Edo Maajka – Put u plus

(Dallas Records, 2018) 

Prav pogrešal sem in dolgo časa čakal, kaj bodo prinesli vetrovi kreative balkanskega rapa v moja ušesa in čeprav sem do stihoklepov na ritmih precej klišejskih ritmov, podobne lirike in tematike precej neusmiljen in še bolj indiferenten, saj v časih, kjer sleherni bednik misli, da je njegova zgodba vredna oglaševanja, prodajanje pod etiketo »true rapa« pa je le bližnjica za trženje in sejanje semen precej prazne glasbe, obstajajo v celoti, kakopak, tudi izjeme. Najprej bi izpostavil, da ne maram ikonotacije in povezovanja rapa z »blink-blink keš pičkurstvom« in da ne verjamem, da so vsi po vrsti tako nevarni OG-ji, ki bi s svojim liricizmom nasilja, šovinizma in bede aktualnega časa bili vredni mojega dragocenega časa ter pozornosti. Z ozirom na to so si svojo pot do mojega srca in ušes našli le redki, poleg Ice-T-ja ter njegovih Body Countov zaradi ostrine in nevarnosti, Rage Against The Machine zaradi ritma in revolucionarnega duha, Cypress Hillov zaradi zabavne zadete metrike in krasnega wordflowa, z domačih in domu bližnjih logov pa so poleg Steklih Psov, N’Toka in Moveknowledgementov prišli do moje sfere bližnje intime še Klemen Klemen, z južne strani umetnih razdvojitev nekdaj skupne države pa sem namesto nacionalizma polnih vrstic vrste agresivnih mladih MC-jev verjel le redkim, med katerimi je bil nedvomno bolj toplo sprejet Edin Osmić, bolje poznan kot Edo Maajka, saj je inteligentni mož ne samo mojih let in verjamem zato s sentimenti bližje vsem tistim posameznikom, ki smo dejansko most med preteklimi časi zlagane enotnosti ter sedanje prazne bedne kapitalistične fašizacije polne aktualnosti, s katero se vsaj moja izgubljena generacija ne more popolnoma sprijazniti ter jo vzeti za svojo.  

In tu so stične točke, zaradi katerih je pot do mojega srca mlademu oziroma od letos 40 let staremu Bosancu precej lepše tlakovana kot v primeru, da bi bil še en izmed tistih brezveznih mladičev, ki prodajajo epe zadetosti, pozabe in praznine. Edo Maajka je bil vsaj v tem segmentu lirik upora, nestrinjanja, namesto predaje normativom ter vdanosti v to komatozno stanje možganske neaktivnosti, s katero bi, verjamem, precej lepše in lažje shajali s časi in vsemi temi oligarhi brez kompasa in z izrazito brezidejnostjo v jadrih, precej lažje in enostavneje bi spregledali fakt, da leti svet v propad in da nismo daleč do popolnega zloma, do apokalipse tako družbenega korpusa kot tudi popolnega onemogočanja posameznika kot temelja sprememb na bolje, kot temelja revolucije, evolucije, kot temelja dviga na nov plato v epoho, ki bi bila lahko epoha prosperitete in optimizma. Jebiga, bližje smo globalni krizi, bližje samouničenju, bližje novi svetovni moriji in destrukciji kot konstrukciji nečesa, v kar bi lahko brez zadržkov in kritike iskreno verjel. 

In prav o tem s svojim prvim poskusom inkorporacije klene rockerske ekipe v telos močne lirike govori tudi tokratni wunderkind ali bolje infant terrible glasbenega revolta, upora in naracije s pomenljivim in zavajočim imenom Put u plus, ne več rosno mladi, a vsekakor prekleto bolj agilni Edo Maajka. Po svežini, ki jo je prinesel z albumi Slušaj mater, No Sikiriki, malce manj z nenamenoma vsaj z moje strani spregledanimi Stig’o ćumur, Balkansko a naše, po pesimizmu in v ta svet ne najbolj pozitivno zazrtimi verzi ostre in neusmiljene plošče Štrajk mozga je bilo potrebnih šest let hibernacije in prav teh šest let je prineslo nekaj novega in okusnega, močnega in predvsem pripovedno izvrstnega, zaradi česar je Edo Maajka osvežen do te mere, da lahko penetrira še globlje od tistega, kar ste doslej slišali in sprejemali kot dejanje nekje v ozadju ali v zavetrju družabne kronike, namesto zlaganega duha vse brezvezne družbene smetane samooklicanih zvezd in zvezdic pa se Edo osredotoča v to, kar edino šteje in kar ima edino smisel – v superlativo dobre glasbe. 

Enajst skladb šestega albuma Put u plus je namesto brezveznega klišejskega kompromisnega predajanju formi, s katero bi lažje nagovarjali množice, mladi Tuzlanec retroidno integracijo električne kitare, basa, bobnov in klaviatur ter z vpeljavo zvezdniških gostov na plošči raje podredil ideji, ki kot krasna in trdna parabola premika kolesje družbene kritike v smeri proč od depresije, uničenja, apatične razvodenelosti v smeri motiviranega in kreativnega zoperstavljanja fašizmom ter vsem umetno zapisanim normam, zaradi katerih je življenje moje generacije X bližje stanju mor v budnem stanju. In v tej enajsterici komadov tudi po tridesetem neprekinjenem obratu na predvajalniku ne najdem prepogosto slišanih mašil, zaradi katerih je bila konzumpcija rapa velikokrat doslej mučenje in ne užitek. Put u plus deluje starikavo v muzični formi in bolj kot na milenijski izdelek, v katerem bi prevladovala dosledno sintetika vleče na se analogni duh klasičnih inštrumentov, ki pa tokrat namesto brezveznega popevkarskega mrmranja in gruljenja joškatih pevk raje v prvi plan postavlja pevca, ki ima veliko za povedat na pravi, prepoteni in ne vedno najbolj nežni način. Edo je neposreden in gre v konflikt ter penetracijo v meso publike v maniri »do or die« in za vse solde. 

Uvod s kitarskim rifom skladbe Kreator, bobni in kitaro, ki diši na funkoidna sedemdeseta ali osemdeseta s skladbo Kreator kaže domet in moč nove stare forme. Edo Maajka zveni ostro in spevno, kot bi Zack de la Rocha pel verze v bosanskem jeziku, v spevnem srbohrvaškem jeziku, ki so nam ga v ušesa in duha vtirali pred letom 90. Edo tokrat izpoveduje svoj urbani word flow, ki navkljub umiku iz Zagreba v Tel Aviv ostaja zvest Balkanu, igri sprememb, ritmu življenja, spremembam in obratom na bolje. Sam svoje usode kovač, kreator, tvorec in Edo je odločen, da postane življenje boljše, bolj polno, sočno. In tu smo že pri Bolje je bolje, na katerem se v celoto lepo vključi pevka skupine Jinx, Yaya. Jebeni Renegades Of Funk na balkanski način, kar je, fakt, super in kot popolna voda na moj mlin. In potem pogledamo bližje kdo se skriva za impresivnim zvokom benda, ki funkcionira tako okusno in naravno. Najprej kitara. Yogi Lonich je igral svoj čas v zasedbi Buckcherry, pa Fuel, ko pa se zavem, da sem modela slišal tudi kot spremljevalnega kitarista Chrisa Cornella, je vse jasno. Topli zvok krasne retro kitare, ta krasni na funk obrnjeni minimalizem z ravno pravo mero ostrine.  Na basu in za bobni pa sta znanca iz zasedbe Balkan Zoo Ensamble. Za bobni izvrstni in igrivi Mirsad Dalipi, ki ga na basu krasno prizemlji igrivi in idejno polni Mario Rašić. In nato so tu tudi krasne klaviature Tonija Starešića, jazz funk mojstra sicer idejnega vodje s Porinom nagrajene jazz instrumentalne zasedbe Chui. Pika na i so še Edinovi vokali in iskrivi duh, ki na prvem singlu plošče Bolje je bolje tke teksturo ciničnega, ostrega, brezkompromisnega upora fatalizmu, h kateremu nas pozivajo stihijsko mediji, reklame, mikro programi iz ozadja, zaradi katerih bi bili bolj pridne ovce. Mehki alt pevke Yaye dopolni sliko na popoln način, s katerim ste, dragi moji, prešli mejo rapa ter pristali v igrivem svetu ognjevitega, strastnega funka, ki bi ga pripisal Prophets Of Rage ali bolj zasanjanim in bolj psihedeličnim ekskurzom R.A.T.M., Edo pa v vse krasno vplete antidepresive ter tono tablet, s katerimi nam na recept odpisujejo lucidnost ter nas delajo namensko pasivne. 

In nato revolucija, revolt in več mišic! No Pasaran je politično motiviran in podžgan ne fašizmom novega sveta, kjer smo z orbanizmi, putinizmi, mudžahedinskimi kalifatskimi spevi ali rožljanjem z orožjem moderne odrešitve »naprednih« demokracij že zdavnaj prešli rubikon nacionalnih idej ter postali marionete v rokah globalistov, ki so še bolj nevarni od klasikov vojne oracije iz življenj naših dedov. Svet zadolženosti, poglobitve nezadovoljstva nad statusom quo, strah, negotovost, nepregledna reka beguncev, ki bi radi ubežali grozi vojne, temačnemu pesimizmu brezizhodnosti svojega vsakdana, med njimi pa tudi oportunisti. Bodi luč v temi in osvetli pot mimo bodečih žic, ki nam jih namensko postavljajo oligarhi sodobne tiranije. Edo Maajka je pripovednik, ki se z dehumanizacijo ne strinja in išče rešitve, alternative, poziva pa k spremembam tudi v splet ritma in melodike krasno vpletenega aktivnega poslušalca, tistega večno prisotnega in predramljenega Drugega. Dolazim i odlazim je verjetno najmočnejši komad plošče, ki kritizira stanje duha Balkana, išče v morju apatičnih brezveznežev inteligentne sogovornike ter jih s svojo mobilizacijsko močjo postavlja namensko kot močno manjšino na okope zoper vse nevarne ideologije brezidejnosti, nacionalizmi in religiozni razkoli so preživeti, a vsemu navkljub tudi v novem tisočletju prekleto prisotni in zdrav razum je tisto, kar je potrebno odstraniti, abortirati, eliminirati, izolirati ter postaviti na oddaljeno polico, da ne bi pokvaril duha družbe in časa. 

Ne mogu disat je reminiscenca na leto ’92 na vojno, pobeg, morijo, na tisti čas, ko so harali četniki, ustaši, mudžahidi, v vsem skupaj pa Edo izpostavlja vakuum logike, ki se vnovič prebuja v novi, še bolj nevarni globalni formi. Poslušljiva grozljivka preveva sleherno vlakno moje duše in prav hipnotiziran nad slišanim in občutenim furam svoj film in voajerstvo intenzivno dalje ter se strinjam tudi z ostrim čutenjem in emotivnostjo skladbe Put u plus, ki je blues za mojo generacijo. Krasni pretok besed, ki boža dušo in daje čutiti, da ni čas za reprize starih dobrih časov, da smo po odpisu komunizma lepo pozabili na vse pozitivne postavke trdnega družbenega reda, da je posameznik bolj pogrešljiv kot je bil nekoč, ko je bil utopljen v rdeči enosti egalitarizma, da smo nekateri, na srečo ali žalost, še vedno predani reminiscenci in spominom in da vemo, da obstajajo boljši časi, boljši sentimenti, bolj utopične predstave tega, kaj je lahko plus. »Minus je put u plus …« odmeva nekje v malih možganih, teksture globoke glasbe pa se vtirajo vse globlje v podkožje in vem, da bodo tam efektivno tudi ostale kot z ljubeznijo prigarane modrice. Ti meni ništa je osebno izpovedni komad, s katerim se Edo spomni grozot vojne, ki se jih je naužil kot otrok, vidi pa, da je svet v principu isti in da se po potokih krvi, moriji, izgubi celih generacij, indoktrinaciji sovraštva in družbenih bolezni, zaradi katerih se delimo na nas in njih, nismo naučili čisto nič. Hegeljanski princip, po katerem smo iz tragedije prešli v fazo farse, ki poziva k ukinitvi teh precej brezveznih principov ali ukinitvi nosilcev, ki to prinašajo. 

Edo je pesimist, a se ne vdaja v usodo. Otrov, s katerim se postavlja v duet in kontekst z Dinom Šaranom iz zasedbe Letu Štuke je morda na prvi posluh hit, a je v ozadju hip hop balade opomnik na čase plošče Balkansko a naše, Edo pa kot rdečo nit albumu podaja refren, da smo ujeti v krog istih principov, zaradi katerih smo v duhu brezizhodnosti lahko nevarni na mikro in na makro ravni družbenosti. »Vadim naše stare svađe, kopam po ranama, ne razmišljam o tebi, razmišljam o tvojim manama, smišljam napad, davno si me jednom napala, spremio sam rakete od krivnje, fosfora i napalma« govori morda o čutnem odnosu med odtujenimi partnerji, a je to kontekstualno povezljivo tudi z družbenim, z odnosom med sosedi, med nacijami in tu je rakava celica notranjega razkroja zasejana v sam center, v nukleus eona, del katerega smo vsi. To je strup, ki teče po naših venah in nas ropa sreče in otroške brezskrbnosti. Od sutra bi bila lahko del setliste Kulur Shocka, spevna in ritmična skladba, ki potegne na dub ska ritme pa je le predigra za finale in to je brezkompromisno in brez mehkih tkiv. Izdajničko kolo je spet funkoidni slatkiš za vse tiste, ki so vam R.A.T.M. zadogajali z izvrstno ploščo predelav Renegades. Edo tokrat z zdravo mero cinizma in satire govori o tem, da je bil pobeg od norosti bosanske vojne le premik v novo stanje frustracije in postavitve v sfero manjšine, ki se namensko in prostovoljno loči od globale. Vera, nacionalizem, barva las, kože, politična pripadnost – nič ni pomembno, če si predan iskanju pravice, zdravih alternativ, če pa spomnimo vnovič, del te nove revolucije je aktivni Drugi, ki je lahko Ti. In tu vas Edo rade volje, če ste agilni in vam je pozitivni diskurz kreativnih misli bližje kot globalna brezidejnost ter pasiva, vključi v svoje igrivo kolo revolta in izdaje, če je biti prodoren in inteligenten izdajalski duh. In za finale smo še v enem stanju hitoidne opozicije nacionalizmom, balkanizmom, ustaški, četniški, debilni logiki čistih nacij, čistih idej, ki to niso – pri skladbi Novi dan, v kateri se Edo združi s Sašo Antićem, bolj poznanim kot Alejandrom Buendija iz zasedbe TBF. Psihedelični rap, ki hrepeni po odrešitvi, po solucijah, po umiku negativnih trpkih indoktrinacijskih pomagal, s katerimi tone ta naš krasni svet vse globlje v govna samouničenja ter razlastitve pozitivnih sanj in iluzij. Kljub vsemu je odjek refrena jasen, saj Edo ne odpisuje nove zore, novega dneva in stanja duha, kjer se bomo lahko vsi aktivno vnovič počutili vnovič dobro. 

To je človek mojega kova in z veseljem bi ga povabil na pivo, debato ter snovanje boljšega jutri za mojo mizo, verjamem pa, da je v dobi instantne gratifikacije večini mladine ljubše stapljanje z globalnim, zato je Edo Maajka tokrat bolj glasba za mojo dušo 40-letnega outsiderja ali vsaj aktivnega nekonformista, ki pa se mora vsaj površinsko predajati imperativom gnile družbe, da preživi in plača račune ter preživi. Put u plus je plošča po meri take izgubljene generacije in res lahko iskreno rečem, da produkcijsko, glasbeno in z liriko družbene odgovornosti, lucidne inteligentnosti in prodorne igrivosti pade kot plodno seme na tla pri vseh, ki zmorejo globinsko užiti tudi tisto glasbo, ki je daleč od instant naive sodobne pop produkcije. Edo Maajka je morda na videz, na prvi posluh, sprejel pravila igre pop produkcije in se želi približati čredam globale, je pa res, da je za vsem skupaj globlja nota in ta je globinsko motivirana ter zavezana k temu, da iz črede zvabi vse tiste močne intelekte, ki bi lahko naredili korak naprej ter spremenili postavke ter odrešili od vseh frustracij vsaj nadaljnje generacije morda še nerojenih otrok, ki bi lahko zaživeli v svetu polnem bolj čistega in bolj pozitivnega duha ter atmosfere. V tem duhu je Edo Maajka morda manj aktivističen in manj oster kot je bil davnega leta 2002, je pa s četrtim križem na plečih bolj moder, bolj prodoren, globlji in poln tistih modrosti, ki jim vsaj jaz raje prisluhnem. Put u plus je tako plošča vredna multiplih ponovitev, vnovičnih poslušanj, menim pa, da bo tudi na moji posebni polički kakovostnih glasbenih presežkov zasedla upravičeno tisto posebno mesto, ki ne bo nikoli zaprašeno in pozabljeno, Edo pa je dokazal da je v rap produkciji Balkana razred zase. Bravo in vnovič iskreno hvala za vse darove ter vso izvrstno glasbo! 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.