Sabaium – Perfect Shadow (samozaložba, 2018)

(samozaložba, 2018) 

V času zatona založb ter programiranja glasbene srenje na površna dejanja redukcije glasbe na zgolj digitalni format ne preseneča, da temu bolj ekonomičnemu imperativu ne podlegajo tudi glasbeniki iz domačih logov. Eden zadnjih tovrstnih dejanj je izid pete, dolgo pričakovane plošče štajerskih goth metalcev s primesmi death metala, zasedbe Sabaium. Potreben je bil čas in po osmih letih studijskega zatišja po zadnji stvaritvi, plošči Connection Lost, so veterani iz Ceršaka sklenili prevetriti svoje zvočne arhive ter v maniri povratka k izvornim koreninam ter staremu zvoku ustvarili trinajst novih skladb, ki se družijo pod imenom Perfect Shadow. In slednji, bodimo iskreni, ostaja dosledno zvest reklu, da kar funkcionira, ne spreminjaj. 

Vseeno moram že na samem začetku izraziti dejstvo, da je že po prvem obratu glasbe v predvajalniku jasno, da DIY produkcija v sodobnem metalu ni najboljša izbira, saj se je koncept dobre ali vsaj solidne produkcije v sedanjih časih precej nadgradila od tolerančnega območja tanke ter le malokrat zvočno popolne sonične slike, ki smo jo bili deležni od devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje. Prav zato je ob preveč depilacijskih izbruhih visokih tonov plošča Perfect Shadow bližje definiciji demo posnetka in ne perfektno spiljenemu studijskemu albumu. Drugi minus je zelo porazna in trda slovenska angleščina, pri kateri se Sabaium v teh letih kreiranja metala, ki mora biti, faktično, vedno anglosaško liričen, niso popravili. In sedaj k glasbi. 

Album se začne teatralično z naslovno skladbo Perfect Shadow. Našpičene kitare Davida Kupčiča in Jureta Vandurja, v ozadju komaj slišne nizke frekvence basa Marka Strnada ter klaviatur Vesne Vandur, prek celote pa se premalo zvočno definirano zlivajo bobni Jureta Hadlerja, vokalni dvoboj grlenih death metalskih growlov Milka Kranerja pa se kombinira s spevnimi, domala operetnimi čistimi vokali Davida Kupčiča in Jureta Vandurja. Precej na gothu postulirani upočasnjeni in predvidljivi metal se vleče in razvija v precej monotono naracijo o temi in negativnemu privlaku temačnega, ki ždi v vsakem od nas. Precej bolje funkcionira Hollow Man. Ritmično poživljena slika, a zvočno nadaljevanje podobnih receptur kot smo se jih uspeli navzeti že doslej. V ospredje potisnjeni vokali ter niti za ped drugače kalibrirane strupeno visokotonsko nasičene kitare depilirajo in brusijo ušesa. Rockovska solaža, ki lepo spolzi v celotno sliko daje sicer občutek dviga na višji nivo interne integralne logike strukturiranja komada, ki funkcionira dobro naučeno, a bi mu z malce več brušenja in parimi obrati potenciometrov na mešalki lahko dali malce več globine in dometa. 

Void nadaljuje tam, kjer sta prva dva komada zakoličila polje dovoljenega. Morda bi bilo poigravanje z idejami modernizacije v smislu zgodnjih In Flames ali Soilworkov preveč progresivna? Po slišanem je bolj kot primera s Švedi ali temačnimi Norvežani bližja tisti kopici napol ali popolnoma pozabljenih imen iz slovenskih garaž, ki so se zadovoljila s približki in so gulila iste tri akorde do nezavesti, dobre produkcije pa si zavoljo nedostopnosti studijev niso mogli privoščiti. Dandanes, v času, ko tehnika dopušča manipulacijo ter olajšuje tovrstno delo tudi pod okriljem doma, je ta izgovor moč brisati, je pa res, da lahko človek za konzolo naredi veliko dobrega in še več slabšega, če ni med levim in desnim dobro slušečem ušesom par selektivnih in z vizijo ter okusom napolnjenih možganov. Prav zato se tu nekako zgodi prelom, s katerim je Wheel Of Misfortune le medmet, mašilo, s skladbo Hard To Believe se pretenciozno izpostavlja pretencioznost preživetega starikavega death gotha, ki se poglablja v gnilo esenco sodobnega in zavoženega sveta na način, ki sili k umiku. In nato presenečenje s stilsko popolnoma drugače zastavljenim komadom Wicked Beauty. Lep uvod z basom ter svetlimi konturami, a kaj ko se sladko trpki okus po patetiki vrne z v nebo vpijočimi vokali in porazno izgovorjavo. Škoda. 

In že smo pri Elegy, ki označuje polčas poslušanja. Žalostinka z naplastenimi vzorci, ki smo jih slišali že v prvi polovici igre senc je predigra skladbe Forgotten. Spevne in klišejske kitare, preprosti prijemi in tista že prežvečena precej poenostavljena goth death receptura, ki diši po reciklaži – to in pomanjkanje dinamičnega umika v višjo prestavo ali v bolj s suspenzom nasičeno igro hrupa in tišine malce dolgovezijo in ne dodajajo k narativu nič novega. Guardian se odloči za še bolj upočasnjeno poigravanje s formo. Kot bi poskušali na rudimentirani način poustvarjati Cradle Of Filth brez vampirizacije in brez Dannyjeve satanske obsedenosti ter prepoznavne vokalne strupenosti.   

Son Of Misery se razraste v labodji spev skladbe Black Swan Effect, da s skoraj himnično skladbo Epic (kot bi v mol prepesnili Kekčevo pesem ter dodali zametke nemške himne) pridemo do domala finala ter tematske odrešitve. Grains Of Hope sklene celoto v paket, ki ima rep in glavo, ima vsebino, ima tematiko, ima liriko ter premore glasbo, a kaj, ko se v trenutku ocenjevanja na tej strani znajdem v precej kočljivi situaciji.

Dejstvo je, da velja pohvaliti vztrajnost in predanost k delu in po skoraj dveh dekadah in pol dela in nadgradnjah tega, kar so pred Sabaium delali s Catacomb je jasno, da vsaj sam osebno pričakujem od benda s takšno impozantno zgodovino precej več kot le demo posnetek. Tokrat je bil obrat k koreninam morda resnično zabloda, saj se po evolucijskih korakih naprej ni vredno in ni smiselno vračati k preteklosti, saj je čas vmes pretekel. Obenem pozivam Sabaium k razmotritvi opcije, da k finalizaciji dela pustijo za konzolo v produkciji drugič človeka, ki ni nujno metalec in ni nujno kaljen le v produkciji monotonih stilsko ustreznih izdelkov. Okvirji so bili tokrat preozko zastavljeni, zvok prereven, vizija preveč preprosta. Prav v tem oziru, žal, je Perfect Shadow plošča, ki bo po okusu zgolj fanov in v tem oziru je življenjska doba ter obstojnost slišanega v mojih spominskih kapacitetah bolj kratkega roka, saj neke presežne vrednosti v slišanem ne slišim. Pogrešam tudi malce več življenjske nagnjenosti k perfekcionizmu, zaradi katere se lahko dogaja progresija in ne regresija. Morda je bil prav v tem smisel in namen benda, ki mu, absolutno, želim veliko boljšega dela ter ogromno koncertov, a tokrat ta senca, ki sem jo kot nektar navdiha prejel v zobanje tokrat, žal, ni popolna v smislu ki ga sam percepiram kot popolnost. 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: