Haiku Garden – Where If Not Now

(Kapa Records, 2018) 

Potencial ni dovolj, da se stvari razvijejo iz ideje v stvarnost, pri poetiki ljubljanske zasedbe Haiku Garden pa že po kratkometražnem prvencu Waver nisem dvomil, da se ne bodo stvari nadgradile v nekaj boljšega in konkretnejše. Le dve leti po prvem stiku in izpostavljanju na trenutke lahkotni popoidnosti shoe gaze spevnosti ter alternativnih pritiklin lo-fi indieja: dame in gospodje, prišel je čas za večja razodetja. Kje, če ne sedaj, se sprašujejo fantje, četverec, ki ga sestavljajo Luka Flegar na vokalu in kitarah, Klemen Tehovnik na semplerju, klaviaturah, kitari in drugem mikrofonu, Matevž Bitenc na basu ter Anže Knez za bobni pa se zaveda, da dandanes šteje zvočna podoba, zato so v zaloški Baraki k produkciji in intenzivnem sodelovanju zvabili zvočnega guruja, kitarista z vizijo ter snemalnimi idejami Vitjo Balžalorskyja. Slednji je klesal zadnje delo izvrstne zasedbe Carnaval, katere član je, se ga pa med drugim, verjamem, spomnite z odrov v družbi zasedbe Laibach ter še po čem. Pa dovolj slavospevov imenom – pomembna je končna podoba celovečernega prvenca. 

Pri oceni plošče Where If Not Now ne moremo mimo dejstva, da Haiku Garden res da ne širijo polja ideje sanjavega dream popa ter shoegazea, so pa pri izvedbi postulatov novodobnega melosa zvesti kakovosti ter inteligentni notri integraciji formata ter vsebine v užitni, zlahka poslušljivi in enostavno tržen skupek, paket glasbe. Plošča se začne odločno s krasnim alternativnim pop udarom skladbe Catch My Breathe. Na reverbih sloneči sanjavi vokali, čiste kitare, tekoča ritem sekcija ter čisto prav odtujena, zamišljena, introspektivna drža, s katero se kvartet samozadostno prepušča meditaciji o krasni odklopljenosti od gravitacijske teže ter tesnobe resnega krutega sveta. Haiku Garden so lahkotna alternativa temačnosti, luč in psihedelični bliski kot kontrast sivini in zlobi hladu sveta. Vokalne harmonije se s kitarami na reverbih lepo stapljajo ter polzijo v slušne vode, vnovič pa se mi v sicer malce pospešenem tempu prikradejo aluzije na The Smiths, na post punkerske pop poizkuse, a z manj (ali nič) suicidnosti, saj je rešitev ta, da vse, kar je v jasnosti preveč šokantno, precej lepše užiti s polivko še malce bolj naefektiranega lahkotnega zvoka. S peresno lahkim pristopom, a v isti maniri pedantno brušenim pristopom se nadaljuje dogodje tudi s skladbo What Lies Within. Raztelešeni balonček optimizma, sonične naive ter mehke estetike izliva nežno plat četverca na način, kot smo se ga nalezli pri Žen, v vsaj prvem delu pa mi primanjkuje ostrejših kontur, v katere bi lahko bolje zagrizel. Psihedelični trip v vsej nedefinirani lepoti se vrši tudi nadalje z Barriers, kjer lepe ležerne kitare polzijo prek res mehkih bobnov, basa pa je v melasi zvoka ravno prav. Lep zvočni pejzaž zapelje, a se z doslednostjo eteričnega optimizma ne morem čisto povsem sprijazniti ter mu dosledno verjeti, čeprav je v naraciji vse postavljeno ravno tam, kjer to pričakujete. Morda me moti predvidljivost, ki se da zelo kmalu slutiti ali moti predvsem manko ostrine ter kontrastnosti? Morda moti repetitivnost? Kot bi poslušal Beatle v njihovi fazi eksperimentov s kemijo LSD-ja, pomislim ob spektru skladbe Dawn Chorus, ki je medmet, po katerem se v celoto vtre odločnejša indie skladbica Days, Dripping Away. Receptura je resda podobna, a bi lagal, če bi trdil, da začne glasba presedati. Haiku Garden so se izučili umetnosti, da vas iritirajo s sladkorjem do točke, ko vam začne slad ugajati ter se ga nalezete, iluzija breztelesnosti, neorganske osvobojenosti spon gravitacije pa vas zapeljuje in vodi lepo proti drugi polovici albuma.  

Bolj oster in drugačen uvod z bobni pri skladbi Hazel obeta prelom, ki ga okusno zjebane kitarske modulacije furajo v smeri prej začutenega kurza. Ravno prav razglašene konture, malce čistejši vokali dajejo v kontekst novo plast sanjavosti, ki je tokrat bolj neposredna, bolj odločna, bolj konkretna. No, vsaj v primerjavi s preteklimi etapami na poti razodetja. Idle Abyss s tolkali, s sempli, z eklektičnim uvodom, s statiko, s šumom briše analognost benda ter se preizkuša s konceptom, po katerem je lahko bend brisan, vesoljski shoegaze pa poslušate tokrat prek filtra slabo nastavljene radijske postaje. Eksperiment, ki ne dodaja višje vrednosti, dodaja pa nov pogled na to, kar smo dojemali do sedaj. Epsko dolgi Drifter z več kot osmimi minutami raztegnjenih kontur daljša domet in polje sicer precej natempirane plošče. Lepe, lebdeče konture, mehki, skoraj neodločni dotiki, božanje in raztapljanje v gostem etru sladke mavrice barv briše pomen časa in naglice, katere sužnji smo. Nič ne omejuje, nič ne žene k prehitevanju, počasni ep umirjenih možganskih valov pa pomirja in daje tolažbo. Tudi sklep s skladbo Caving se optimizmu ne odreka, je pa v celoti več sintetike, več efektov, več Vitjinega poigravanja z zvokom, s katerim se celota skoraj reznorovsko sklepa s slutnjo, da je bend pogrešljiv, čista ideja, osvobojena telesnih spon pa postane samogibni in gibajoči, porajajoči duh iz mašine. Sklep z eksperimentom, s štanco, z odštetjem benda kot organskega gonila pripelje ploščo do neslutenega konca, po katerem sledi sklep. 

In sklep je tak, da je plošča Where If Not Now izdelek, ki štrli iz Kapinega repertoarja. Haiku Garden so poetiki sanj in shoegazea dodali svoj izraz, ki si psihedelijo, reverbe in pozitivizem močnega mind tripa sposojajo za to, da sejejo med mase optimizem, da vas tolažijo, vam dajo polet pri bolj doslednem odklopu od kontrastov realnosti, trdega realizma življenja. Fantje ne stremijo k temu, da bi reševali svet ter ponujali alternative. S svetom kot globalo se ne obremenjujejo. Niso pano za politične traktate, temveč se posvečajo egoizmu velikega Jaz, ki definira vse in ki mu paše mehkoba ter toplo zavetje zasanjanosti, v kateri se ni potrebno odločati za usodne poteze ter se akt konciznosti prestavlja na jutri, o katerem danes ne bomo razmišljali. Sladki svet v balončku tega hipa je mavričen, lahkoten, lep in nestvaren. Morda je tu poanta in ost satire, s katero so fantje postavili zrcalo svetu, ki v otopelosti drsi proč od stvarnosti in išče odrešitev v nečem drugem? V vsakem primeru je plošča korekten izdelek, ki pa mu v vsej ogoleli sanjavosti manjka mesa, ki bi ga lažje grizljal in prebavljal, saj manjka trdnost pod nogami. Morda mu manjka podstat, a je v popolni igri s filtriranjem idej prek organona inštrumentov predstava fantastična, zapeljiva, primerna za multiplo analizo, po kateri sledi introspekcija ter povratek k prej omenjenemu Jazu. Potencial se je razvil in pokazal. Polje za razvoj ter lirično razraščanje je neskončno. Hvala za subtilnost, nežne odmerke glasbe ter kakovostno produkcijo ter na svidenje na naslednji etapi potopa v sanjski lepši svet zabrisanih kontur.

Vabljeni tudi na koncert in promocijo plošče Where If Not Now v Gala Hali – 25. oktobra.

Sandi Sadar Šoba

 

Povezani članki:

Značke: