Melvins – Pinkus Abortion Technician

(Ipecac Records, 2018)

Ali je po treh dekadah in pol ekstravagance nastopil čas za ležernost ter bolj sproščeno definiranje pojma »izvirnost«? Morda je to pomisel, ki prešine kotičke možganov, ki so rasli z pojmom grungea, alternative ter so po tej definiciji morali v rani mladosti spoznati, da so Melvins pomemben temeljni kamen glasbe devetdesetih, čeprav se je klovnstvo, čudaštvo, čudna sinteza Dead Kennedys ostrine, Butthole Surfers humorja ter nerefiniranega pristopa k zlorabi kitare, katero je zmogel svoj čas izvirno servirati le Buzz Osborne, gospod King Buzzo osebno, le redko dopuščalo sprejemanje narativa zasedbe brez zadržkov in želje po pobegu proč. Kljub temu se je ime ohranilo na posebnem piedestalu malikovanja ter vsaj površnega poznavanja.

Metamorfoze so bile tako na zvokovnem kot tudi na polju personala, leta 2018 pa so Melvins v sestavi King Buzzo Osborna na kitari in vokalu, Dale Croverja za bobni v svoj organizem vsrkali dva basista – nekdaj kitarista power pop zasedbe Redd Kross Stevena McDonalda ter nepoboljšljivega Butthole Surferja Jeffa Pinkusa. Rezultat sinergije je daleč od stopnjevanja pojma čudnosti, saj smo se te navzeli že v preteklosti, je pa res, da je nova plošča zasedbe Pinkus Abortion Technician bližje cover albumu kot inspirativnemu izlivu izvirne kemije ter progresivnosti. Vseeno (pogojno) ne gre za slab izdelek, saj osem skladb, ki koketirajo z retro zvokom Kissov, s sedemdesetimi, ki jim Buzz dodaja svoj odmerek punkoidne umazanije, začuda lepe estetike ter nekaj sentimentalno posebnega.

Otvoritev s Stop Moving To Florida je zanimiva mešanica James Gang komada Stop, ki se po naravni inerci prelevi v to, kar so svoj čas počeli Butthole Surfers. Iz sedemdesetih zablodimo v čudno pohanje, kjer se bas prednjači pred zvokom kitare, domala kot pri Primus, Melvinsi pa zaplavajo v bolj generične punk vode s komadom Embrace The Rub. Navidez kaotičen, a dobro prevetren in naštudiran poskočni štiklc, da s skoraj jazzovskim Don’t Forget To Breathe prilepijo v pobarvanko bolj počasnega tempa orientalske tone. Za Melvinse neverjetno urejeno in zložno se z osem minut dolgim ponavljanjem razvije lažni občutek umirjenosti, spokoja, da se v kontekst prikrade skoraj hipijevski Flamboyant Duck. Rahlo zadimljeni Porno For Pyros ali Jane’s Addiction pridih je le bežni medmet, s katerim se kot OK dodatek v teksture vpleta zvok benja na medlo distorzirano brenčečo kitaro s kratkim dahom, v izteku skoraj petih minut pa se jam session na parih akordih zlije v nek bolj grungerski flow solaž, predvidljivosti, molžnje ojačevalcev, a v sferi varnega. Break Bread prestavi vse v sfere optimizma, veselosti, katero lahko nadgradi le desekralizacija Beatlov in slednje se na celo za Melvinse preveč spoštljiv in ubran način zgodi z I Want To Hold Your Hand. Bolano všečno, nastavljeno tako, kot bi svoj dodatek celoti dodali Weezer in ne Melvins. Sladka polivka, ki servirana s strani Melvinsov zveni prekleto brezveze, s skladbo Preenup Butter pa se odločijo za vnovični odmik v polje skoraj free jazza, kar pa je le faza, sicer dobro odigrana, a premalo iskrena, da bi ji človek z vsaj enim zdravim kritičnim ušesom lahko brezpogojno nasedel. Finale z Butthole Surfers skladbo Graveyard ne uglasi na nivo višje vrednosti, domala neizprani okus po fast foodu, instantu, premalo ostri provokativnosti pa daje slutiti, da se Melvinsom niti več ne da odkrivati tople vode, biti inovativen dandanes pa je itak brezveze – ali pač?

Dejstvo, da so se z albumom Pinkus Abortion Technician Melvins odpovedali razumsko distorzijam, nevarnosti, hoji po in prek roba, ne daje pretiran obet, da so šli tokovi tokrat v smer evolucijske nadgradnje, vseeno pa je spust v slepo črevo retro rocka zabaven moment, po katerem lahko Melvinse v vsej njihovi nepredvidljivosti, pregovornem čudaštvu in ekstravaganci tokrat percepirate kot konvencionalni rock bend, s katerim se vam ne more zgoditi nič brutalnega, vprašanje pa je, ali je to tisti odtenek barve in zvočne konture, na katero bi nekdo, ki je preživel revolucijo devetdesetih, lahko mirno in brez ugovora shajal. Album je simpatičen, a ne dodaja v svoji neinspirirani medlosti nič, na kar bi lahko daljnoročno tripal, je pa res, da se je prvič po decenijah poznavanja in spoznavanja neusahljive provokativnosti gospoda Buzza prvič nastopil čas, da lenobno, avtomatično in brez težav pritrkavam ritem z desno nogo in prazne, spočite glave ter ušes prisluhnem plošči od začetka do konca brez postankov in pavz prav zlahka deset in večkrat. Plošča za sladokusce, a vseeno vam zna nekako subtilno prirasti k srcu in ušesom kot preveč oslajeni tumor, anomalija, s katero lahko na en mah ubijete dve muhi na en mah ter se spomnite na čase, ko so bili Butthole Surfers ter Melvins dve ločeni ter bolje delujoči entiteti.

Povezani članki:

Značke: