Holographic Human Element – Philophobia

(Spona Records, 2017)  

Dame in gospodje, v dobi instanta si želimo vse na hitro in vse takoj, v obliki, ki ne zahteva preveč energije za procesiranja, poleg hitre vizualne potrošnje ter servilnih metod za argumentacijo neesencialnega pa se v večini to dogaja tudi v dominionu glasbe, a ne pri vseh glasbenikih. Eno lepših presenečenj ter razodetij, katerim sem bil lani priča, je nedvomno zasedba Holographic Human Element, ki me je s svojevrstno vizijo progresivnosti, obogatene s ščepcem new agea ter post rocka tako zvočno kot vizualno prevzela lani. Spoznanja te vrste se širijo, priznam, prepočasi, saj je bosanski instrumentalni trio aktiven že od leta 2011, v naše konce pa se je prikradel stihijsko in z ne preveč pompa, čeprav gre za kreativno in s strani publike ter kritikov dobro sprejeto zasedbo s tal naše nekdaj skupne domovine. 

Po dveh konstruktivnih poskusih z EP-.ji iz leta 2013 se po mini albumih z naslovom Not All Fears Are Meant To Be Evil ter The Sun Is A Perfection That Blinds Us All letos predstavljajo s prvim polnokrvnim celovečercem. Philophobia je zrel izdelek, ki pod drobnogled zvočne analize ter estetske metamorfoze postavlja introspektivno odnose med ljudmi, izpraznjene komunikacijske in miselne procese ter tokove, ki so odraz praznih in instantu zapriseženih minimalij, navkljub temu, da smo deležni preobilja pa je človeštvo zapadlo v hudo krizo in bedo – v bedo čutenja, v dobo neartikulacije ter v dobo novega intelektualnega in duhovnega nesmisla, kjer je človik vnovič po ničejansko ubil boga ter se še bolj oddaljil od svojega lastnega bistva. V tem segmentu so Holographic Human Element kanal, njihova senzibilnost, intelekt ter glasbene zmožnosti pa kanal za ubesedenje hrepenjenja po čistih odnostih na nivoju družine, bratstva, sestrstva, prijateljskih vezi, družbe kot globale ter vseh neuresničenih sanj ter ljubezni. Philophobia je klic k streznitvi. 

In Eternity We Are Trapped Together je futuristični uvod za vstop v ta izumetničeni svet. Kitara je nasičena z efekti, v zvočnih konturah pa prevladujejo plasti gostih, precej suhih klaviatur, retro beat pa daje osnovo za razvoj glasbene teme, ki bi bila lahko plesna, a je namesto optimizma čutiti nekaj klavstrofobičnega, robotsko hladnega. Kar naenkrat se v naracijo prikradejo z bosanskim melosom prežete lebdeče kitare Adnana Đonlića, na katere se intuitivno, morda premalo poudarjeno lepijo bobni Ajdina Škulja ter debele plasti sintov, efektov ter elektronskih poudarkov Tihane Martinović. Precej več optimizma in topline izseva ritmično pospešeni in svetli spev skladbe For All The Lost Children, skladba za vse izgubljene generacije, ki so ostale brez stabilnosti domovine, ali pa jo v svojem rojstvu v svet odtujitve niso nikoli niti poznali. Estetsko domišljena minimalija morda poenostavlja postulate, a je v zvočnih konturah veliko magnetične sle po nadgradnji, po izstopu ter prestopu na višji plato čutenja. 

From the Depths of this Valley Shrouded by Mist in the Arms of the Cold Mountain Breeze Hurting Over the Darkest of Forests to the Restless Sea se vnovič vrača v dominion trpkosti, suspenza, bolj čutene bolečine, ki jo bend vzame kot svoj energetski naboj za odpiranje registrov, ki pa bi lahko bili z malce več vložka v produkcijo še bolj elegantno poudarjeni in ne tako suhi, kot se slišno čuti in sliši z morda ne najbolj idealno umeščenimi in konturno poudarjenimi bobni, ki se kar nekako izgubljajo za masivi efektov, klaviatur ter kitare v prvem planu. Najdaljša skladba albuma, pesem You Don’t Have To Close Your Eyes To Dream My Dream je krasen post rockerski sentiš, ki ostaja zvest izrazu zasedbe, je pa res, da Holographic Human Element vsaj po moji percepciji precej bolj odprto ter suvereno zvenijo v živo, v stiku s publiko ter v sozvočju s prostorom, ki daje njihovi glasbi in sugestivnim vizualijam več moči. Studijsko okolje jim nekaj tega prostora in naravne globine, žal, jemlje. 

Morda pa je tu poanta, s katero se namesto tolažbe in topline servira hlad, ki je odraz vseh prej omenjenih pomanjkljivosti artificialnosti sveta? Sputnik Lost Control je nedvomno skladba, ki kritizira in postavlja na tnalo zvočne kritike binarno logiko komunikacije, pri kateri zna dandanes občestvo izražati svoje misli le na družbenih omrežjih, se pa izgubljajo in vodenijo v medosebni, živi komunikaciji. V čudne čase smo zabredli, dragi moji in to je, pravijo, evolucija? V svoji gonji po koraku naprej, v neznano, smo zašli v temo ter izgubili sebe, svoj smisel. HHE se tu z idejo poigrajo na lep način, je pa res, da končne sodbe ne podajajo, tako da ostajajo stvari namensko nedorečene, enačbe pa namenoma nerešene. Fragile Existence s skoraj latino ritmom ponudi krhkost obstoja ter sreče, sanj, s skoraj prosojno eteričnostjo. Suhe distorzije, zvok basovskih linij, odtujeni bobni ter kaotično brnenje sintetike ob sozvočju z bolj atonalnim, distorziranim gnevom osnovnega rifa gradijo na konturi, ki se širi in širi, ne dobiva pa dovolj na gravitaciji, na teži, na masi. Glasba namensko implodira, da bi se s finalom, z lepo eskapistično vinjeto vokalno obogatene skladbe Kad Rasteš (slednja je nastala kot plod sodelovanja z zasedbo Ritam Asfalta) še poprej izkusili kaos, grozo in obenem magnetizem vesoljskega vakuuma Running Away, Reaching For pridružili pozivu k umiku, k pobegu proč od tega sveta v neko drugo dimenzijo.  

Vprašanje, ali je to rešitev, a je tudi to možna rešitev navidez nerešljive in kompleksne enačbe mehanicistično in z brezvsebinsko logiko nasičenega sveta. Holographic Human Element so z albumom Philophobia podali le en vidik sveta in po slišanem smo lahko zadovoljni z glasbeno artikulacijo, z dometom idej in glasbe same, s poudarkom na tem, da bi lahko bile produkcijsko stvari precej bolje rešene, glasba pa še močnejša in prodornejša. Tokrat se je, žal, v produkciji del transmisije izgubil, vsemu navkljub pa lahko prvenec bosanske avantgarde pozdravimo z odprtimi rokami, še bolj pa z odprtimi ušesi, saj je izdelek domišljen in vsebinsko poln, dopušča pa dovolj prostora za nadaljnje nadgradnje, za razvoj, za zvočno, idejno ter glasbeno evolucijo ter naravni razvoj, ki mu zasedba lepo in intuitivno sledi brez sledenja nekim vsiljenih imperativov. Prav zato jim lahko verjamem, da so v svoji pripovedi iskreni in prav zato je glasba solidnega prvenca Philophobia nekaj, čemur je vredno prisluhniti repetitivno, se predati meditaciji bolečine ter v tem poiskati odgovore na vprašanje, kako bi lahko ta svet in sebe popravili ter naredili stvari boljše. 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki: