Trnfest + Moonlight Sky = Prvovrstni let v vsemirje perfekcije

28. 8. 2017
Ljubljana / Trnovo/ Trnfest 2018

Na Ljubljano pada mrak in izza koprene oblakov se skoraj polna in popolno obla smehlja luna, jaz pa po torkovem izletu do Trnfesta z nasmehom potešenosti iščem tiste besede, ki bi ustrezno počastile fenomen, ki smo mu bili koncertno priča pred odrom ljubljanskega festivalskega prizorišča, ki letos nudi veliko več biserov kot smo jih bili deležni leta poprej. Brez Lune ne bi bilo plimovanja, mesečev sij pa intenzivno in magično vpliva ne samo na bibavico morij ter na ravnanje in čutenje na vplive vesolja občutljivih ljudi, v svojem čistem in prvinskem smislu v svoji tonaliteti mističnega pomeni vsaj zame usodnost in ljubezen, strast in čiste estetske forme božanskosti. Pri tem so ljubljanski virtuozi prvovrstnega fuzijskega rocka, zasedba Moonlight Sky, nadeli sebi več kot primerno ime. Polnoletni po delovnem stažu so vsekakor zasedba, ki bi, če bi principi glasbenega vesolja delovali tako, kot, žal, ne delujejo več, ne potrebovali predstavljanja in bi se o njih pogosteje in bolj na glas govorilo ter pisalo, tako pa četverec virtuozov predstavlja tisti prepotrebni dražej in obet dviga nad nivo povprečnosti, ki vedno in vsepovsod predrami ter zvabi pred oder tiste, ki vemo, da je glasba v svoji čisti formi več kot le poza, šminka in seštevanje in odštevanje melodij ter parnih in neparnih ritmov.  

Letošnje leto je tako na prizorišče Trnfesta pripeljala zasedbo, ki jo je bilo greh zamuditi, da pa so več kot dorasli svoji vlogi kakovostnih oligarhov sanjave in čutne ter življenja polne metrike pa so mladci pokazali že kmalu po osmi uri, ko se je na podiju pod odrom nabrala že kar konkretna množica glasbi in dobremu zavezanih ljudi s srcem in ušesi na pravem mestu. Kvartet zasede svoja mesta brez pretiranih ceremonij in zapletanja in predstava se lahko začne kot daritev, posvetilo predvsem aktualni četrti plošči The Four, ki poleg števila štiri kot četrte plošče izpostavlja vso magično moč in domet četverice prvovrstnih virtuozov izza imena Moonlight Sky. Za uvodni spust v dobro znane in več kot okusne vode je tu Tour de Vir, ki s sočnim in dobro zastavljenim basovskim uvodom subtilnega in dobro razpoloženega Janeza Modra preseka naelektrenost pričakovanja ter mrmranja publike. V celoto se senzualno vključijo sladki zvoki mooga in rustikalnih doorovskih klaviatur Jana Severja, nad vsem pa se jazzovsko lucidno tke zgoščujoča ritmika Žige Kožarja, ki mu na levi strani odra pritegne fantastični Miha Petric na svoji elektro akustični kitari. Precizni premiki po vratu kitare in brezhibna igra kompleksnih form dopuščajo že kmalu po uvodnem poletu dvig do stratosfere, kjer poka ter se iskri od čistih form, čiste strasti in dobro domišljene ter predvsem brezhibno izvedene notranje naracije benda na odru. Ničesar ni preveč, ničesar premalo, vse pa funkcionira tako, kot bi poslušali dobro naoljeni ustroj same plošče. Perfekten štart, ki mu sledi bučni pozdrav publike da vedeti, da so parametri večera takšni, kot bi jih lahko le želeli.

Opogumljeni s spodbudo zajadrajo na izvrstno in bolj kontrastno zastavljeno skladbo Taino, na kateri se iz zvočnikov prepletajo zvoki kristalno čiste ter polne kitare, ki jo nadvladuje ritmično izjemni Žiga, popolni fuziji jazza, rocka ter čistih ostrih kontur pa sledi kmalu zdrs v bolj sanjavi solo fantastičnega Jana za klaviaturami ter Janeza, ki s svojim okusnim dodajanjem poudarkov na basu pelje vlak ugodja lepo proti vnovični ekstazi, pri kateri s samo pogledom na intenzivno igro prstov in celega telesa pri Mihi Petricu začnete kaj kmalu dvomiti v svoje znanje igranja kitare, če se jo lotevate, saj so intenzivnost in hitrost, predvsem pa čisti občutek za okusno skladnost pri Mihi razred zase ter se lahko primerjajo z vsemi asi prog sveta, o katerih ste že slišali in jih morda celo kujete na sam vrh piedestala vrhunske glasbe ter se jim klanjate zato, ker so pač svetovno znani in so uvozni produkt številka ena. Miha je s svojimi mladimi leti in talentom nedvomno dorasel primerjavam z di Meolo, Matheneyem in ostalimi kralji kitare iz sveta slavnih, niti malo pa ne zaostaja za pojmom najžlahtnejšega niti ostala zasedba. Šestka dvigne nivo optimističnih, svetlih podtonov, še vedno v svetu jazz proga in bluesa pa začnem vsaj sam malce pogrešati tiste bolj etno ritme in podtone, ki jih Moonlighti obvladajo do obisti. Po zvoku sedemdesetih ter navihanih zvočnih impresijah retro klaviatur, basa in dobro zastavljene kitare se vnovič dokaže dejstvo, da je prihod izvrstnega bobnarja Žige Kožarja prinesel v prvovrstno zasedbo najboljšega bobnarja na slovenskih tleh. Človek dobi občutek, da se pod njegovimi rokami še tako preprosta forma parih tonov lahko spremeni v čisti zlato, da je v svojem lastnem svetu perfektne natančnosti brezhiben kot atomska ura pa dokaže s slehernim pritrkljajem po opnah ter činelah, kjer si sinkope in poudarki lahkotno, naravno in brutalno natančno podajajo štafeto, publika pa z odprtimi usti in iskrenim aplavzom ter ovacijami nagradi bend že v prvem delu predstave. Sledi dolgo pričakovani spust na tla ritmike in zvokov Balkana z Makedonsko. Jazz in privid Vlatka Stefanovskega po uvodni čutni igri Jana Severa razpiha meglice nad Vardarjem ter vnese v sanjavi svet umirjenega več tiste ritmike, zaradi katere se začnete hipnotično gibati in poplesovati z boki, ne da bi vam to kdorkoli ukazal. Miha je v naracijo vnesel pridih Španije s svojo špansko kitaro, glasbo na prepihu sveta pa bend osvobojen vseh meja in omejitev spontano podžiga in nadgrajuje v čudovite briljantne vinjete tudi nadalje z bolj nabrito skladbo Microcosm, še bolj pa s strastno balkanijado perfektne natančnosti, z epsko skladbo Nearest to Inexpressible, na kateri odvržejo vse tančice mističnega ter priznajo, da so rasli ob zvokih zasedbe Leb i sol, ob dobri glasbi artistično obarvanih sedemdesetih ter so bili od nekdaj več kot dovzetni za vplive etno imperativov juga. Seksi. Po skoraj celotno odigrani plošči The Four se v celoto prvega dela dovršeno vplete še Light Hours, na plošči znana pod imenom Alegria, za sklep pa še fantastična interpretacija bluesa na čistem nektarju navdiha z avtorsko skladbo But I Like The Blues, nakar si bend izprosi krajšo pavzo, ki ji bo sledil vrhunec, dragi moji. 

In res se po slabih desetih minutah ali četrt ure oddiha se stvari zavrtijo v čistem toku popolne simbioze ritma in melodike, iskric in plamenov ne nujno vedno avtorskih del, ki pa pri Moonlightih prevzemajo formo izvirne forme. S skladbo Kalajđisko oro zaorjejo v drugi del ledine večera tako, kot teemu streže vrhunski Vlatko Stefanovski, za katerim Miha niti malo ne zaostaja tako po igrivosti, sposobnosti, tehniki, občutku kot tudi po karakterju ne. Izvrstni štart dobro nabrušene in obrušene izposoje tradicionalnih makedonskih ritmov se nadaljuje, kakopak, s 7/8 orom prav tako prvotno okušenem pri izvrstnem makedonskem težkokategorniku. Kot bi zapluli v svet izposoje in prikrojitve tradicionalnih napevov se povsem naravno izlije duša na plan s čutno, predvsem pa perfektno predelano skladbo Jovano Jovanke, ki jo Moonlightki odigrajo celo bolj čutno in bolj s taktom kot prej omenjeni as rockovsko nabritega ora. Dejstvo je, da je v interpretaciji naših virtuozov več občutka za suspenz, za skladnost in lepe linije, kjer se namesto na decibele stavi na čisto energijo notranjega nagovora melodike in ritma, bend pa doda temu še svoj delček hipnotičnega šarma ter samonikle jazzy podnote, s katero zaplavajo tako spontano v eksces fantastičnega soliranja in podajanja štafetne palice z leve strani odra na desno stran ter od spredaj do zadaj. Pokrit je ves spekter univerzuma, še bolj pa navduši to, da Miha končno le vzame v roke svojo Fender Stratocaster kitaro, ki deluje pri Petricu kot podaljšek duše in pušča na plan tudi bolj umazane bluesovske podtone. Vrhunski finale s Hendrixom ter fantastično bluesovsko lepoto skladbe Redhouse Blues zapelje koncert do božanskega klimaksa in finala, ki pa mu naravno, baje neplanirano, a iskreno in okusno pritegne še izvrstni as ustne harmonike Robert Ivačič, slovenski šampion ustne harmonike in orglic leta 2016. izvrstna in naelektrena igra popolnega občutja pripelje fantastični večer popolnosti do konca, po stoječih ovacijah publike pa fantje nesebično odigrajo reprizo bolj energičnega Tour de Vira, s katerim je dobil Trnfest kronski dragulj in piko na i večeru, ki mu ni kaj dodajati. 

Kdor je odšel nepotešen, ni imel ušes, srca in duše na pravem mestu. Sam sem po slišanem in videnem le dodatno prepričan v dejstvo, da Moonlight Sky, kar se tiče interpretacije, občutka za odmerjanje jazza, bluesa, rocka in tradicionalne metrike v svoji glasbi na slovenskem in tudi krepko izven meja naše domovine enostavno nimajo konkurence ali pa je ta maloštevilčna. Moonlight Sky so zasedba, ki se zgodi le na vsake toliko dekad in prav iskreno vesel sem, da mi je bila dana ta sreča, da so pred usodnimi enajstimi leti tako nenadejano vstopili v moj svet z vso svojo močjo, lepoto in strastnostjo ter prinesli več kot le glasbo. Prinesli so v moje življenje iskrico optimizma, ljubezen in s tem jih jemljem kot svoj bend, bend, ki mi je sedel v dušo in tam ostane za vedno, pa čeprav niso v konturah decibeli, ostrina in umazanija, ki si jo tako rad izposojam za opisovanje svojega okusa. Za to jim bom vedno hvaležen, po izvrstnem letu v višave pa po torkovem koncertu lahko iskreno spet rečem le hvala za vse in absolutno se vidimo tudi v prihodnje, saj tisto, kar je dobro, je vredno okušati do konca in naprej – v zasanjani samoti lastnih misli, še bolje pa v družbi dragih, ljubečih in meni blizu ljudi.  

Tekst: Sandi Sadar Šoba
foto: Nina Ferkolj

Povezani članki:

Značke: