Prismojeni profesorji bluesa – Wacky Blues Professors

(samozaložba / Orbita, 2018) 

Kdo pravi, da ne premore tako majhen narod, kot smo Slovenci, kreative, duše in tistega prvovrstnega leska, patine, ki se lahko kosa z velikimi imeni onkraj luže si bodisi laže, si zatiska oči in ušesa ali dejansko živi v oblaku absolutne teme nevednosti. V zadnjih letih se vse bolj prebuja in krepi občutek, da je tudi domače sadje vredno zobanja in da niso vitaminov polni le z Ameriko podpisani agrumi, med slajše in bolj želene sadeže iz domorodne shrambe pa prištevam nepoboljšljive wunderkinde ter obujevalce izročila s teatrom in zgodbami ter bliščem in glamurjem sedemdesetih okitenega R’n’B-ja, bluesa in soula, ljubljansko zasedbo Prismojeni profesorji bluesa. Kaj je res minilo že deset let, odkar so zakoličili svojo pot neumornega koncertiranja, muziciranja, vsem kilometrom ter izzivom glasbenega zaodrja pa desetletju navkljub notranji mojo ter zanos in želja po nadgradnjah ne pešajo. Stvari se le nadgrajujejo in izboljšujejo, ime Prismojencev pa vse bolj zažira v tisti del možganov,  katerim povezujete zvok, ime in kakovost v skupek, ki obeta po nuji nekaj dobrega in nujnega za konzumiranje. 

Po izvrstnem uvodu s ploščo Family se je zgodil spektakel v Križankah ter nato še live dvojna plošča, letos pa se deset let mastenja s preobiljem Hendrixa ter kakovostnega black bluesa obeležuje z ducat novimi briljanti plošče s preprostim, a zadostnim imenom Wacky Blues Professors. Skupni imenovalec je, kakopak, jasen – čista kemija in magija četverice nadarjenih in prvorazrednih glasbenikov, ki se ob ustvarjanju glasbe iskreno zabavajo ter so obenem tudi prijatelji v pravem smislu besede. Po tem, ko sta vse skupaj zastavila izvrstni kitarist, ki je imel na stenah svoje sobe, predvsem pa v prstih in ušesih perfekcijo Jimija Hendrixa, Julijan Erič ter nabriti in igre željni basist Miha Ribarič, k preigravanju standardov pa za bobne zvabila nadarjenega in energičnega samozavestnega bobnarja s smislom za humor Zlatka Djogića so bile stvari jasne in obsojene na nekaj dobrega, ko pa je k vsemu naravno pritegnil nadarjeni virtuozni orgličar ter človek z glasilkami in srcem na pravem mestu, Julijanov brat Miha, je kolesje usode steklo v smeri popolnega razcveta, renesanse idej ter v smeri notranje inerce, ki sili k gibanju ter sproščanju notranjih elementalov čiste energije Glasbe, po nuji pisane z veliko začetnico. In tako so se zgodili The Đipsiz, ki so bili v kali to, kar je esenca Prismojenih profesorjev. In ta se gradi kot trdna veriga bluesa, ki se vpleta v retro rock, country, funk, soul, ritem in melodika po naravni težnji gravitirajo en k drugemu ter se s perfektno produkcijo in občutkom za ravnovesje in mero okusnega tke v teksture, brez katerih ne vem, kako smo lahko shajali doslej. 

Dovolj slavospevov na suho ter se predajmo prebiranju dobrot zadnje aktualije, plošče Wacky Blues Professors. Ducat prvovrstnih skladb deklasira marsikaj, kar ste slišali doslej, pa če je domače ali tujerodno. Verjamem, da smo imeli doslej že kdaj čast slišati konkreten blues rock, je pa res, da je bolj malo takega, ki ima težka kromirana jajca, lesk ter raskav izraz, obenem pa hkrati seksi linije ter tako vsestransko in različno zvenečo harmonijo v istem, skoraj shizofrenem, a ne zmešanem in motečem spletu enega samega. In za vse je dovoljno pritisniti le »PLAY« ter se predati notranji naraciji. Kot bi v ušesa zlivali kolaž prvovrstne različnosti. Funkoidni uvod s skladbo Wacky Blues Professors potegne v kontekst soul funk derative Jamesa Browna kot bi ga preigravali RHCP v osemdesetih, že samo za uvod pa slišite, kako fantastično zveni vokal bobnarja Zlatka Djogića. Umazani pridih prekajenega in klenega črnca dokazuje, da je ritem sekcija dobro namaščena in da je en izmed čistih ekstraktov benda lahko prav zlahka prekleto oddaljen od bluesa, so pa tu tudi seksi minimalije Julijanove okusne kitare ter Mihove briljantne orglice, ki se tu šele ogrevajo, bend pa je v kontekst tako lepo in nepretirano dodal še pihalno sekcijo. Estetsko in za prste polizat, nato pa se zgodi po uvodni hipnozi s funkom prehod na teater popolne kitare ter senzualnost nesmrtnega Jimija s skladbo Poorboy. Kot bi dodali v celoto izgubljeni briljant Hendrixove neslišane zapuščine. Pri marsikom bi očital kopiranje in kitenje s tujim perjem, a je Julijan v svoji igri sproščujoče svež, vsak dotik sladkih strun pa le iskreni iskrivi poklon velikanu, bogu kitare, okoli katerega je mladi Julijan izgradil svojo kitarsko osebnost in karakter. Ne manjka nič – niti wah wah kitara niti sladki splet Stratocaterja na Marshallovi dobro ogreti in perfektno nastavljeni glavi ojačevalca. Dodajte temu ravno prav zasanjani in ravno prav odtujeni vokal, ki črpa iz istega izvora, kot se je črpala kitara in Julijan s svojim emocionalno popolnim občutkom za kontraste nanaša lepe in samozavestno močne odtenke psihedelično rdečega sonca ter zlatih niti notranjega dogodja, ki je močno, neustavljivo ter strastno do zadnjega vlakna duše. In to je šele začetek, dragi moji!  


OK, čas za pretres in humornost se nadaljuje s humoresko skladbe Creepy, na kateri se v svoji hudomušni pripovednosti predstavi Miha s svojo pripovedjo o serijskem morilcu željnem ljubezni in nežnosti. Se spomnim teatraličnega prihoda na oder Gala Hale, ko je z okrvavljenim predpasnikom ter motorko razbil naravni tok koncerta ter prinesel v vzdušje večera poleg avditivne potešitve še vizualije in brezkompromisno odrsko persono. No, na albumu zveni vse skupaj malce osiromašeno vizualnih dražljajev, vseeno pa je v polka ritmu, country pridihu ter zanalašč pretirani vokalizaciji nekaj iskrivega in samoniklega, zaradi česar je super, da so se fantje spomnili v sestavljanko dodati tudi ta nevsakdanji štiklc. In nato melodična igra s krasno skladbo Vigilante. Julijanova slide kitara zdrsa v uvod, nato se doda v celoto visokooktanski splet perfektne ritem sekcije ter sočne, prodorne in udarne orglice. Fantje odpirajo registre ter godejo na polna pljuča brez rezerv, v odpiranju decibelov pa ni nič pretiranega, samovšečnega ter brezveznega, nič odvečnega. Fantje dokazujejo z vsakim taktom le fakt, da so po naravi in naravni nuji združeni ter da je sinergija četverice v eni sami fokalni točki razlog za spontane serijske samovžige. Easy For You je senzualno nasprotje z balado, ki ji Zlatko vpihuje emotivno pretresljivo noto na način, ki je bližje črncem in ne beli naturi, pa pustimo barvo kože namensko ob strani. Fantastično je, da zmore bobnar sploh peti, če pa ste kar naenkrat deležni takšnih vokalov, ki jih v marsikaterem bendu pogrešajo po še tako izčrpavajočih rekrutiranjih in avdicijah. Balada v domeni Prismojencev ni po nuji melanholični potop v brezup, saj kot notranji kontrast počasnosti dodajo v skladbo obet sonca, življenja in preživetja s pospešenim ritmom ter pihalno sekcijo. 

BitchinAnd Cryin vrne v celoto več življenja in optimizma s tem prefinjeno južnjaškim, southern rock občutkom, s katerim si dajo fantje prosto pot. Štafetno palico, pardon, mikrofon vzame tokrat v roke spet Julijan in s svojim malce zasanjanim spajanjem s Hendrixovo dušo prinese malce več miline, so pa tu zato lepo našpičene kitara, bas, fantastični bobni in predvsem orglice, ki jih Miha obvladuje tako, kot bi si fantje sposodili Johna Popperja iz fantastičnih Blues Trevelerjev. Naelektreno in ravno prav odrezavo, potentno in ne prepotentno furajo Prismojeni profesorji svoj vlak užitka  dalje v bolj po Elvisu ter Rock’n’band vizualijah dišečem rockabillyju komada Deep Cuts, ki pa bolj kot običajne osladnosti o čokoladi in jagodah ter podobnem sranju raje poje o spolno prenosljivih boleznih, telesnosti, seksu in tistih žmohtnih zgodbah iz dežele med rjuhami, ki so lahko le neposredne in bližje cenzuri na radijskih valovih, a tudi tega mladim in agilnim pripovednikom ne morete zameriti, ker vas s svojo pripovedjo peljejo k iskrenemu nasmehu in sreči naproti. Takle mamo, kaj hočete, pa ste mislili, da vse veste. Funky briljanca se vnovič prebudi z izjemno, fantastično in po sedemdesetih dehtečo skladbo Framed Love. Božanski funk, ki trese in obrača ter sinkopira ritmiko s pihalno sekcijo, pa ta strupena kitara nekje v ozadju in ti perfektni Zlatkovi vokali, ki se vpletajo v vse skupaj ne glede na zahtevnost bobnarskih obratov, igre ritma in sprehodih po tolkalski paleti tako brezhibno in atipično neslovensko. Še seksi orglice, spremljevalni ženski vokali, saksofon in – ou jeah! Potešeni? Ne še? Čakajte, čakajte … 

Take it easy zagrize globoko v boogie maniri ter na način, kot bi Julijan poleg Hendrixa pustil na plan tudi teksaški gromovniški duši Steva Raya Vaughana, ki se je uspel kanalizirati prek nevronske mreže mladega in talentiranega kitarista, ki ga obkrožajo nič manj nadarjeni glasbeni soborci. Morda je čutiti celo ščepec Roryja Gallagherja, okusna roba po ostrem in kontrastnem robu z menjavo mehkobe, masivnega urbanih ter urbanemu bližjih psihedeličnih kontur ter bolj hladnega, navidez manj glajenega ruralnega pridiha countryja z dodatki se nadaljuje spontano s prestopom v sfero Marka Knopflerja ter Dire Straits s skladbo Edd Geene, ki mu kraljuje bolj navihani Miha. Sladka izmenjava v svoji srži različnih, a očitno zelo združljivih barvnih odtenkov močnih osebnosti in karakterjev, ki znajo najti skupne imenovalce ter si ne dovolijo, da bi v prispevku soborcev videli grožnjo zasenčenja, temveč le dodatek k temu, kar bi bend v osnovi moral delati, je konstanta in samo bistvo benda PPB. I Need Love je kitarski briljant v polnem smislu besede, povratek k bolj Hendrixu zavezanim imperativom se malce pred finalom dodaja kot iskreni poziv k temu, da se dodaja v univerzum sobivanja več ljubezni, več srčnosti, več mojota in se imaginarnost odtujevanja v sintetičnem nadomesti z organskim, s čutnim, z analognim v polnem smislu besede. Sladki topli zvoki hipnotičnega in preciznega, iskrenega ritma in melodije klešejo in trejo subatomske delce morebitnega dvoma in upiranja ter na diametralni igri občutka, spontanega, improvizacije in vnaprejšnjega skrbnega snovanja gravirajo konture albuma v zadnji finesi kot genialni izdelek in dobro delo domačih, domorodnih rok, matervola. In za piko na i vas Prismojenci korektno in dosledno, popolno, perfektno potolčejo s fantastično ter notranje erotike polno skladbo Deathproof. Zlatkov vokal, vnovič pa samo še perfektni splet glasbe, ki si pri mladem četvercu tako lepo in brez zatikanja utira pot na plan. 

Pridemo lahko le do korektnega in konkretnega končnega sklepa, da so Prismojeni profesorji bluesa vnovič dokazali, da je zanje dovolj dobra le perfekcija, ki so se ji v tretje vnovič lepo in senzualno močno približali. Ne manjka nič, saj je bend v svoji deceniji obstoja in sobivanja dobil v svojo dušo in ustroj vse, kar odlikuje dobre in predvsem kreativne težkokategornike. Imajo srce, imajo znanje, imajo ritem, premorejo dobre zgodbe, predvsem pa tisto peklensko sladko kemijo in gravitacijski privlak, ki se zgodi le enkrat v življenju in onkraj katerega se kaj tako lepega in globokega enostavno ne bi moglo zgoditi ali pa bi v vsem skupaj nekaj prekleto manjkalo. Prav zato si iskreno želim, da to prvo desetletje pomeni le prvi mejnik, ki mu bodo sledile številne decenije nadgradenj in še boljših stvari, predvsem pa si želim, da ostane ta ljubezen in enotnost v bendu, ki jo čutim kot poslušalec in ljubitelj dobre glasbe dosmrtna, nesmrtna in si bend ne pusti nikdar razdiranja mojo energičnosti v imenu kapitala, materializma in rušilnih iger ega v smislu kdo je glavni. Zaenkrat, dragi moji, po slišanem in videnem dobro kaže, si pa fantje zaslužijo stoječe ovacije in iskrene klice po še, saj nas s svojo dozo dobre in resonantne glasbe razvajajo tako, da slabšega in površnega dela odslej enostavno ne bomo mogli tolerirati.  

Koncert Prismojenih profesorjev bluesa bo v Centru slovanskih kultur, v soboto, 22. 09. ob 20. uri.

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki: