Didge – Encounters In Endless Grey

(samozaložba, 2016) 

Vem, tokratna recenzija ne obira svežih plodov letošnjega letnika, a naključje je hotelo, da je v stihijski tišini in neomembi minilo teh par let, v katerih je bilo lahko delo in trud kranjske zasedbe Didge po krivem spregledano in na nonšalantni način spregledano s strani domala vseh slovenskih medijev, ki si laskajo, da so prodorni in da jim je mar za kreativnost ter prodornost domačega alternativnega dela. Sam opravljam popravni izpit danes, je pa res, da me je k pisanju in poglabljanju v esenco prvenca mlade zasedbe poleg dejstva, da se Didge oglašujejo kot bend s progresivnimi koreninami, prignalo tudi dejstvo, da se morajo tudi bendi včasih potruditi (no, to bi morala biti maksima in ne izjema) ter pristopijo k medijem z najavo ter vabilom k poslušanju dodajo še malce tistega pompa, ki glasbo iz zaklonišč in garaž lahko začne sejati med množice in ne samo med maloštevilne prijatelje. 

Didge so štiričlanski kreativni progresivni kolektiv, ki že od leta 2012 zastopa barve kranjskega alternativnega prog podzemlja, v šestih letih geneze, kreiranja in sinteze sicer spevne in poslušljive zmesi moderne alternative ter rocka z raziskujočo in strukturno razprto noto pa so iz svojega zvoka izvzeli, žal, zvok didgeridooja, ki jih je sprva distinktivno ločeval od morja podobnih ali podobno zastavljenih domorodnih in tujerodnih zasedb. V letu, ki napoveduje nadaljnji razcvet ter evolucijo z novim singlom Vesperjem, se podajmo tako raje po precej trpkih blodnjakih urbane sivine ter emocionalnega doživljanja, ki ga je zasedba strnila v formi albuma z devetimi avtorskimi skladbami, plošči z naslovom Encounters In Endless Grey. 

Dejstvo je, da je forma klasična in da v marsičem potegne na že slišane vzorce (v misli se samodejno prikrade primerjava z bendi, kot so domači The Tide, a z dodatki in več alternativne podnote), res je pa tudi, da je vseh devet skladb popolnoma avtorsko delo, ki izseva potencial in žmoht. Predvsem velja pozdraviti pedantno delo obeh kitaristov, Mihe Markuna in Martina Nagliča, ki lepo spajata formo lebdečega rifa, lucidno matematiko ritma ter sočen organski zvok. Dobro se v tem polju dokazuje tudi ritem sekcija in precej sočna bas kitara Žana Jelovčana se z razdrobljenim, a natančnim bobnanjem Andreja Gregorca spenja v okusno štukaturo že z uvodno skladbo Enjoy The Ride. Dobra struktura, dobra igra glasbe, ki si pušča prosto pot, obenem pa prav tako potrebna pedantnost, s katero se iz medosebne računice izvzema odvečnost, poleg progresivne sanjavosti pa Didge tendirajo naravno k popoidnem drajvu. Da pritegnejo množice in da niso že takoj označeni za posebneže, ki ustvarjajo glasbo, katera bi bila razumljiva le redkim, razumem, sočna in okusna solaža pa dokaže, da je zasedba zvokovno zrela in da se v notranjosti kuha nekaj prvinskega in vrednega poglabljanja. Funkoidni bas, suspenz in že smo pri prehodu v nadaljevanje. An Undesirable Turn Of The Events po obetavnem uvodnem inštrumentalu doda v enačbo še vokale, kjer pa podajam prvo dobronamerno kritiko. Sicer lepo zasnovana skladba se začne vnovič z zvokom kitar, le da se v prvi plan postavi bas, Martinov precej zadušeni vokal pa s precej slovensko zvenečo izgovorjavo zajadra v angleške vode kot tisti kontrastni odtenek zvočne palete, ki jo izvrstna in senzualna glasba tokrat res ni potrebovala. Ne grajam, nismo vsi rojeni vokalisti in res je tudi, da malokateri slovenski bend da dovolj poudarka na dikciji, na izgovorjavi, na lekturi lirike, ki je nastajala, verjamem, spontano in iskreno. Spomnimo se (ali pa raje ne) ekskurza v angleške vode pri samooklicanih praporščakih slovenske alternative Siddharti z albumom Rh-. No, v primerjavi s tem so Didge več kot za odtenek ali dva boljši.  

Okusno nadaljevanje s skladbo Sickly Sweet Dose Of Joy prinese v narativ malce več svetlih odtenkov, ki barvajo konture albuma pozitivno, optimistično in bolj sončno. Lepa igra dobro naoljenega inštrumentalija, iz slike pa nagonsko stremim izštevati trdo zveneči, domala germansko izgovorjeni lirični splet verzov o ranjenosti, občutljivosti, emocijah, čutenju in ljubljenju. Škoda. Sicer dobro zvočno zastavljena slika, v kateri bi lahko bobne ozvočili malce bolje, jih postavili malenkost bolj v ospredje, napeljuje in vleče dalje k poslušanju nadaljnjih dnevniških zapisov mladega agilnega uma. Precej bolj decibelno in namensko bolj agresivno je zastavljen komad Industrial Fuckup. Stopnjevanje distorzij, masivni bas, poleg na efekte postavljenih vokalov pa se v ozadju pletejo in vpletajo v celoto zvoki klaviatur ter subtilno dozirane sintetike, skladba pa se v previdno odmerjenih štirih minutah in še malo razvije v ponavljajoč cikel uvodnega rifa ter, žal, ne doživi katarzičnega razprtja. Klavstrofobičnost, tesnoba, pesimizem in hlad so estetsko lepo združeni v komad, ki pa mu na koncu nekaj zmanjka. Kaj? Morda nadgradnja in dvig na višji plato. Tell Him You Saw Us je vsaj zame ena okusnejših skladb albuma, saj se po uvodni rahlo radioheadovski retro igri akustike in basa v celoto vplete aritmična in prefinjeno vpletena igra besed, ki trgajo tekoči ritem ter tok melodike. Akustična ogolelost lahkotne kitare ter inertni pozitivizem, večglasja ter občutek, da bi lahko fantje svoje senzualije pripeljali še dlje, če bi si drznili stopiti z racionalne notranje zavore ter bi v celoto vnesli malce več naravne umazanije, žmohta, življenjske raznobarvnosti.

Prisoners Of Dawn povzemajo podobni princip in po repeticiji uvoda z basom ali kitaro ter nato vključitvijo bobnov se v meni prebuja občutek, kot bi se repetitivno in reprizno vračal k istemu komadu, ki pa so mu Didge nadeli drugo ime. Ena bolj senzualnih skladb, v katerih se na intenzivni način vpletajo malce drugačni akordi je skladba z najdaljšim naslovom na plošči – Scorched Playgrounds In A Broken Paradise. Kar manjka, je malce več ognja, malce več grmenja, malce več raskavosti, ki bi jo, denimo, Opeth ali Porcupine Tree lepo dodali, je pa res, da je domet kranjskih avantgardnih alternativcev malce manjši. So pa solaže v komadu razlog intenzivnemu kocinjenju in skrbno stopnjevanje instrumentalija nabira pri meni pozitivne pike. Naslovna skladba plošče Encounters In Endless Grey je tudi dolžinsko najdaljša, z malce več kot sedmimi minutami pa se tudi po formi bliža pojmu progresivne dolžine, ki jo težkokategorniki prog sveta redno uporabljajo. Eskapizem in pobeg od sivine urbanega brezosebja, odtujenosti, v kateri se s skladbo emocionalno izdvaja ranjeni individualist, je glasbeno posvetilo odraščanju, mladosti, za sklep vsemu pa Didge dodajo v celoto enega boljših če ne celo najboljši komad svoje plošče – skladbo Wide-Eyed Watchers. Poleg harmonije in lepote se v celoto doda tista seksi disonanca in atonalna seksipilnost, ki jo pri Stevenu Wilsonu tako čislamo. Didge dokažejo na tistih ključnih mestih, ki so pomembna, da so dorasli nomenklaturi proga ter da so iz organona elementov sposobni vzeti tiste prave koščke, zaradi katerih na koncu celota deluje koherentno, prepričljivo in smiselno. 

Sklenjen v popolni cikel se prvenec mladih nadobudnih Kranjcev zaključi tako, da si dejansko želite ponovitve in dodatke ali vsaj sklepno razlago, po kateri bi se lahko slišano in občuteno postavilo naravno na svoje mesto. Pri Didge glasbeni mojo ni vprašanje. Popraviti bi veljalo le izgovorjavo, malce »porihtati« liriko ter dati v celoto malce več umazanije, kar sem poprej že nakazal, sicer pa so zasedba s karakterjem in svojim zvokom, ki pa se še konstituira in po le eni plošči bi bilo nemogoče govoriti, da je misija, da je delo, ki mu bend v želji po perfekciji sledi, doseženo. Esenca in potencial se lahko začutita, verjamem pa, da bodo stvari precej bolj učinkovite tedaj, ko se bodo fantje oddaljili od nuje po generičnih formalizmih ter bodo vzorce repeticije zamenjali s principom, po katerem bo prišla na plan glasba brez vseh zadržkov in v vsej svoji lepoti, moči in seizmični pretresljivosti. Vsemu navkljub po prvem spustu v dobro znane, a obenem neznane vode neskončne sivine lahko rečem le, da so svojo nalogo v prvo opravili dobro, a je do odličnosti in samozadostne perfekciji ostalo še precej prostora za nadgradnje. Vsemu navkljub, iskreno bravo! 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: