Jarc Gregorin Trio – There And Back Again (Tja in spet nazaj)

(samozaložba, 2017) 

Lansko leto se je prehitro obrnilo, da bi lahko posegel po prav slehernem biseru, glasbenem darilu, ki je prispelo na police ter brez prehitrih sodb ter zaletavosti sodil o kakovosti, globini in dometu, ki ga določen glasbeni izdelek v svoji večplastnosti vedno, no, skoraj vedno nudi. Zato si raje vzamem malce časa ter stvari kakovostno prediham, da se misli postavijo na tisto pravo mesto ter besede najdejo svojo prosto pot. Od lani se je tako tudi ciklično predihaval prav poseben konceptualni album več-generacijske prog-bluesovske zasedbe Jarc Gregorin Trio in prav je tako.  

Ljubljanska zasedba je sestavljena iz kaljenih slovenskih glasbenikov, poleg naveze očeta in sina, vokalista in kitarista Jake Jarca na prvi kitari ter Matjaža Jarca na basu pa je pomemben gradnik studijskega albuma tudi senzualni ritmaš Blaž Gregorin za bobni. Jaka in Blaž sta potegnila svojo glasbeno kemijo vkup že v zasedbi Sfiltrom, oče Matjaž pa je s Kreslinom, preden je slednji ubral svojo pot s Krpani ter preizkusil slast solo kariere, že pred davnimi leti igral v zasedbi Horizont. Po izidu plošče je postal nepogrešljivi člen zasedbe Janez Moder, basist izvrstne progresivne zasedbe Moonlight Sky, ki pa si je kilometrino dodatno nabiral v številnih jazzovskih in eksperimentalnih zasedbah. Tu so še številna manj medijsko opevana in znana sodelovanja, preigravanja, kilometrina pa se je v zasedbi sinergično povezala v ploščo, ki je že po prvem posluhu zrel izdelek, a zveni tako, kot bi bil namenjen nekim drugim časom in nekim drugim ter ne slovenskim prostorom. In tu je privlačnost, tu je tisto »nekaj«, kar vsaj mene potegne in posrka do samega centra in ne pusti pri miru, dokler se ne artikulira nekaj besed, s katerimi bi lahko zmanjšal pritisk lebdenja v limbu. 

JG Trio je definitivno bend, ki ve, kaj dela, a je vseeno po ciklih poslušanja ostal v ustih tisti čutni priokus, zaradi katerega danes ne bom podajal črno-belih kontrastnih sodb in zaradi katerih ne morem reči, da mi slišano je ali ni všeč. Dvanajst skladb plošče There&Back Again je enostavno preveč shizofrenih, da bi jih lahko metal v isti koš. Koncept doma in pripadnosti sta tu morda zasedbi jasni in naravni, naracija razpetosti med Anglijo, Ameriko, med tujim in Slovenijo, domorodnim centrom majhnosti, pa se tu že od prvih stihov skladbe Storm Gathering dalje izpeva kot bilingualni, dvojezični konstrukt, pri katerem ni postanka na zgolj prog notah ali bluesu. Senzualni uvod je nežno tipanje, pri katerem se sicer stereotipi sedemdesetih rustikalno vpletajo v teksturo, ki asocira na Crosby, Steels, Nash & Younga, malce potegnejo stvari na melanholični vajb Hiše, je pa res, da bi bilo tu že nemudoma postoriti veliko stvari. Kitare in melodije so lepe, kar pa precej zbode v ušesa, bi se pa to lahko nedvomno dalo precej izboljšati, pa je ta slovenska, trpka in trda izgovorjava angleščine, zaradi katere ne morem slišanega hvaliti kot čisto zlato. Precej več pomiritve (če izvzamem vokalizacijo) prinese nadaljevanje s skladbo Time To Fly, ki je moj prvi favorit plošče. Krasna igra meditativnega basa, inteligibilne kitare, ravno pravega odmerka distorzij in lepo dramaturško umeščen zvok godalne sekcije, violin. Barviti spekter potegne v mojih ušesih na Mahavishnu Orchestra, a z neko intenzivnejšo asociacijo na irski melos.  

Never Be The Same zabrni v neki bolj temnejši konturi Lou Reeda ali Johnyja Casha, Jaka pa se vokalno lepo zlepi na ravno prav raskavi žametni vokal Melise Spruk. Pridih jazzovskega zadimljenega kluba, polteme, igre zapeljevanja in senzualnega seksapila so morda že slišane in melodično izrabljene, a v tem kontekstu, kot medmet, pašejo. Zatem je tu Change z bolj bluesovsko noto mola, ki so jo publiki servirali pred dvema dekadama že Sfiltrom, a je v tem novem kontekstu dovoljeno prehajati na še več jazza in tiste nedefinirane dinamične igre čistih kontur, bluesa v suspenzu. Ta zreli umik v ozadje, iz katerega preseva potencial ter tisti seksi božajoči dotik toplega,  a premalo odločnega privida v ozadju. Wandering Jon  s country noto asocira na ogrevalno vajo Prismojenih profesorjev bluesa, ki so soi zanalašč ukinili decibele, JG Trio pa po kratkem medmetu zdrsnejo spet v sfere melanholičnega upočasnjevanja tempa s skladbo No Place Like Home. Kdaj se bodo stvari premaknile v višjo prestavo in bo v kontekst prišlo nekaj bolj predrznega, umazanega, greha polnega? Pri JG Triu je modulacija bolj »radio friendly«, a tudi to le za večerni program v nočnih urah, ko se mora strasti vročega dne pogasiti in upočasniti ritem bitja srca.  

In nato sledi drugi premet ter moj drugi favorit plošče. Going Home Again je tisto, kar sem pogrešal. Malce več odločnosti, decibelov ter lepe kitarske igre na malce višji potenci. In nato lep kontemplativni umik v sfero solistične meditacije. Tudi Leti je voda na moj mlin s tem svojim umazanim prizvenom, nato pa ta zadetost z ljubeznijo, prežetost z libidom, ritmično preigravanje ter lepe kitare pa se na pregrešni način utirajo v ušesa ter, da, tu je moj tretji favorit plošče! Nato smo pa spet v fazi umika v senzualnost ter malce bolj predvidljive baladne vode, le da smo tokrat deležni res lepše poetike in spevnosti slovenske besede s skladbo Lep prelesten dan, ki bi bil lahko namenjen tudi bendu Pepel in kri. Time Flies je dramaturško morda malce prepozno umeščeni temačni dodatek plošče. Kot bi Jaka tripal na Nicka Cava, v iskanju lastnega izraza pa se namensko odmaknil od koncepta bluesa, da bi lahko pustil na plan malce temačnejšim mislim, malce temnejšim angelom ter demonom. Country zajebancija, a s stilom in veliko znanja in obvladaštva, ekspresna inštrumentalna igra v skladbi Mati koklja doda plošči malce humornega podtona, da smo kar naenkrat postavljeni pred dejstvo, da je čas za slovo in spoznanje, da Nič ne bo, kot je bilo. Prav slednja je repriza skladbe Never Be The Same, a s slovenskimi stihi. In po zadnjem izdihu ste postavljeni pred dejstvo, da je to za ta denar to! 

OK, priznam, da sem morda preveč trd in neizprosen do postulatov popolnosti, a menim, da je prav tako, ker ne sme imeti nihče statusa imunitete zgolj zaradi kilometrine, let ali povezljivosti s tem ali onim bendom. Dejstvo je, da je, vsaj kar se angleškega parta tiče, plošča There&Back Again precej medel izdelek. Kar zadeva glasbo, tej ne manjka nič, je pa res, da je vrstni red komadov morda malce premalo posrečen, saj zastaja naravni ritem plošče, po suspenzu namesto eksplozije okusa in zvoka pademo v stanje hipnotike s počasnimi ritmi, sicer zaznaven naracijski lok koncepta v ozadju pa je postavljen nekako na prvo žogo. Album torej ni čisto zlato, je pa v slišanem veliko dobre glasbe, na katero sem se iskreno navezal tudi sam, a verjamem, da je možno narediti stvari še bolje in z manj zatikanja.  

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.