji imajo še dva EP-ja One Tail, One Head in Tandava ( oba 2011) in dve demo izdaji. Kot je bilo pričakovati, so fantje nastop začeli s popevkami iz aktualne plate, nadaljevali pa s starejšim materialom, kjer se jim je ob popevki One Tail, One Head na odru (baje prvič in zadnjič) pridružil sam presvetli Hoest. In vsekakor mu gre šteti v dobro, da je odpel svoje besedilo, malo zažural in se umaknil iz odra, saj je bil, nenazadnje, gost. Aja, za vse tri bralce, ki ne vedo in se le iz njim znanih razlogov niso udeležili koncerta, naj povem, da fantje pičijo old-school norveški black metal, trendov v sodobnem black metalu ne jebejo 5%, tople vode pa prav tako ne odkrivajo in so temu primerno vedno na tanki liniji med monotonostjo, hipnotičnostjo (kakšna kurčeva beseda je pa to??) in živalsko podivjanostjo. Vsekakor band, za katerega je škoda, da bo nehal igrati, saj so v svojem početju zabavni (kot so black metalci pač lahko) in pristni, je pa po drugi strani tudi res, da se svet pač nebo ustavil, če OTOH svoje glasbe ne bojo več igrali na koncertih. Publika je med njihovim špilom že konkretno napolnila dvorano in fantje so naredili že kar konkreten žur, tako da se je večer razvijal v pravo smer.

Modela, ki sta si nadela umetniški imeni HzR in KzR, pa tvorita švicarski duo Bölzer, ki je svojo jezo na nas stresel kot tretji band večera. Fanta vztrajno dokazujeta, da za konkreten metal ne potrebuješ nič drugega kot ornk set bobnov, kitaro + miljavžnt efektov in živalski vokal. Temu primerno je njuna glasba, ki se giblje v motnih vodah, kjer se žgeta black in death metal, včasih malo težji zalogaj. Kitarist/vokalist ima na kitari ene 4 strune več od povprečnega kitarista, temu primeren je tudi zvok (čeprav jaz osebno ne bi imel nič proti, ako bi se prelevili v trio in imeli polnokrvnega basista), bobnar je manijak, vokalno udejstvovanje pa tudi ni ravno iz tega sveta. Dvorana je pokala pa šivih, vroče je bilo za popizdit in vsi skupaj smo bili priča nastopu, ki je bil hkrati koncert in okultno/poganski ritual. Saj pravim, včasih ju je težko prebaviti, ampak se je vredno potruditi. Priznam, na polovici nastopa sem šel do šanka po pir (v dvorani je bilo res svinjsko vroče) in potem iz ozadja opazoval, kako se trga dvojcu na odru in hordi pod odrom. Okultni rituali znajo biti tudi zelo zabavni.

Kot zvezde večera pa so nastopili Taake, pod vodstvom, enega in edinega, Hoesta. Fant(je), ki se jih (neupravičeno) povezuje z NSBM sceno (pa niso naciji, Hoest je dejansko le bumbar (drugače se ne da povedat)) in so imeli zato že nemalo težav (recimo odpoved turneje pa ZDA), so dokaj redni gostje naših odrov (zato tudi vemo, da ne spadajo v NSBM …) in vedno garancija za žur. Hoest je prava black metal zgaga (pač tipični norveški BM vokalist, ki ni nikoli zares odrasel in izživel svojih (kao) nihilističnih teženj), ampak s pravo mero karizme in živalskim vokalom, ter seveda z občutkom za pisanje pravih epsko/satanističnih poskočnic. Zadnja plata Kong vinter (2017), s katero Hoest in kompanija nadaljujejo pot iz old-school »šus v glavo, sekira v hrbet« black metal banda v bolj melodične black metalske vode, je še bolj razdelila fane banda in na začetku koncerta, ki se je osredotočal na aktualno plato, je bilo med publiko slišati kar nekaj negodovanja, čeprav je po drugi strani res, da je bila sprednja polovica dvorane nenehno v zraku. Tudi meni je plata zelo všeč, kot tudi samo dejstvo, da je Hoest očitno v glavi malo razčistil stvari in namerava še dolgo koncertirati. Ker fantje so garancija za žur koncerte! Torej, set-lista je bila sestavljena iz predstavitve nove plate in prereza starejših poskočnic, banjo ni več šokanten (bodimo odkrit, saj nikoli ni bil, pravi black metal pač ne jebe žive sile, take it or leave it!), band v formi, Hoest vesel (pijan?), dvorana vroča kot najbolj razbeljena peklenska peč, folk pa za žur. Kot gostujoči vokalist se je moral na odru seveda pojaviti Niklas Kvarforth iz Shining, ampak on pač ne razume, da je gost (ego-trip much?) in ne ve, kdaj se mora pobrat z odra, vendar smo tudi to preživeli, se konkretno prešvicali, spili dva pira in si rekli: »Pizda je blo fajn! Naslednjič, ko pridejo Taake naokoli, jih gremo spet gledat!«

Rok Erjavec
Branka Resnik

Povezani članki: