LizZard & O.R.k.: Premešane paradigme spusta v globine sladkega neznanega

11. 1. 2018
Ljubljana / Channel Zero

Rad imam izzive, sem pa vedno skeptičen do tega, da mi nekaj nekdo ponuja kot super stvar zgolj na podlagi velikih imen, ki prodajajo glasbo še preden bi človek lahko glasbi prisluhnil, a si priznajmo – v svetu progresive je tudi tovrstna reklama, ki se sklicuje na reference, kot so King Crimson ter Porcupine Tree v isti sapi popolnoma dovoljšen razlog, da se človek odpove spancu ter tudi sredi delovnega tedna odide proti koncertnemu prizorišču, odpre ušesa ter pusti duši prosto pot do centra srca. Pričakovanja od prihoda zasedbe O_R_k ter še bolj od že preverjenih francoskih LizZard, ki so pred leti že pometli s konkurenco kova Soen ter ukradli moje progresivnim ritmom naklonjeno srce. Bil je siv januarski večer, bi lahko začeli, a v mislih in srcu je že od pričakovanja na poti do Metelkove ter kluba Channel Zero svetila popolna mavrica vzhičenosti ter želje po tem, da bi znal čarati ter bi urine kazalce čimprej prestavil na uro, s katero se začnejo glasbeni čudeži. Zato je, tako kot zadnjič, večerni obisk Metelkove pomenil eksistenčno nujo v imenu glasbe pisane z veliko začetnico. 

Podobnih misli je bilo očitno še kar precej somišljenikov, saj je malce po deveti uri, ko so oder kot prvi zasedli fenomenalni Francozi LizZard, pod odrom stala kar konkretna masa dobre glasbe željne publike (kolikor pač podij Channel 0 prenese).  Po letih 2015 ter 2016 se bo v beležko v razdelek dominacije z galskih koncev upravičeno pisalo tudi leto 2018, saj je trojec, ki je s Slovenijo že stkal pristne emocionalne vezi ter se že dokazal kot zaupanja vredna muzikalična franšiza, prišel tokrat na oder z dodobra premešanimi kartami in novo ploščo, ki bo, pozor, luč sveta ugledala šele prihodnji mesec, a smo jo bili v Ljubljani že deležni.

Shift je paket glasbe s spremenjeno glasbeno paradigmo, novo, svežo noto ter glasbo, ki se, očitno, namensko odmika od povezav s Tool, A Perfect Circle, ostaja pa ritmično povezana z igrivo matematiko djenta ter predvsem nadstandardno kakovostne alternative. Že z uvodom skladbe Seed, z introm, med katerim se kalibrirajo efekti ter tkejo teksture zračnih kristalnih kitar Mathieua Ricouja ter bas Willa Knoxa, za bobni pa se v prežo postavi izvrstna Katy Elwell. Singularity, nov komad z obetavne nove plošče Shift zakoplje globinsko z visokooktanskimi bobni ter kitarami, ki v matematično izštevanko dodajajo skoraj Faith No More barve, Mathieu pa odpira svoje registra pozitive ter kristalnih vokalov kot najmogočnejši oratorji aktualne prve lige. Igra melodije in plejade dobre glasbe se stapljajo v popoln energetski posladek, ki ne prepušča nič za jutri, za prihodnje bitke. Precej bolj domače in znane zveni skladba The Roots Within s predlani izdane plošče Majestic. Masivni bas, surova hrustljava kitara ter ti prekleto lepi vokali, v katere se človek s posluhom in ušesi na pravem mestu nemudoma zaljubi. Bolj toolovski vajb ter morda tudi dejstvo, da se sliši iz zvočnikov nekaj bolj domačega in že znanega premakne v gibanje publiko, ki z bučnim aplavzom ter nasplošno pozitivnim sprejemom daje Francozom nova krila in še večji zalet.

Vigilent s prefinjeno zlorabo loopa polni oboke Channela s toplo avro ter perfektnim zvokom novodobnega proga na alter substanci, da z domala nesramno umazanim in provokativnim Colour Blind zakopljemo vnovič v reminiscenco leta 2016, a so prišli LizZard ponujati tokrat tudi nove, sveže žemljice in slednjih sem se ta večer vsaj sam osebno iskreno veselil. Kot senzualni kontrast, s precej bolj melanholično in precej bolj Porcupine Tree nabojem se v repertoar vtke niz novih skladb. Leaving The Dream ponuja večplastnost sicer navidezno preproste, a subverzivno zlovešče nalezljive trpkosti, a je izvrstni inštrumentalij s skladbo Shift prava poslastica za ušesa in dušo. Meditativni hipnotični splet briljantno nanešenih kitar, ki jih Mahieu niza s suverenimi prijemi ter galantnostjo, nato ta prekleto sočni bas in igrivi Kathyjini bobni. LizZard napeljujeo k tem, da zaprete oči ter se samodejno predate orkestralni hipnozi, ki ji zasanjano pritegne močno emocionalna Open View. Sanjave prosojne konture lepe dinamike suspenza ter nato dobro našpičenih distorzij se po popolnoma naravni inerci prelevijo v zven LizZard hita, energični posladek v formi perfektno nabildanega komada The Orbiter, s katerim kradejo po toolovsko srca množic po svetu. Maynard na polno, glasba pa masivna in brezhibna!

LizZard so se obrti in prijemov učili pri najboljših, v svoj koncept in zvok pa vnesli lastno dušo in lastna jajca, tako da jim kopiranja in neiskrenosti, obrtništva in zgolj poustvarjanja že slišanega, dragi moji, ne morete očitati! In zato so nekaj boljšega, kar bodo vaša ušesa kadarkoli slišala, pa ne hvalim subjektivno iz zgolj svoje zgrešene pozicije, saj se to, kar je dobro, da prepoznati z metri estetskega v srcu in duši. In slednja je predla od ugodja, bila pa pretresena tudi s prej omenjeno obogateno noto novih skladb, ki so v podobi MinEd, med katero Mathieu strga struno in nemoteno odjadra v sfere sublimnega brez motenj in zatikanja, ter izvrstne balade Passing By, kjer si opasa novo, lepo modro kitaro, odpre pa tudi tiste erogene točke v ušesih, ki jim stimulacija z emocijami pašejo, publika zato zahteva dodatek in ga od briljantnih Francozov tudi dobi. Brez ogrevanja in predpriprav se LizZard poigrajo s skladbo Twisted Machine, ki zveni surovo, pristno in fenomenalno v vsej svoji toolovski barvitosti in ritmični igrivosti. Po videnem je bilo vprašanje, ali lahko karkoli preseže kakovostno predstavo meni ljubih LizZard, vprašanje na mestu. Kdo si upa po LizZard sploh še stopiti na oder ter biti pri preigravanju in prostih strelih celo uspešnejši od tokrat res fantastično sproščenih galskih osvajalcev? 

Odgovor na vprašanje je bil tokrat O_R_k. Ko se na odru postavijo zvočne pregrade, za stekleno pregrado pa pred mikrofon in za klaviature stopi Lorenzo Desposito Fornasari, sicer vokalist in eksperimentator v zasedbah Hypersomniac ter Obake, v ozadju se v skriti kot postavi kitarski inovator Carmelo Pipitone, očem in objektivom najzanimivejša člana zasedbe pa so tokrat Porcupine Tree basist Colin Edwin na levi strani odra ter dobro razpoloženi in fantastični ritmik Pat Mastelotto, sicer ritmik izvrstnih King Crimson za bobni v ozadju. Brutalno razodetje malce bolj retru zapisanega proga, ki koketira z zvokom osemdesetih ne morete očitati nič. Eklektični eksperiment v malce bolj upočasnjeni ritmiki kombinira prijeme Mika Pattona ter nekaj prekleto jazzy umazanega ter nezemeljskega.

Terapevtski štart s skladbo Therapy, nato pa O_R_k zakopljejo v čudaški svet lepote prvenca in ne najbolj posrečeno poimenovanega ploščka Inflamed Rides. Breakdown je suspenz na polno. Bowiejevski vokal in te jazzy shematske kitare, solaže na suho ter meditativni bas in ti prekleto udarni bobni, poleg vsega pa še podajanje vročega orgelskega zvoka ter modulacija vokalov na svojevrstnem theraminu. Na to,  verjamem, niste pripravljeni. Lorenzo svojo nalogo sproščene komunikacije opravi z odliko, O_R_k pa nadaljujejo z No Need. Kot bi se v kontekst vključil Patton s Tomahawk ali Faith No More. Super! Funfair z močjo eksperimenta ne pojenja. Če ljubite nekomercialni svet Mr. Bungle tripanja, dobro zabavo na čudnih psihotičnih spodbujevalcih ter niste naklonjeni predvidljivemu, se boste v O_R_k zaljubili na prvi posluh, razlog več pa so tudi hodi z aktualne čudaško fenomenalne plošče Soul Of The Octupuss.

Božansko sproščeno in navidez preprosto se iz rokava stresajo inteligentni humor ter krasne spontane melodije, kjer odmislite zvezdnike v ozadju ter poslušate O_R_k kot samostojno in nadstandardno entiteto per se. Searching For The Code dokaže, da bližnjic pri O_R_k ni. Obrat v jazz, obrat v čuden bizarni prog, pa spet prehodi v nekaj tako mainstremovsko rockerskega (fantastični Collapsing Hopes), da se poglobimo v temačnejše konture skoraj akustične skladbe Till The Sunrise Comes, ki spomni na trenutke na prijeme Steva Willsona, a so O_R_k celo bolj orkestralni in zrelo zorjeni inteligibilni alter kaj kmalu preide v barvni spekter, ki sem se ga nalezel z Nickom Caveom (le da je pri O_R_k več ritma in dinamike, lirika pa polzi skozi pore spontano in močno). Žal sem moral na tej točki prizorišče, ki je dihalo z gostim, potu polnim dihom perfekcije, zapustiti predčasno. Drugi del naše neuničljive ekipe pa je potrdil, da je bilo nadaljevanje v podtonu igrivosti, popolne dinamike in okusnega mešanja kontur prvenca ter druge plošče dejansko dih jemajoče, a je za obžalovanja sedaj prepozno. 

Ljubljana, draga Slovenija, tokrat si bila spet deležna briljanta, ki se ga, upam, zavedaš! Popolna katarza in čiščenje nevralgičnih točk ugodja je bilo napovedano že s perfektnim in vedno okusnim uvodom izvrstnih LizZard, ki pa so tokrat dobili dobro protiutež v podobi uigranih in prekleto igrivih ter navihanih mačkov nevsakdanjega kova. O_R_k so novo ime, ki ga le vpišite v rubriko bendov, ki jih ne smete preslišati in spregledati. Umazani jazzcore avantgardni prog na posebnih idejnih hlapih je vreden posluha in sleherne minute vašega še tako dragocenega časa, pa čeprav žrtvujemo ure spanca ter tvegamo izgorelost ušesnega živca ter sinaps med centrom za ugodje, centrom za matematiko ter centrom za jezikovno razpoznavo. Hipnotika, perfekcija in sladki pretres ob spustu v globine neznanega so se spet prekleto splačale! Hvala za vse posladke, razodetja in vso dobro glasbo ter, absolutno, na svidenje na naslednjih izletih v neznano. 

Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: ,