Nesesari Kakalulu – Nesesari Kakalulu

(samozaložba, 2018) 

Lahko bi rekli, da je pregovor, kdor čaka, ta dočaka, po slišanem nizu skladb s prvenca izvrstnih glasbenikov iz Vrtojbe, zasedbe Nesesari Kakalulu, pregovor na mestu. V preteklih letih večkrat preverjeni glasbeni orkester nevsakdanjih ljubiteljev retro glasbe, ki se namesto k rocku in predvidljivim formam raje posveča salsa – funk – samba – funk – kalipso poigravanjem s čuti in cerebralnimi vodi vseh tistih audiofilov, ki jim preprosto in jedrnato kratko ne zadoščajo. Prvenec primorskega noneta z dodatki je torej voda na vaš mlin, saj poleg izvrstne ritem sekcije djemb, kongov, tam-tamov ter bobnarske baterije kitaro nadglasijo masten bas ter strupeno dobra pihalna sekcija in se nekaj tiste žive energije, s katero so se mladci (nekoč tudi z mladenkami) že dokazali tako očem kot ušesom. 

Šest avtorskih skladb prvenca odseva karakter ter obilo pretkanega, dobro domišljenega ter izvrstno izpeljanega dela, s katerim se vnovič potrjuje dejstvo, da so skrajni obronki naše države bolj dovzetni do sproščenih eksperimentov, poleg Prekmurja pa na zemljevid bolj pogumnih ter kreativno bolj sproščenih garaž štejemo tudi primorske garaže. Po malem morju izvrstnih prog jazz projektih se tokrat sliši malce bolj temna in ritmu, igri ter prostim interpretacijam tega, česar so se mladci navzeli med poslušanjem Fela Kutija ter subsaharske ritmike. Hipnotični preplet igrivih, dobro naštudiranih bobnov, tolkal, ravno prav minimalistične in vedno prisotne sinkopirane kitare, nato pa je tu ta krasna igra medeninastih dodatkov s trobentami. Poleg subsaharskih izpovedanih vplivov Fela Kutija, Mulatu Aztakteja ter Ebo Taylorja se v celoto prikrade nemudoma privid zgodnjega Santane, senzualno in ravno prav jazzovsko Ornette Coleman. Uvodna Ponovitev vleče na sedemdeseta, masivni zid ostrih linij dobro zastavljenih trobent Jureta Suliča ter Mateja Podobnika pa lepo razbijajo sinkope kitare Vasje Kavčiča ter Roka Černica, poleg strupeno dobre ritmične igre Urbana Kušarja pa se tu konstantno in lepo vgrajujejo akcentni poudarki tolkalske sekcije, ki jo gradijo Martin Gerbec, Žiga Ipavec ter Gal Furlan, kot pika na i in ključni člen slišane celote pa je tu vedno prezenten ter prekleto hipnotičen bas Timija Vremca.  

Že prvi spust v Ponovitev in pečeni ste! Dobro zabeljene organske konture silijo k plesu, poliritmična struktura ter sicer že slišani, a na slovenskem redko prakticirani splet karibskih in afriških ritmov daje čutiti, da so mladci kaljeni in dobro naštudirani glasbeniki, ki so se posvečali sambi, salsi, funku, soulu, posegali po materiji iz Kube, iz Afrike, mešali v svoj priučeni kompendij občutja za ritem in melodiko debele nanose črnskega naravnega ritma ter hibridno pridelali izdelek, ki je zavoljo prav tega črnega gena poseben, zelo poslušljiv ter tako očarljivo seksi. Ne bom šel v znanstvene globine žanra, saj temu, priznam, nisem akademsko dorasel, bom pa zato raje podal svojo vizijo slišanega. Tu je veliko vzorcev, sinkop, ritmiziranja, poigravanja z vzorci, na katere Nesesari Kakalulu lepijo veliko dodatkov in, hvala bogu, ne stavijo na purizem. Lepa kontura in kar dolgi, a ne razvlečeni zvočni kolaži dajejo slutiti, da je bilo poigravanje s formo sicer racionalno, a je v celoti veliko srca in duše, ki so dali matematiki ritma in forme veliko topline in kredibilne teže.  

Imase je bolj senzualen, bolj mehek, seksapilu pa prispevajo tudi nekoč že videne Kakalulike, osmerec vokalistk, ki dodaja celoti malce glasovne podkrepitve z verbalnim poigravanjem in ne z besedili. Marsikateri progresivec bi bil lahko podpisan pod uvodni suspendirani uvod, na misel mi pride, ne vem zakaj, Pat Matheney z dodatkom Marka Walkerja ali pa, še bolje, Tito Puente, nakar zasedba odpre registre ter doda še več ritma, hitrosti, iz mola pa pridrsi v stanje sončnega dura. »Ima se, može se – sve!,« navihano poudarjajo mladci in mladenke, kitara pa sanjavo odtava v sfere psihedelije, medtem ko ritem vleče vse lucidno k tlom. Debelih deset minut poigravanja je vrhunskih za spust v bolj progresivno temačnost in zloveščost skladbe Skrajno neodgovorno. Napsihirani začetek, nejasne konture, tipajoči bas, pritrkavanje, kriki, nato pa kristalno jasna forma basa, kitare in krepitev strastnosti s postopnim dodajanjem elementalom. Vokali, pihalna sekcija, po dveh minutah uravnoteženja pa povratek k funkoidni igri z ritmom. Tu je ravno prav »zgrešeni« udarec proč, ki pa je naraven in nujen. In po šestih minutah udarec na polno s saksom in pospešenimi kitarami! Praznik za ušesa ter vse tiste, ki imate radi funk in jazz s potenco ter globino.  

Mešanje je morda nevarno, a pri mladih Primorcih se dogaja vse naravno in je menjavanje ritma izpeljano brezhibno, brez kiksov ter zatikanj. Bravo! Meni bi že samo s tem komadom dokazali, da premorete dovolj žmohta in vsebine, po kateri je kocinjenje nuja, priseganje na fakt, da so Nesesari Kakalulu dober bend pa nekaj samoumevnega! Skok v malce več suspendiranih občutij nudi Um Pah, a manj decibelov ne pomeni manj jajc. Santanovske kitare in asociacija na Oye Como Va nekaj spontanega. Neseseri Kakalulu začinjajo svoje obroke s pravo mero občutka za pikantno, Kakalulike pa pašejo k tej glavni jedi do zadnje plasti. Sladki splet tople organskosti daje slutiti, da je bend vse skupaj snemal sinhrono, v živo, brez pomoči pogosto preveč zlorabljenih tehničnih pomagal, zato lahko slehernemu taktu plošče verjamem in ga jemljem za kredibilnega. Nato pa si fantje drznejo v koncept dodati predelavo in si sposoditi Ornetta Colemana ter njegovo Lonely Woman. Krasni uvod zgolj z ženskimi vokali, nato pa ta krasni dodatek medenine in z občutkom božanih open, nato pa namensko zdrs v bolj samba in salsa ritme. Krasna predelava je morda najšibkejši člen plošče, saj se Neseseri Kakalulu najbolje počutijo v bolj latiniziranih ritmih. Povratek k uvodu s Ponovitvijo, a tokrat z vokalnim dodatkom strupenih bab pripelje vlak užitka varno na cilj, po katerem so nadaljnje sodbe in ocene, nekaj najlažjega v zadnjih nekaj letih. 

V številu blizu dvajset je moč, dragi moji, z ozirom na to, da so po treh letih dela ušesa nagrajena z ritmično močnim izdelkom, ki sliši na ime Nesesari Kakalulu pa se nam, verjamem, obeta še veliko izboljšav in še veliko dobrega! Vesel sem, da podalpski slovenski svet zmore v svoja nedrja dodati črne gene in pri tem ne zveneti izumetničeno ter prazno ter obsojanja vredno. Veliko je bilo larpurlatizma, strasti pa se ne da nikoli hliniti in mladci in mladenke iz Vrtojbe jo premorejo obilo. Vesel sem, da so uspeli v dobršni meri na nosilec zvoka že v prvo ujeti magijo, privlak in moč, ki so jo v tem svojem kratkem času obstoja uspeli prinesti na oder. Le tako naprej! Po slišanem in videnem sem pripravljen vaše barve dobrega in okusnega zagrizeno braniti tudi sam, saj ste me z izvrstno godbo ter prefinjenim humorjem uspeli na svojo stran dobiti že s prvimi takti, po katerih se da dobro ločiti mojstre od mazačev! Svaka vam čast! 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.