Žen – Sunčani Ljudi

(Moonlee Records, 2017) 

Končno smo po dveh letih čakanja dočakali in hrvaške zvočne eksperimentatorke nas niso razočarale. Dve leti je tega, kar smo v ušesa ulivali Jantar zagrebških audio – vizualnih post punku in post rocku, ambientalijam ter LGBTQ aktivizmu zavezanih progresivk Žen. V tem času smo jih lahko preverili koncertno in po videnem ter slišanem je bilo pričakovanje tretjega dejanja toliko večje. Slednje je po podpisu zaveze z založbo Moonlee Records namenjeno umirjanju strasti ter bolj meditativnemu sklepu leta 2017, tretja plošča Sunčani ljudi pa prinaša že preverjene in dobro znane logaritme zvoka in vsebine.  Psihedelični indie shoegaze na post rockerskih substratih je nastajal med aprilom in junijem letos simultano v zagrebških studiih Depth, Vibra, ŽEN ter v ljubljanskem studiu Friteza, prinaša pa osmerec novo kreiranih skladb, katerih skupni imenovalec je feminizirana nežna estetika, sanjavost ter prikrita sporočilnost ljubezni ter samouresničitve, eno najobetavnejših imen nekdanje skupne države pa ponuja na prvi posluh naivno, a premišljeno glasbeno vizijo sveta v disonanci. 

Že uvodni spust v urbani balonček lahkotne in ubrane mehkobnosti s skladbo A gdje su staze prinaša recepture ter mnogotere asociacije. Če so bili Bazar s svojo Tino uspešni s tem, da se melodija nevede in nehote zažrla globoko v podzavest do te mere, da jo slišim v klavirski liniji pri Žen, se bolj jasne linije slobenskih glasbenikov pri Žen z Evo Badanjak rekonceptualizira in namensko zakriva za razmazanimi konturami. Psihedelične sanjave kitare, bolj prizemljeni bas Ivone Ivkovič ter tekoči bobni Sare Ercegović pletejo prosojne konture liričnih in slabo slišnih obrisov poletne ljubezni, telesnosti in endorfinov. Pridih nerealnega, imaginarij sladkobe ter zvočni pobeg od gravitacije z reverbi ter meditativno poetiko se nadaljuje tudi z izvrstnimi emocijami skladbe Pusti me da hodam. Privid sreče in neobremenjenosti je nalezljiv, v fraktalih ravno prav vrtinčenega prosojnega zvoka kitare, sintov ter enostavne metrike bobnov ter basa pa se podaja Evina metafizična lirična želja po svobodi, po priznanju in miru. Ni neposrednosti, kar je slišati, je obilje alegorij, prispodob in metafor. Do smisla si je potrebno, če je to res potrebno, ubirati pot z malce več truda ter bolj poglobljenim prebiranjem tekstovja.  

Svojo real socialistično noto v zgodbi o sončnih ljudeh dodaja skladba Jugomental. Generacije po letu 1991 so oropane ideje, privida sreče, vizije, melanholični pozitivni odmerek melodike pa je zvočni obliž na dušo vsem tistim, ki se ne moremo še dandanes sprijazniti z dejstvom popolnega razpada idealov in vrednot, zaradi katerih bi bil lahko svet precej lepši od monstruoznega brezupa kapitalizma najhujše, potrošništvu zaprisežene vrste. Instrumentalni medmet se lepo izteče, Žen pa zajadrajo v novo formo s skladbo Četiri Tri Pet Dva. Ženstveno posvetilo ter klic sončnim ljudem plete nit hrepenenja, želje, z nadsvetnimi zakritimi tančicami psihedeličnosti pa se, tako kot pri zasedbah Slowdive, Warpaint, The War On Drugs ali Vinyl Williams pa se poglablja intenzivno občutje zlovešče lepote ter usodnosti. Morda manjka kakšna bolj trdna točka za orientacijo in oprijem med letom po tirnicah kozmičnega umirjanja, sicer pa je v glasbi dovolj suspenza, dovolj gravitirajoče polnosti in lepote, zaradi katere se let skozi vakuum in hlad zdita lepša in znosnejša.  

Opet gange s svojo naracijo o prividu posedovanja, o tem, da so sanje včasih resničnejše od resničnosti, imaginarne predstave pa pogosteje močnejše vodilo od jasno začrtanih linij neživljenjskih zakonov prinaša tudi dramilo, distorzije, več bolj suhe lirike, neposrednosti, ki se je doslej kar dosledno izmikala percepciji. Vse je to taktika. Sonična taktika. Ko smo že pri tej, se Žen ne izogibajo tudi bolj tektonskim prijemom, saj se dodaja v zgodbo tudi več masivnih kitar, ne da bi se manjšalo nivo odmevov, reverbov, ne da bi se manjšala želja po nerazumljenosti. Shoegaze na potenci, močna linija miline ter psihogenosti se mešajo v impozantno zmes zadetosti od življenja, neulovljivost sanjskega ter kemijo treh lepo uigranih deklet, ki sanjajo alternative paradigmam stvarnega. Tijelo zna je domala dub stepovski delček v mozaiku, hipnotična mešanica amorfnih kitar ter bobnov pa se v dihotomni igri zvoka giblje v sferah dobro znanega ženovskega melosa. Lov na crne tipke močni impulz metafizične meditativnosti sklene v malce temnejših konturah, kartezijanska zvočna meditacija ter preizkušanje meja med svetom trpke realnosti ter tolažečo mehkobo sveta sanj daje zvočni prostor za pobeg, za odklop, za aktivnejšo aktivacijo možganskih nevronov, zvezanih na slušne vode.  

Fascinantno, a po mnogoterih poslušanjih plošče Sunčani ljudi sem namesto neposrednega aksiomatskega izreka o tem, kaj je in kaj ni kakovostnega, bližje temu, da te sodbe pustim ob strani. Vsebine kot vsebine, neposredne naracije na plošči ne iščite, je pa veliko skritih, prikritih impulzov, ki dajejo več pripovednega prostora za aktivacijo misli, domišljije. Žen so zasedba, ki se rada poigrava s konturami, zavezane skupinski meditaciji in zvočnemu potepu v neznano pa dajejo v svoji formi in ob vsem liričnem pomanjkanju bolj oprijemljivih točk z besedili več lepega, več pozitivnega kot marsikateri zagrenjeni nebodigatreba. Sunčani ljudi je plošča o hrepenenju, želji o ljubezni, o minljivosti in plošča o sanjah, ki smo jih nekoč znali sanjati, a smo jih pozabili. Morda je v vsem skupaj veliko naivnega, a je prav to tako zlahka ključ do tiste sreče in nasmeha, ki smo se ga v vsej svoji »normalnosti odraščanja« odvadili ter nanj pozabili. Prav zato so takšni tripi v sfere melanholije in pomiritve s samim seboj dobrodošle. Hvala za vse, punce! 

Sandi Sadar Šoba

Povezani članki:

Značke: