LizZard – Shift

  (samozaložba, 2018) 

Glasba, ki seže do srca in se tam usidra, je glasba z maso, z gravitacijskim privlakom emocij, iskrenosti, tehnicizma ter dobre produkcije pa morajo formi temelje nujno postavljati vsebina, vizija in tisti občutek, da pri slišanem ne gre zgolj za poustvarjanje nečesa prvega, izvirnega in že dokazano uspešnega. Pri francoski zasedbi LizZard to definitivno funkcionira že od prvega stika dalje fenomenalno, je pa res, da sem jim doslej lahko dajal popolno veljavo le kot etabliranemu koncertnemu bendu, malo manj pa je bilo prodornosti in prepričljivosti slišati v studijskih izdelkih. Dame in gospodje, vesoljni univerzum – danes vam lahko naznanim velik premik tudi na tem polju, s katerim se lahko LizZard brez slabega priokusa v ustih šteje v elito če ne v sam vrh evropske in svetovne alternativne produkcije! 

Leta 2006 ustanovljeni francosko – britanski trojček, ki ga od prvega dne dalje gradijo izvrstna Katy Elwell za bobni, Mathieu Ricou na vokalih in kitari ter bendu na kožo popolnoma pisani William Knox na basu, je letos februarja povil fantastično četrto ploščo Shift, ki po albumih Venus, Out Of Reach ter Majestic prinaša dolgo pričakovano dodatno vrednost in namesto toolizmov krepki odmerek izvirnega notranjega glasu ter kemije. Devet na novo spisanih skladb dviguje raven in premika progresivne miljeje svojega dela za več kot eno dolžino naprej. Najprej je tu prepričljivi live sound, ki so se mu uspeli približati produkcijsko, še bolj pa se tu čuti medosebna sinergija ter jeklena vez treh umov, ki snujejo ritmiko, melodiko in pulz ter dušo zasedbe LizZard.  

Že z uvodom, z introm skladbe Seed, s katero se dramatično odprejo registri, privija zvoku Mathieue kitare plasti lepega ter kristalnega zvoka je jasno, da so si zastavili stvari drugače kot doslej. Prvi singel plošče, skladba Singularity se z matematiko ritmizacije djenta nemudoma spusti v progresivne barvite vode polnega muziciranja ter liricizmu ne dajejo manjšo pozornost. Konceptualni album o premeni, o spremembi, o razcvetu in hrepenenju odpira registre. Izvrstna igra krasnega kitarskega rifa, masivni bas ter vedno organsko, izjemno ritmiziranje Katy za bobni, izjemna igra, pri kateri se od decibelov kar po naravni inerci znajdete v svetu sanjavih kontur ter zvočno pretresljivih sentimentov so le del zgodbe. Nakocinjen od polnosti, ki jo v moderni produkciji ne slišim vsak dan, priznam, da je prestop iz sfere Maynarda in Stevena Wilsona v tisti ravno prav umazani svet Pattona, a z nogami na sebi prilagojenih stebrih organskosti dodal bendu nov momentum, novo težo, sestavljanki eksplozivnega pa dodal manjkajoči kvantni delec. Gemini z naravnim nadaljuje. Lepa lirična nit o poti iz osame znotraj lupine nerazumljenega sebstva zaprtega Ega v svet ter v objem s podobnim in pomembnim Drugim se vnovič poigrava z dinamiko in komad razvija v skoraj petminutni kolaž lepote. Izvrstna uigranost vseh treh gradnikov zasedbe pripelje glasbo do stanja naravne eksplozivnosti, v kateri ni nič prisiljenega, nič izumetničenega ali odvečnega.  

Bloom je senzualna balada, s katero dajejo LizZard upanje ter z upanjem gledajo v svet lepšega jutri, ki mu dajejo lepoto uresničeni potenciali. Malce bolj zadržane konture ter zadržani tempo, suspenz emocij, obenem pa topli objem mehkobe ter lepega so le ogrevanje, po katerem z naslovno skladbo albuma, instrumentalnim biserom Shift, pademo v stanje popolne meditacije. Debele plasti efektov, a nepretirane kitarske estetike, precizni bas in metrično brezhibni ter strupeno nalezljivi udarci po opnah bobnov zvenijo tako, kot bi v skledo poleg King Crimson dodali Rushe, Porcupine Tree ter progresivni noti želeli dodati še nekaj post rockerske avantgarde, v odštevanju vokalov pa s slehernim dotikom strun ter open dodajal emocije ter odpiral srce, ne glede na posledice ali morebiti neposluh trdega, kritičnega in pogosto emocionalno izpraznjenega sveta okoli.  

Sledi morda ena najbolj dodelanih udarnih skladb albuma. Min(E)d je popolna fantazma, ob kateri se v doslej precej prečiščeno formo vnovič prikrade ščepec Maynarda, ki pa v koži Mathieua dobi več senzualij ter več moči in kreativnosti, kot sem jo doslej uspel slišati in ujeti v zadnjih delih zasedbe A Perfect Circle. Pa pustimo nepomembne primerjave ob strani. LizZard gradijo svoj koncept, svojo zgodbo o ekspoziciji možnega ter prehodu, levitvi iz sfere možnega v uresničeno, dosledno in brez nepotrebne navlake, mašil ali balasta. Leaving The Dream je kritika okvirom in sponam, ki smo si jih ljudje izbrali ter skovali sami, z Open View pa dodajo zgodbi eno najlepših balad z jajci, kar sem jih slišal v zadnjem času. Senzualna zgodba bi bila lahko pripoved o ljubezni do drugega, lahko pa je le meditativni spust v notranji dialog z Enim, z vsemogočnim potencialom, ki je Bog ali zgolj redko razumljeni Jaz v vsej njegovi idejni brezmejnosti. Lepa uvertura v veliki finale, ki pa so si ga LizZard zamislili kot umiritev strasti, kot žalostinko, kot uspavanko kot sladki poljub za lahko noč ter kot slovo do naslednjič. Passing By je budnica v jutro po rojstvu ter uresničitvi vseh potencialov. Svet uzrt z novimi očmi, toplina mehkega objema svetlobe ter zvoka so namensko zadržani zato, da ne prestrašijo in razbijejo ali poškodujejo vnovič prenovljenega človeka ali eteričnosti Biti, ki se z iztekom skladbe razvija v nekaj pompoznega, velikega, a z zadnjim akordom, ki obvisi v zraku nedorečenega, ker je popolnost v domeni bogov in ne človeka. 

Uau! Lahko rečem le: »Uau!« Kako lepo so se razpenile strasti in kako lepo umirjene so misli ter srce, ko človek sliši, občuti in okuša glasbo, pisano z veliko začetnico. Priznati moram, da sem s slišanim pri albumu Shift več kot potešen, vsekakor pa mi želja po še ne da miru in me prekleto žre, kako se bo ta sicer atipična mehka pripoved o velikih stvareh in konceptih nadaljevala vnaprej. Vsekakor so LizZard presegli sebe ter skovali album, ki ni sestavljen iz hitov in ne igra na prvo žogo, daje pa čutiti nekaj izvirnega, samoniklega ter zrelega. Bend je zrasel, se razvil in spremenil v konstantnih metamorfozah evolucije v bend, ki ne potrebuje mimikrije, posnemanja in imitacije, da bi bil sposoben preživeti ter eksistirati naprej. Občutek imam, da so se priučili prisluhniti svojemu notranjemu glasu, ki je kdaj tudi tišji in ne potrebuje mišic ter decibelov, da prepriča. In slednje subtilno in lepo nagovarja tudi tiste, ki temu prisluhnejo. Hvala za dober odmerek emocij ter za to, da smo smeli vnovič okusiti malce božanskega nektarja popolnosti in vsekakor se priporočamo za še! 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: