Dopelord in Jegulja v Ortu ali večer v meglicah (takšnih in drugačnih)

1. 3. 2018
Ljubljana / Orto bar

Evo, Dirty Skunks did it again!  

 Teli četrtkovi Riffeater večeri so lahko prava popestritev zaključka delovnega tedna in pomoč, da človek zdrži do vikenda. Čeprav je po drugi strani res, da zna biti petek po konkretnem stonerskem koncertu prekleto doooooooolg …

Torej, igrali so Jegulja iz domačih logov in Dopelord iz malo bolj vzhodnih logov. Poljskih, če smo konkretni. 

Začeli so, seveda, Jegulja. In če so začeli pred skoraj praznim Orto klubom (ki mu dejansko očitamo le to, da ni v istem nadstropju kot kadilnica, saj na tak koncert dim (iz take ali drugačne smotke) pač zelo paše…), je publika do polovice njihovega nastopa vztrajno kapljala notri in na koncu je bila že kar gužva. Pa vroče je tudi bilo. Ampak pustimo zdaj to. Nazaj na koncert! Jegulja imajo za pasom demo Finese in blat (2014) in odlični album Darkest Light (2017). In ker tako kot na platah tudi v živo ne jebejo žive sile, v bandu nimajo vokalista in basista. Kar itak vsi veste. Prav tako vam je kristalno jasno, da so fantje koncertno precej aktivni in le sebi lahko pripišete, če si jih večkrat ne ogledate v živo. Trojica si je namreč zelo zanimivo razdelila vloge v zvočni sliki banda. Preprosto povedano: en kitarist skrbi za bolj rockovske zvoke in riffe, drugi je krepko zasidran v metal vodah, bobnar pa dodaja še za kanček bizarnosti in več kot le kanček galame. Kakorkoli namreč človek obrne, je stoner pač bastard-son zadetih metalcev in galama pač mora biti. Skratka: konkretna doza galame, riffov ki pretresejo, bobnov ki zabijejo in zazibajo hkrati, band dobre volje, publika zadovoljna. Štart uspel! In smo leteli en štuk nižje na čik. Pa po novo pivo. 

Dopelord. V diskografiji imajo tri albume Magick Rites (2012), Black Arts, Riff Worship & Weed Cult (2014) in Children of the Haze (2017), ki so ga tudi v celoti odigrali + (mislim da) še dva komada, ter split izdajo s stonerskimi kolegi in sonarodnjaki Major Kong (2015). In ker se fantje deklarirajo kot stonerji (le kaj bi bili drugega, s takim imenom…) je taka tudi njihova glasba. Zadeti, zapacani vokali, dolgi, počasni, mastni, repetativni riffi, dolgi, zabluzeni inštrumentalni deli komadov, in bobnanje, ki varira od zadetosti, do totalne zadetosti in pomaga pri vzponu v višje sfere zavesti. Treba je priznati, da Dopelord žanra v katerem domujejo ne bodo na novo definirali, bodimo odkriti, tudi začrtanih meja le-tega ne bodo prestavljali, imajo pa izjemen občutek za mešanje atmosfere okultnih zadetkov iz 70-ih let prejšnjega stoletja (ja, Black Sabbath pridejo na misel) in tradicionalne(jše)ga stoner/dooma, ki so ga bandi preigravali kakšno desetletje kasneje. Torej, če pridete na koncert, da se boste sprostili, malo pomigali in se zazibali oz. se konkretno razčupali, kot par posameznikov v prvih vrstah, popili kakšno pivo, kaj pokadili in malo popotovali po globinah podzavesti ali pač do zvezd, potem so Dopelord pravi band za vas. Fantje ne komplicirajo, ampak odigrajo svoje in se ga grejo zadet. In tu je morda edina slaba točka sicer res dobrega koncerta, ki smo mu bili priča – prehitro ga je bilo konec! Klub je namreč padel v masovno hipnozo in brez težav bi poslušali še komad ali štiri. Ampak, jebiga, v petek imamo nekateri tudi šiht, tako da je kar fino biti ob polnoči že v postelji. Leta pač … 

tekst: Rok Erjavec
foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: ,