A Perfect Circle – Eat The Elephant

(BMG, 2018) 

Sem dolgo čakal in se bal, dolgih 14 let ter jo le dočakal – četrti celovečerec ameriških avantgardnih alternativcev A Perfect Circle. Priznati moram, da me skrbi to, da je tudi po tridesetem posluhu plošče jasno to, da se je marsikaj v tem času spremenilo. Poprej sem super zvezdniško alianso pevca zasedbe TOOL Maynarda Jamesa Keenana, nadarjenih kitaristov Billyja Howerdella ter nekdanjega Corganovega soborca Jamesa Ihe zrl z brezpogojno naklonjenostjo, tudi sam nisem skoparil z besedami hvale na rovaš vsemogočnega genija, danes pa v to le nisem tako brezpogojno prepričan. Fakt je, da se je v teh štirinajstih letih spremenilo mnogo postavk – svet, percepcija glasbe kot tudi, verjamem, ideja, ki žene kreativne duhove na drugi strani mističnega zastora zasedbe A Perfect Circle. Nekateri opevajo dozorevanje, drugi narativ socialne geo politične aktualnosti sporočil, sam pa ne morem mimo dejstva, da so možje nekdaj bolj organske postave zanemarili strukturo sonične kompaktnosti, v album Eat The Elephant pa vtkali toliko elektrificiranih shematskih stereotipov tega, kaj naj bi bil zvok po meri APC oboževalcev, da se mi plošča zatika v grlu in povzroča nehote masivno alergijo, o kateri se bom tokrat, hočete nočete, razpisal na svoj način. Zato, ker enostavno ni vse zlato, kar pride izpod rok tudi tako presvetlih eminenc, kot je nad svet in vso pogrošno anemično brezidejnost stvarstva vnovič pretirano izpostavljeni Maynard. 

Definicijsko območje percepcije se torej odmika od zvočnih paradigem fantastičnega prvenca Mer De Noms, ki je puhtel od sočnih rifov ter je sonično paral v tkivo mojega tedaj mladega uma kot vrhunsko priostren skalpel, tudi v izvrstno metamorfozo plošče 13th Step sem se globoko zaljubil, pogojno sprejel igro elektrifikacije sicer idejno precej bolj razelektrenega albuma eMotive, priznam pa, da me je prav pomik k klavirskim zvokom ter namenska opustitev močnih zvočnih kontur kitare z depresivnim temeljem usmerila k pomisli, da je Eat The elephant bližje vikend druženju rahlo zdolgočasenih umetnikov, ki želijo dokazati, da znajo še vedno kohabitirati na kvadrantih varno distantnega platoja, kjer dodaš malce kitar, moduliraš vokale na že davno prežvečeni način, ojačaš bas, se malce poigravaš z efekti ter za bobne posediš bobnarja, ki je prej poslušal bolj zadnje izdelke benda in ne močne kompozicije iz prvih dni, po skupinski anamnezi kaj ljudje pričakujejo od benda pa vse malce zabelite še z misticizmom, sicer lepimi in smiselnimi besedili in, tada – tu je nov masterpiece! Mar res? Ducat skladb s četrtega albuma vsaj meni ne podaja tako jasne predstave ter besed hvale. 

Že uvodni spust v klavirsko nasičeno uvodno skladbo Eat The Elephant daje slutiti, da je receptura za novo jed bližje novi podobi Radioheadov in ne temu, na kar ste se navajali poprej. Zrela imitacija zvočne podobe albuma Hail To The Thief se razvija s kombinacijo sicer emocionalnih klavirskih repeticij, tekočih bobnov Jeffa Friedla ter Maynordov otožni melodramatični minimalizem, ki orisuje pasivno agresivnost sveta, del katerega smo. Vse je v suspenzu – tudi obsodba nasilja, politike, odmika od pozitivnih humanitarnih postulatov. Disillusioned je tu vsaj po besedilni plati bolj neposreden. Obsodba instantne gratifikacije, priznanja vseh puhlih idealizacij ter plehke površnosti, s katero se poveličuje videz, površnost in ne poudarja ter gradi vsebino. Kozmetika praznih lupin je lažje obvladljiva kot mase razmišljujočih, navdihnjenih in revolucionarno naravnanih prodornih umov. Maynard je tu preveč pridigarski, v svoji senzualni nežnosti medel in premalo oster, premalo prevratniški, da bi predrl kokon povprečnega človeka v množici. OK, stvari terjajo malce več poglabljanja, a ta anemična praznina glasbene strukture ni spodbudna za intenzivnejše poglabljanje v srž, v jedro samega notranjega narativa. Vse se nalaga, kopiči, ni pa notranjega klimaksa, eksplozije. Kot bi libido zasedbe namensko zastajal kot gosta gmota nekje globoko v grlo. Vsi se reprogramiramo in uglašujemo na neko drugo noto, kot bi bili transfuzijsko navezani na pomirjevala in zdravila, ki bi blažila anksioznost, ki bi bila bolj upravičena in efektivna. 

Tudi The Contrarian s svojimi harficami in ponavljajočim jazzy flowom ni nič bolj energičen. Masivna počasnost ter medla opozicija paradigmam poprej zarisanega je morda akt cinizma, namenski artistični obrat od dejavnosti v poosebljanje vse pasivnosti občestva, ki ne zmore rušiti konstrukte prozaične lažnivosti v templjih politike, navzeti z medijskim drekom ter negativno dialektiko poročevalcev, ki ne ponujajo rešitev temveč le poglabljajo stanje brezupa pa se človek s tem soundtrackom lastne brezveznosti že pripravlja na poslednji obračun ter soočenje s stvarnikom. In nato je tu soočanje s prvim singlom plošče, komadom The Doomed, ki niza motive socialne neenakosti, neenakomerno distribucijo bogastva med peščico ter pauperizacijo mas manj srečnih, v celoti precej isto zvenečih koscev klavirskega nakladanja pa se najdejo redki medmeti kitar, basa, bobnov ter ta perfidno distancirani Maynardov dialog z idejami o novem prihodu odrešitve, o odmaknjenih idealih ter pesku ideologij, ki ga sebi v tolažbo tremo v oči. Patetični melos pompozne praznine se ne razvije v nič posebnega, da se lahko s So Long And Thanks For All The Fish malce sprostim ter kalibriram na popoidno poigravanje s pripovedjo o tem, da je čas denar (in obratno), krasni sentiš na rovaš tega, da je svet itak obsojen na propad, da smo minljivi, nekje v ozadju pa se v povezavi z idejo Douglasa Adamsa in njegov Štoparski vodnik po galaksiji, zabavam s pomislijo na delfine, ki prešerno zapustijo Zemljo ter odletijo v nebo ter še zadnjič pomahajo temu brezveznemu svetu materialne gonje, v katerem smo vse vulgarizirali ter naredili za predmet mešetarjenja. Del tega je tudi, kako pragmatično priročno, svet krščanstva, ki čaka na nov čudež, na prej omenjenega Jezusa, ki ga Maynard na precej nežen in melanholični način napne na tnalo komada Talk Talk. Posnemajte, govorite, hodite in se razglašajte za Jezusa, Maynard pa se, pospremljen s precej anemičnimi in praznimi melodijami spet pretiranega klavirja in razbarvanih kitar spušča v notranje monologe ter obračun z nadsvetnimi ideali, ki se jim je nemalokrat že odpovedoval. Tudi v povezavi te dvojne morale, kjer ljudje poljubljajo križ, na drugi strani pa niso sposobni obsoditi akte nasilja ter vsakodnevno obračunavanje s težavo sodobne Amerike – s porastom strelskih obračunov ter tudi sicer agresivno dialektiko globalne politike. So vse rešitve izčrpane in je čas za brezup? Smo izrekli vse molitve ter enostavno izrabili zadnjo moč notranjega optimizma ter agilnost duha zamenjali za upor z mirovanjem? 

By And Down The River odgovora na ta esencialna vprašanja ne podaja, negativna dialektika pesimizma pa se s precej ponavljajočo stanco nedefiniranega poigravanja, muziciranja, ki je samemu sebi v namen, plete v precej razvlečeno sago prežvečenega in spranega artizma, ki je sam sebi namen, melodika jokavosti pa me silijo k temu, da iščem oporne točke drugje, v nadaljevanju. Delicious je zvočno sicer bolj optimistično naravnan, s končno malce več kitar ter malce močnejšim klasičnim APC rifom pa se vsaj za hip vrača iluzija, da zmorejo fantje še premakniti pospano kolesje v cono malce povišanih obratov, a je ekspoze repetitivnega poustvarjanja starih receptur, starih prijemov predvidljiv in ne ponuja v svoji kičasti formi z godali, pretiranimi epskimi solažicami ter vso pretirano osvetlitvijo dovolj mesa, da bi v slišanem videl in uzrl vsaj zasnovo tega, kar grandiozno po definiciji APC od poprej sploh pomeni. Že z DLB smo spet v fazi klavirskega matranja, ki je samo sebi namen in predstavlja jekleno rdečo nit četrte plošče, po krajšem medmetu instrumentalnega pa se spustimo v precej bolj industrialne konture komada Hourglass. Kot bi se poigravali z remixom, kot bi želeli manko vsebine ter esencialnosti nadomestiti s sintetiko, z gomilo naefektiranih kolažev, ki pa, pozor, spomnijo na remiks naslovne skladbe filma Drive z Ryanom Goslingom iz leta 2011. Film, ki se vsaj v mojih ušesih in očeh ni dokazal kot nek vsebinski presežek, tudi Hourglass pa s svojo dubovsko malce konfuzno konturo ne premakne parametrov užitka dlje od polja recimo temu zainteresiranosti kaj se bo iz tega izcimilo. Iskreno povedano – bore malo. Feathers nadaljuje namreč zgodbo patetike brez dodatne vrednosti s sklepno DJ brezvezarijo nasemplane skladbe Get The Lead Out pa sem dejansko vesel, da je melanholičnega sadizma končno konec! 

Fak! Morda je z menoj nekaj narobe, a sem po dekadi in pol čakanja pričakoval več kot le preseravanje s formo, ki ne prinaša veliko vsebine in dejansko popolnoma nič nove svežine v glasbi. Nekateri bodo pri tem našli besedo tolažbe v tem, da je bend enostavno dozorel, kot pač »zori vino«, a sem sam pri tovrstnih vrednotenjih raje bolj realističen. Kot so se mi Radiohead odtujili z vsem artizmom in enigmatično eklektiko forme brez jajc se mi odtujuje očitno tudi ideja A Perfect Circlov, v katerih sem nekoč čutil več organskosti, več potence, kreativna iskrica pa je zmogla več kot le brneti varno v sferi varnega suspenza, ki je sam sebi namen. Ni dinamike, če se giblje glasba v sferi zgolj shematskega minimuma in, fakof, za hipstersko preseravanje s klavirjem so več sočnega prinesli britanski jokavci Keane ter Coldplay. Pri A Perfect Circle pričakujem upravičeno več, zato četrti plošči Eat the Elephant izrekam sočno, glasno in iskreno nezaupnico! 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki: