Laibah: Sedeči spektakel elitistom, resnico in luč razsvetljenim

7. 9. 2018
Ljubljana / Križanke

Živimo v svetu, kjer preobilje laži in zavajanj duši in ubija glas resničnega in nemalokdo se zavoljo tega raje kot z naelektrenim zvokom tisočerih laži tolaži s tem, da so tišina in nevednost boljša izbira. Že Nietzsche je v svojemu delu, posvečenemu modrosti in razsvetljenju Zaratustre napisal, da so vse resnice, ki jih zamolčimo in dušimo ter skrijemo kaj kmalu strup, ki razjeda dušo, če parafraziramo veliko delo moderne filozofije. S svojim narativom je našel Zaratustra svoj prostor za dramljenje, za prebujanje sle po spremembah togih izumetničenih postulatov lažnih ideologij ter za umik iz sveta lažnih idej in fake newsa, pri Laibach prav posebno sakralno mesto. Laibach so postali v svojih skoraj štirih decenijah obstoja ter dela dolgi dobi prav poseben fenomen slovenske kulture, ki je nemalokrat kultura farizejev, lizunov ter kultura neiskrenih ljudi, ki si po uvodnem zgražanju, cenzuri, javnemu križanju dovolijo prehajati do faze splošnega poveličevanja, prisvajanja in javnega čaščenja nečesar, kar verjetno v vsem svojem dometu, globini in inteligentnosti namenske provokacije ter multidimenzionalne mnogoterosti lahko popolnoma dojeme le malokdo v celoti. Laibach so pristali na igro splošnega sprejemanja ter subtilno zasejali svoje sporočilo nestrinjanja z redom sveta, z lažmi in neresnicami tako, da se lahko nad seboj in nad indoktrinacijskimi prijemi krasnega novega sveta vsaj za hip ali dva zamislimo ter morda začnemo iskati alternativne poti do resnice, ki bi nas lahko odrešila ter naredila boljše, svobodnejše, bolj srečne.

Po mnogoterih inkarnacijah zvoka, slike in nagovornih paradigem ostaja princip dela pri Laibach vsemu navkljub podoben. Kakovostna in medsebojno neločljivo povezana zvočno – slikovna produkcija, pod skrbnim delom pa se med mase dodaja skrita sporočila, ki so provokacija z namenom. Prav navdušujoč akt ter eno lepših daril si s sklepom letošnjega festivala Indigo prejela Ljubljana. Na poletnem prizorišču veličastnih Križank so s sintezo božanske orkestracije zapele melodije narodne osamosvojitve ter suverenega glasu Poljske, ki letos slavi okroglih 100 let narodne neodvisnosti od nemškega in ruskega zatiranja, Laibach pa so kot idejni in estetski katalizator simbiotsko združili poleg glasbe poljskega skladatelja Andreja Panufnika s Sinfonio Sacro ali posvetilu prvi znani poljski himni Bogorodici zgodbo o narodnem uporu, sporočilo Zaratustre kot izvrstne podlage za bodisi evolucijsko rast človeka bodisi hegemonijo nasilja, ko se prebiranja Nietzscheja lotijo diktatorji Hitlerjevega kova, namesto ideje čiste rase in kulture pa so v kontekst slavljenja okrogle obletnice obeležili z ukrajinskim filharmoničnim orkestrom iz Lvova pod taktirko flamskega dirigenta Filipa Ratheja. O odnosih med Ukrajino in Poljsko ne bi pretirano razpredal, a naj bo dovolj to, da so bili ti na stičišču dveh največjih slovanskih narodov na tleh Evrope burni, da ni v preteklosti manjkal zvok bobnov vojne in genocidnih dejanj ukrajinskih upornikov nad poljskim prebivalstvom, obenem pa so si kot dobri sosedje stopili tudi na pomoč v času krimske krize ter na prav poseben način dovolili naravno prehajanje iz ločevanja v fazo sožitja. Obenem je Poljska prav poseben svet in s svojo klerikalizacijo ter desničarskim nacionalnim ter nemalokrat rasističnim razglašanjem sporočil o katoliški, beli in čisti Evropi definitivno dokaz temu, da je svet, v katerem živimo, moč kontrastno slikati kot zgolj črno belega. In tega se Laibach dotakne podkrepljena s finančnim blagoslovom poljskega Ministrstva za kulturno in narodno dediščino Republike Poljske pod pokroviteljstvom večletnega programa NIEPODLEGŁA 2017–2021 na megalomanski in vrhunsko izpeljani način.

Prizorišče Križank je bilo posejano s stoli za eminentne goste in obiskovalce, ki lahko večurne spektakle, okronane z orkestrskimi zvoki, preživijo in polno doživijo zgolj sede, kot se visoki kulturi spodobi. Do pol devete ure zvečer se je prizorišče že kar korektno zapolnilo, v mešano paleto dobro situirane elite pa so se strateško umeščali gostje in ljubitelji Laibach zvokov iz številnih držav Evrope in sveta. Svoje svetle in izvrstne prve konture večera posebnih in globokih emocij so najprej dali izvrstni filharmoniki ukrajinskega orkestra iz Lvova, ki so pod taktirko belgijskega dirigenta Filipa Ratheja začeli večer s senzualno uprizoritvijo veličastnega dela Andrzeja Panufnika Simfonije št. 3 Simfonie Sacre. Kot se Laibach koncertu pritiče je svoje poudarke z okusnimi vizualijami dodal Jani Novak. Navidez natrgane vektorske črtice postanejo jurišna letala, nato se stkejo v podobo poljskega orla in s polurno intenzivno interpretacijo dodajajo občutke tako militantnosti, tesnobe, z izostritvijo zamegljenih kontur pa publiko Križank obsije podoba Marije z detetom. Mati božja z detetom kot simbol nove, vnovič prebujene verske zavesti Evrope? Mati božja kot nekaj s čimer se lahko poistovetimo ali čemur nasprotujemo, kot so temu nasprotovali s svojo provokativno naslovnico Strelnikof? In nato sledi veličastna uprizoritev magnum opusa zasedbe Laibach s celovito in orkestru fantastično prikrojeno predelavo albuma Also Sprach Zaratustra. Težko wagnerjansko delo, ki z vsakim javnim udejanjanjem postaja bolj dojeto, bolj čuteno, bolj naravno, po 50 koncertnih uprizoritvah z aktualne evropske koncertne turneje, ki je požela več kot le dobre kritike pa se tega naravnega spoja simfonične glasbe ter laibachovskega sintetičnega, namensko nasilnega estetiziranja hrupa s smislom lahko na prav poseben način navzemamo tudi v Ljubljani. Rok Lopatič in Luka Jamnik lepo obvladujeta raven hrupa na sintetizatorjih zvoka, za bobni se ponovno izkaže izvrstni Bojan Krhljanko, na kitari pa svoj zvokovni itinerarij z drugačnim konceptom dostopa do kitare fantastično vpeljuje nadarjeni Vitja Balžalorsky. Von Sonnen Untergang pripelje do prvega veličastnega prihoda vokalne globine in sporočilnega vtisa oratorja večera, nadstandardnega performerja Milana Frasa, ki kot pridigar, kot nosilec sporočila o tem, kako smo ostali sami, goli, nični, prinese s svojim globokim in raskavim glasom verze skladbe Ein Untergang:

»Der Mensch ist ein Seil / Eine Brücke / Der Mensch
Ist kein Zweck / Ein Übergang und ein Untergang / Der Mensch ist gegen sich selber / Das grausamste
Tier / Dunkel ist die Nacht / Ich will meinen Untergang,«

resonira zvok besed o našem propadu in naravi, ki je slabša od živalske nature. Impresija nasilnega, krvniškega imperativa, ki ždi v naturi tudi modernega »demokratičnega« sveta se s slikovitimi impresijami, z zlivanjem modre krvi in preletom ujed plete v naravnem redu z Die Unschuld, ki se obsojajoče in atmosferično temačno prepusti statiki, hladnemu prasketanju in sugestivnim dotikom mogočne skladbe Ein Verkündiger, kjer pa tokrat ne brusi nožev pred obličjem publike v Križankah. Verjetno bi bilo preveč izzivalno, pomislim, premalo »kulturno«. Po sintetičnem pokljanju skladbe Von Gipfel zu Gipfel nam Laibach ponudijo temelje naši sreči, ki jo v utvari, da smo lahko lahkega sveta kos bremenom bivanja brez poglabljanja v lastni smisel s prokreacijo v imenu nadaljevanja vrste. Das Glück z globokimi podtoni pretresa, subtilna lahkotnost zgoščenega zraka v sferah naše krhke biosfere pa se z zloveščo napovedjo uničenja, konca, kot bi parafrazirali reklo »noč je temna in polna grozot« z Das Nachtlied ter dodali v gotsko občutje brezupa svojo dobro domišljeno grenko kapljo pelina, katarzični izziv za vse ujete v temi lastne indoktrinirane vsevednosti, ki to ni pa gasi še zadnje brlenje luči, ki bi nam dopuščala pobeg iz objema lastne pogube. Als Geist s svojo zastajajočo statiko niči fizično formo, skoraj tako kot bi prisostvovali metafizični molitvi za vse nas pa s tolažečo lepoto skladbe Vor Sonnen Aufgang orkestralni zvoki nežno pobožajo in objamejo, namesto fizične prezence pa angelski glas izvrstne Mine Špiler v Križanke Laibach prinesejo tokrat le v eterični umetni formi projekcije. Kot bi želeli povedati, da je meso nično in nas lahko od našega temelja pokvarjenosti s telesnim odreši odpoved načelom fizičnega ter dosledni skok v metafiziko, a se vprašam, ali je še moč odrešiti človeka?

In tu smo dejansko na nevidnem prelomu, na prestopu, po katerem sledi lahko le pobijanje iluzij z izvrstno uigrano metriko in ritmiko Laibachov, ki si dopuščajo spreminjati svojo lastno formo, da bi z orkestrom lažje in bolj prodorno posegali v sfero kolektivne zavesti. Fantastična provokacija in izziv za vse junake, ki to niso, skladba Ti, ki izzivaš poziva k sprejemanju odgovornosti – tudi za ceno svojega življenja in s tem za dokaz, da so lahko besede, pozivi, ščuvanja k vojni in morijam iskrene le, če si pripravljen za to plačati tudi sam svojo končno ultimativno ceno. Rekapitulacija debele tri dekade kasneje zveni še tako aktualno, prekleto bolj polno in prav kliče po tem, da zvoke tega v novi formi, novi podobi Laibach ujamejo vnovič na nosilec zvoka. Povsem drugače, z več subtilne in manj sintetične narave zazveni ta večer fantastična distopija na rovaš Evrope Eurovision, na kateri izpovedujejo Laibach nujni konec in razpad ideje, ki jo drži skupaj le igra kapitala ter ideologija moči peščice nosilcev novega svetovnega reda. Vedno me dotakne in presune s svojo obsodbo povojnih in medvojnih kalvarij, mučenj in genocidnih dejanj najzlobnejše izmed vseh zveri, človeka, skladba Smrt za smrt, ki tokrat v kakofonijo distorzij, trpljenja in bolečine doda igro orkestra, osnovne premise in paradigme pa ostajajo v srži iste – stud nad izprijeno človeško naturo, ki v svojem domišljenem nanašanju maksimalne bolečine in gorja sočloveku ne pozna usmiljenja in meja. Groteskne podobe ekscesa, odpiranja ran, rezanja ušes, iztikanju oči, v svoj ples smrti in uničenja pa zavrtijo Laibach s simfoniki tudi tisti del občestva, ki zgrožen in od strahu odprtih oči niso pričakovali, da bo večer visoke in lepe kulture lahko prinesel ta večer. Kot v tolažbo tem se odvije New Parnassus, kjer z odtujenim pogledom proč v vsemirje na projekciji vnovič nastopi čas za ta večer iskreno pogrešano Mino Špilar, z vojaškim napevom skladbe avtorja, kateremu smo se ta večer poklonili, Andrzeju Panufniku, pesmi Warszawske dzieci pa na oder Križank kot sklepni gost večera stopi Boris Benko iz tandema Silence, ki je z Laibachi sodeloval poprej že pri albumu Volk, prav tako pa tudi pri severnokorejski preizkušnji s Sound Of Music. Ena močnejših in prav zlahka bi bila to dokončna in zadnja stvar za pomenski sklep večera je bila fantastična skladba Resistance is futile, po kateri ni moč ubežati ničemur, saj je Blitzkrieg z imenom Laibach ideja, ki jo ne morete preslišati in zanikati. S tem je uradnega dela večera konec, kot bi se ne želeli zameriti publiki pa Laibach prekršijo eno svojih nepisanih pravil ter potešijo apetite zbrane publike s ta večer povsem nepotrebno, a tako lepo slišano skladbo The Whistleblowers, ki postaja njihov trademark in komad, ki ga vsega željne množice povezujejo z imenom Laibach ter po tem po nuji tudi hlepijo. In temu sledi še pika na i, zimzeleni sentiš in standard z Life is life / Leben heist Leben.

In spet se vrnem vsaj za hip k moči idej, ideologij in indoktrinacijskim orodjem, ki spreminjajo naš svet, mu dajejo vsebino in smisel, pa čeprav ne vedno najboljšega in optimizma polnega. Laibach so pri tem pripovedniki, kronisti, izpovedovalci tistega, kar ni vedno lahko in enostavno slišati ter videti, v vsej svoji mogočnosti ter večrazsežnosti svojega polja dojemljivosti pa so mojstri estetskega spreminjanja in nadgrajevanja vnovič dokazali, da so neulovljivi, nepredvidljivi in da lahko vedno dodajo v celoto tisti košček izvrstnosti več, po čemur ne boste mogli trditi, da vse, kar ponujajo, že poznate in da ste vse že slišali in videli. V svojem delovanju so radikalni, brezkompromisni in navkljub vsesplošnemu sprejetju tudi kulturnih elit zvesti svojemu poslanstvu, ki morda ne stavi več na politično propagando in ikonografijo, ki je lahko žalila partijske aparačike, temveč na tisto, kar v času instantnosti, praznjenja vsebin in jemanja moči iz jader upanja šteje največ – intelekt in k akciji in spremembam zavezani človek. Tu je možen izstop iz kalupov zavajanja in prekinitev trenda fake newsa, ki kot trend poganja kolesje politike in sveta, v katerem živimo in morda, res morda, le zasveti medla luč upanja v to, da družno spremenimo svet na bolje. Pri tem lahko Laibach v vseh njihovih inkarnacijah in estetskih različicah rečem le: »Kapo dol in absolutno na svidenje na novih etapah razodetja smisla v morju nesmislov!«

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Nina Ferkolj

Povezani članki:

Značke: