Hey Satan – Hey Satan

(Cold Smoke Records, 2017) 

Švica, od kod naenkrat muzikaličnosti tvoje? Poleg sira, ur, Ricolle, bančništva so imeli alpski posebneži v dominionu glasbe na zalogi doslej bore malo odmevnih in pomnenja pomembnih glasbenih imen, a se stvari, dragi moji, od letos spreminjajo! Slučajno, popolnoma po naključju mi je pod prste prišel izvrsten prvenec power sludge stoner rockerjev Hey Satan in po multiplih obratih na predvajalniku lahko samo potrdim, da se švicarski trio lahko brez sramu primerja z meni dragimi in nedotakljivimi Clutch v skoraj vseh elementih igre. Plošča Hey Satan je polna dinamike, organskosti, kvalitetnega muziciranja in tiste prekleto diabolične kemije, zaradi katere se na ritem, sladki zvok kitar in izvrstne vokale zlahka navleče vsak ljubitelj dobre glasbe ter rocka s potenco. 

Razlog je preprost, recept pa učinkovit – potrebuješ dobrega bobnarja, kar Frank nedvomno je, dva strupeno razigrana in kozmetiki odrečena kitarista, kar Francois in Laurent definitivno sta, ko pa ugotoviš, da zna Francois tudi prepričljivo peti kot dedec z jajci ter pisati dobra besedila, ni strahu, da bi zadeva kjerkoli zastala ter se napihovala z mašili. Deset skladb albuma, na katerega so lahko na Cold Smoke Records upravičeno ponosni, to lepo potrjuje! Uvodna Fallon City Messiah bi bil lahko podpisan z imenom Clutch, saj je tu pridigarski nagovor občestvu, samozavestni rif in gravitacijski udar globokega ter ravno prav retro nasičenega možatega rocka, ki zabava in privija ojačevalce na enajstko. V Lausanneu so navlečeni na prave substrate, torej. Čeprav sta v igri dve spevni in udarni s fuzzom obliti kitari in med njima ni basa, ne manjka nič, saj se obe kitari spletata v ozemljeni, nasičen splet, tu pa so tudi mišic, potu in organske iskrenosti polni bobni. Groove, izvrstna prvorazredna produkcija in ta občutek, ki ga ne moreš hliniti ali poustvarjati, če ga ne premoreš v sebi. Fantje so očitno prodali dušo Satanu in po faustovsko napolnili mošnje s semeni, ki kalijo hitro in brezkompromisno! Kot Neil Fallon in kompanija, matervola! 

Legal Aspect Of Love vpelje v igro pridih Kyussov ter zgodnjih Queens Of The Stone Age, zakajeni retro stoner pa ne manjša občutka pristnosti in pritiska na prave tipke. »I think you are easy to use …« poje Francois in, da, navkljub sonični zlorabi se ne počutim umazano ali ceneno, Švicarje pa začnem samodejno šteti med branilce southern rock prapora ter tistega pravovernega zaprašenega stoner zvoka, zaradi katerega smo nekoč vsi posegali po kitarah, se odpovedali kozmetiki modernega preproduciranega popa ter padali na kolena s priprtimi očmi in odprtimi srci pred zvočnimi oltarji brez malikov in slik. Sunshine Blues to stonersko sladkobo le poglablja in nadaljuje, da s skladbo In Cold Blood jekleno trdno jadramo po jasno začrtanih tirnicah ugodja. Vprašam se le, kje, za vraga, se v slišanem skriva blues, a se z mislijo ukvarjam le delček sekunde. Da, vsi pričakujemo nekaj lepih in dobrih stvari, polna ušesa sočne glasbe brez nakladanja in fejkanja pa so voda na mlin tistega marketinga, ki lahko ponuja nekaj, kjer ni nič novega in ekspozicijsko izvirnega, a zaradi kakovostne ravni izvedbe ter samega toplega občutja pri srcu tega ne očitamo bendu. K vragu – bili bi besni, če bi se v koncept vgrajevalo karkoli bolj glajenega in neiskreno eksperimentalnega ter neučinkovitega! Zakaj bi menjal nekaj, kar funkcionira? 

1991 ostaja v teh vodah v preteklost zazrtega koketiranja z bogato preteklostjo, kjer tudi Hey Satan priznavajo, da tako, kot je bilo nekoč danes ne more biti. Nekako smo izgubili notranji kompas, mladež dandanes pa nima jajc, esence, premore pa obilo mašil, kozmetike, poze ter tistega praznega občutka fasade, za katero se ponuja bore malo. Že malce postani zvok garaže devetdesetih pa je poln potu, krvi in testosterona, to pa je tudi esenca tokratne hvalnice in pozdrava Satanu. Song For A Lost Mariner je pospešeni južnjaški, z nekim izprijenim dodatkom Led Zeppelinov, z dodatkom visokooktanskega kerozina v samem jedru, izvrstno bobnanje, poigravanje s cowbellom, krasne in naravne solaže, ki bi jim človek prisluhnil tudi na daljši čas, predvsem pa ta rohneči zvok, v katerem se zazna slo po koraku naprej. Red Light Women zveni tako, kot bi ga popisal Josh Homme, a so Hey Satan v svoji igri mimikrije, imitacije, povzemanja sladkorčkov iz zakladnice preteklosti prefinjeni, okusni in ravno prav predrzni.  

Bastardizer je surovi diamant, ob katerem vas prime, da bi prevrnili mizo, skloftali vse brezjajčnike na poti sprostitve kot pravi bastardi in brez obžalovanja vzeli stanco upora za vse solde kot zastavo, ki bi jo nosili v svetu konformnih brezveznežev vsak dan. Seksi bes, naval umazane sproščenosti se malce pod dvema minutama nadaljuje s punkoidnim in napimpanim komadom Black Flags Down, po katerem pa se fantje preizkusijo solidno tudi v igri inštrumentalij. This Meat Stinks, Honey je sicer krasen jam session, ki sklene celoto v okusen paket, a je po zadnjem izzvenu akordov ter umiritvi bobnarskih open ostalo v srcu in ušesih prostora za dodatke, za nadgradnje. 

Faktično gledano je teh 36 minut popolnega ugodja, ob katerem sem se od nakocinjenosti začel samodejno potiti, topiti in ekstatično tresti, najbolje porabljen čas, v katerem ne zapravljate nič, investirate pa v svoje horizonte, na katerih lahko poleg zvenečih imen in velikih, dobro znanih figur, dodate tudi bend iz dežele, ki ste jo doslej samodejno spregledovali, ker »nima nič za ponuditi«. Hey Satan je kompaktni kontra argument, več kot soliden plošček, kljub precej istovetnim postavkam pa se pri skladbah tria ne boste niti za sekundo dolgočasili. Retro stoner in rock s potenco so, priznajmo, kul in kakršnekoli spremembe v tem oziru bi morale biti zakonsko prepovedane. Fantje ga pičijo mastno, za vse solde in tako, kot se spodobi. Izvrstno delo in le tako naprej, pjebi! 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: