Therion – še vedno znajo!

4. 3. 2018
Ljubljana / Kino Šiška

V nedeljo so se v CUK Šiška ustavili prvaki operno/simfoničnega metala, Therion, zraven pa privlekli še celo kopico bandov. 

Za prve nastopajoče, The Devil, ki se deklarirajo kot »atmosferični gotičarji«, sem izvedel šele na dan koncerta. Šesterico, ki po promo slikah sodeč, nastopa zamaskirana, sem zaradi zgodnje ure zamudil, sem pa ujel naslednje predvozače. 

Nemce, Null Positiv, namreč. Pa si želim, da bi tudi njih zamudil! Njihov nastop lahko opišem z eno besedo: poziranje, njihovo glasbo pa prav tako z eno: sranje. Ena mineštra nu-metala, gotičarstva, pompoznosti in popolnega pomanjkanja idej. Človek se kar za glavo drži, kakšno sranje vse izbljuva nemško tržišče, kjer je masa metalcev in gotričarjev očitno dovolj velika, da praktično vsak band najde vsaj ene dva poslušalca. Po komadu in pol sem šel ven iz dvorane. Obup! 

No, tretji band, Imperial Age, ki prihaja iz srca Rusije, konkretno iz Moskve, nikoli ni skrival, kateri band je njihov veliki vzornik. Ja, uganili ste. Therion. Treba je priznati, da čeprav ruska šesterica na platah zveni kot klon zgoraj omenjenih velikanov (kar ni nujno slabo), pa v živo zadevo še nadgradijo, tako da smo dobili nekaj v smislu šusa starih Helloween, pompoznosti starih Nightwish (prve tri plate s Tarjo) in simfoničnosti Therion. In bilo je hudo všečno. Morda sta nekaj k temu prinesla tudi oba pira, ki sem ju spil v opravičilo svojim ušesom, medtem ko sem, zunaj na mrazu, čakal da Null Positiv nehajo žaliti metalski svet in zraven pokadil pol škatlice čikov. Jebeš zdravje, samo da jih nikoli več ne slišim! Null Positiv, da ne bo pomote, kot rečemo, Imperial Age so mi bili zelo všeč. Fantje in obe, za oko in ušesa prijetni, pevki imajo za pasom tri albume Turn the Sun Off! (2012), Warrior Race (2016) in pred dobrim mesecem izdani The Legacy of Atlantis (2018). Setlista se je držala zadnjih dveh, tako da smo dobili dobrih 40 minut power poskočnic, ki so jih pevec in pevki lepo odpeli, ena od njiju je še malo posimfonirala po klaviaturah, strumno bobnanje je klicalo k pozibavanju, kitarist in basist pa sta lepo žgala in se nekajkrat konkretno razčupala. Glede na odziv publike je sklepati, da Imperial Age naši publiki niso neznanka in vsekakor so več kot primerni predvozači za Therion. 

Le-ti pa so, pod vodstvom Christoferja Johnssona, zastavonoše simfoničnega metala, ki so ga skozi leta in desetletja razvili od strogo death metalskih začetkov, tam nekje konec 80-ih let prejšnjega stoletja, pa do pravih metal/rock oper, kot je tudi aktualni album, Beloved Antichrist (2018), ki se bohoti kar na treh CD-jih (verjetno tudi na vinilkah, če jih preferirate), in ga je svinjsko težko poslušati v enem kosu. Da niti ne omenjam, da je tudi časovno precej zamudno… Ampak, če nas je bilo strah, da so Therion pozabili na stare časi smo kar hitro pogruntali, da niso. Verjetno bomo težko še kdaj v živo slišali kakšno popevko s plat, kot sta Lepaca Kliffoth (1995) ali Symphony Masses: Ho Drakon Ho Megas (1993), so se pa, s popevkama To Mega Therion in Cults of the Shadow, vrnili v čase albuma Theli (1996), kar je tudi zelo daleč od slabega. Vokalna trojica, Linnéa Vikström, Chiara Malvestiti (znana tudi pod umetniškim imenom Dusk) in Thomas Vikström, je svoje delo opravila odlično, poleg petja so, kot se spodobi, zadolženi tudi za animiranje publike in le-ta je bila z videnim in slišanim zadovoljna. In temu primerno glasna. Popevko Din (Sitra Ahra, 2010) jim je pomagala odpeti Elli Berlin, vokalistka zgoraj popljuvanih Null Positiv. Odrezala pa se je presenetljivo dobro, tako da zanjo morda še obstaja malo upanja. Setlista je, pričakovano, največ pobrala z aktualne plate, in sicer kar pet komadov Bring Her Home, My Voyage Carries On, Night Reborn, Temple of New Jerusalem in Theme of Antichrist, preostanek pa je bil lepo razdeljen med (poleg zgoraj omenjenih, Theli in Sitra Ahra) albumi: Lemuria (2004) – 3 pesmi; Vovin (1998), Secret of the Runes (2001), Sirius B (2004) in Gothic Kabbalah (2007) – z vsakega smo slišali po dve pesmi, eno (The Invincible) pa smo slišali še s plate Deggial (2000). O samo glasbi in kvaliteti glasbenikov pa niti ne gre izgubljati besed, Johnsson pač ne izgublja časa s polovičarji. Sicer je res, da smo videli naštudiran nastop, ki bi ga Therion znali speljati tudi z zavezanimi očmi, brez omembe vrednih presežkov, je pa po drugi strani tudi res, da so Therion band, ki je na tako visokem kvalitetnem nivoju, da je vse (skoraj vedno) popolno! 

Rok Erjavec

Povezani članki:

Značke: