All Heads Down – Passing Time

(samozaložba, 2016) 

Najprej opravičilo, a je res, da se tokrat lotevam izdelka, ki ni najbolj aktualen kar se letnice objave tiče, je pa res, da je potrebno tudi pri izdelkih z malce pretečenim rokom kdaj pa kdaj preveriti pulz ter preveriti, ali je tudi pri stiku z malce starejšimi materiali pri bendu, za katerega doslej še nisem slišal, morda v srcu stkana kakšna posebna kemija, zaradi katere bi lahko bolj intenzivno sledil tudi novim stvarem. Nekaj takšnega se je zgodilo tudi pri prvem posluhu mlade, agilne in dokazovanja željne ljubljanske zasedbe All Heads Down, ki se je znašla v mojem predvajalniku na multiplih obratih, da bi lahko podal nekaj konstruktivnega, z ubeseditvijo pa morda dal mladcem nov pogled na njihovega glasbenega otroka. Vsak glasbenik je do svojega dela vedno pristranski, saj je to, kar pretresamo kritiki in slušeča publika, delo njihovih rok, glasilk in intelekta.  

Pa pojdimo lepo po vrsti. Do zasedbe All Heads Down bi imel le stežka kakšen aprioren stav, saj je bil prvi stik z zasedbo takrat, ko mi je po pošti v nabiralnik prispel plošček, oče dveh članov zasedbe pa me je prosil, da podam svoje mnenje o tem, kaj sta ustvarila sinova s svojim bendom. In pri tem bom pošten, iskren ter v kritiki ter predlogih konstruktiven. Ne bi želel ubijati sle po nadaljevanju in po razvoju benda, ki ima potencial, a ta hip še išče svoj lastni glas in izraz, je pa že po prvem posluhu plošče Passing Time jasno, da je notranja inerca v zasedbi nagnjena k perfekciji in nečemu večjemu od povprečja slovenske garaže. Morda malce trivialno ime, ki spomni na pred AC/DC slišane in videne dunajske mlade upe All Faces Down sprva malce zmoti, za trenutek celo lahko malce zavede, a je glasba tista, ki v samozavestnem dvojnem odmerku elektrificirane in nato še izklopljene različice trinajstih avtorskih skladb postavlja na preizkušnjo produkcijske, lirične in vsekakor tudi glasbene sposobnosti ter domet zasedbe All Heads Down in, priznam, mladci so me impresionirali. 

Najprej je tu potrebno pohvaliti kakovostno raven kitarskega dela obeh kitaristov, Edija Davyja ter Žige Miheliča, saj sta mladca na sebi lasten moderen način prikrojila vplive devetdesetih ter zvok novega milenija ter spletla lepo medsebojno nit ritmične in solo kitare, ki koketirajo s punkerskim melosom malce bolj otožnih Weezerjev, kompaktno, morda malce predvidljivo melodiko Foo Fightersov, je pa nekje pod celoto slišati vplive tudi Metallice ter še česa. Sledi več kot korektna ritem sekcija, kjer se bas Grege Robiča lepo komponira na razgibane in dinamične bobne Jessa Davyja, tisto, kar pa me ne potegne in prepriča v polni meri pa so morda malce preveč melanholični, premalo odločni in precej brezizrazni ter preveč lepi Edijevi vokali, ki jim manjka jajc, globine, raskavosti, podtona nevarnosti, da bi lahko slišanemu v polni meri popolnoma verjel ter zaupal. Pa pojdimo po vrsti. 

Električni splet se začne s precej stereotipnim, a lepim akustičnim introm, kjer se da slišati popolni balans med glasbenimi gradniki, s katerimi se gradi skladba Take Me Away. Na balkanski melos ter na naše prostore dišeči kitarski uvodni rif se nadaljuje v kompaktnem stereotipu korektno odigranega punk rocka na melanholičnih temeljih. Melanholija se poglablja z vokali, ki dišijo na svetobolje, precej medla vokalizacija pa je lepo sproducirana, zvočna slika benda pa polna in v isti ligi kot Billy Talent, a z manj ostrine, manj powerja. Kako bi se morali fantje lotiti podviga, da bi bile stvari bolj suverene? Morda dodamo celoti malce podtona Coheed And Cambie, ohranimo otožno noto celote, a ji dodamo malce več jajc in stvari pijejo vodo precej bolje. The Distance Between Us gradi na isti podstati, le da slišim pod celoto tudi pridih Weezerjev, a z manj smisla za cinizem in humor. Disconnected je energična skladba, pri kateri se je v produkciji žal odbilo preveč ostrine in je postala lepo glajena, celo preveč kozmetično obdelana skladba, ki bi z več organskega zvoka zvenela precej bolje. Pri Tranquility se v instrumentalijah za hip ali dva, kot medmet dodajajo plasti, plošči pa predvsem število komadov, ki ne bi potrebovali lastne umestitve in poimenovanj za slabih dvajset sekund pojavnosti, saj so to, iskreno mašila, ki pa lepo pašejo na nadaljnje skladbe, katerih del ta mašila tudi so. I’m OK je tako odprl registre na identični način kot pretekle skladbice in se tako ne loči od celote po nobenem dodatnem gradniku, elementu presenečenja. Zgodba o nesrečni ljubezni, malce patetike v liriki sicer paše, a je v celoti naracije lahko dodane več globine, več usmerjenosti od človeka v svet, egocentrizmu lastnega trpljenja pa lahko dodamo vedno več naboja, ki je, če smo že pri punku, oster, revolucionaren, prevratniški, uporniški in ne kot preživeti emo usmerjen zgolj v lastno bol in trpljenje, ki mu ni več kaj dodajati, namenjen pa je zgolj sam sebi. Thrown Away je, žal, v tej ligi, sicer lepo spisana Anxiety tudi, priznati pa moram podoben domet tudi ostalim skladbam sicer lepo spisane plošče. Pick Your Poison to zakrije za, hvala bogu, malce bolj energičnimi in eksplozivnejšimi ekspozaturami kitar, ritma in prej tako težko pričakovane živosti. To je to, kar sem doslej čakal – malce več energije, utripa, povišanega tlaka. Manjkajoči košček je torej nekako le našel celoto! In nato smo spet pri medmetih s sicer lepo akustiko skladbe Intermission, po kateri se plesu in bolj potentnim konturam pridružujejo nadobudni Ghosts. Masivne distorzije, strupeno dobro ozvočen bas, bobni in lepi rifi se nadaljujejo tudi z Bitersweet, kot finale in optimistična pika na i pa je tu sicer po naslovu kontradiktorni No Way Out. Prva runda je za nami in, fak, še imam moči za nadaljevanje, kar je dober znak! 

In nadaljevanje je v maniri Unpluggeda. Pri tem je bend našel lep zvok, že po Intru pa se v celoto z dobrimi, okusnimi akustičnimi zdrsi poskuša dodajati energijo na enak način tam, kjer je celoto podpirala distorzija. Pri Take Me Away je istovetni izraz ter pristop k glasbi, žal, neefektiven, saj se power akordi na akustični kitari, fantje, ne obnesejo. Poskusiti bi morali alternativne prijeme, odprte akorde ter morda drugačen pristop k ubiranju strun. The Distance Between Us se preizkuša na isti način in ne vem, a postajam rahlo napet, saj se je začela zvočna slika benda rušiti, krhati, idealni balans pa je postal votel, prazen, izraz benda pa suh in rahlo brezvezen. Rešitev bi bile kakšni dodatni zvočni dodatki, tolkala, činele, bolj barski pridih, malce več chorusa ali flangerja pa ne bi naredilo nič takega, kar ne bi okus v ustih popravljalo. Primer dobre prakse in pristopa k tem je definitivno Unplugged zasedb Stone Temple Pilots, Alice In Chains ter poleg Pearl Jamov tudi Nirvana, če pa gremo v nek drugi ekstrem predlagam tudi malce Anouk ali K’s Choice. Z akustiko me All Heads Down ne prepričajo, tako se po Disconnected rahlo izgubim, ugotovim, da I’m OK ni OK, Thrown Away pa bi potreboval malce več mase in grunda, ker mu manjka resonirajoče osnove, zgolj odšteti efekti in, fak, bobni pa stvari ne olepšujejo. Prav bobni manjkajo, bi pa morda namesto polne baterije lepo funkcionirali tarabuka, tam tami, bongosi, kakšna činela, morda godalna sekcija, viola, violina, kakšna flavta ter morda celo kakšna harmonika (pa brez predsodkov, saj je lahko okusen dodatek harmonike prav fino zdravilo za monotonijo, če pa se v kaj dvomi, pa prisluhnite dometu zasedbe Terrafolk, Janeza Dovča ali, še bolje Fekete Seretlek) in predvsem bi pasal manj zategnjena drža, kjer ni dodane vrednosti v ničemer. Zavoljo tega se tu moja sla po nadaljevanju poslušanja precej neesencialnega Unpluggda finalno sklene ter konča. 

Sklep je enostaven – nismo vsi za vse, čeprav verjamem, da imajo fantje potenciala v izobilju. Predlagal bi malce več sproščenosti in več širine ter dodal celoti liricizma malce več odločnosti in ostrine. All Heads Down so vsekakor bend z željo, slo in kreativno iskrico, a se dajo stvari lepo nadgrajevati izboljševati. Prostora za nadgradnje je dovolj, prav tako pa tudi variacijskega prostora, na katerem ne bodo fantje izgubili nič svoje drže, morda pa bodo lahko etiketi melanholičnega punk rocka ter alternative dodali še kakšen predikat, kjer se progresiva, eksperiment in inteligibilnost lepo lepijo na spevnost, ritmiko in groove, bend pa ostane v spominu ter premika milje lepo naprej ter se evolucijsko razvija in raste. In slednje iskreno privoščim mladim kreativcem, ki so naredili prvi korak k temu, da se iz sfere potencialnega razvijejo v bend s težo, hrbtenico ter lastnim, razpoznavnim izrazom. 

Sandi Sada Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.
Značke: