Stray Train – Blues From Hell / The Legend Of The Coragious Five

(Dallas Records, 2017) 

Kuj železo dokler je vroče. Slovenski rockerji z retro bluesersko žilico Stray Train se tega prekleto dobro zavedajo, tako je kmalu po zelo uspešni vseevropski turneji, na kateri so prepričljivo ter za naše loge nadstandardno dobro razširili svoj glas in sloves resnih glasbenikov ter ubranili barve prvenca, napočil čas za potentno in boljše nadaljevanje. Saj ne, da je imel prvorojenec z enigmatičnim imenom Just ‘cos you got monkey off your back it doesn’t mean circus has left town veliko napak, a je bilo slišati, da se fantje med seboj še niso imeli časa najbolj organsko ujeti, tako je bila kemija plošče slabša od odrske, me je pa zanimalo, ali se je v tem letu spremenilo res toliko tega, da stvari funkcionirajo drugače. Odgovor je, seveda, pritrdilen, saj se koncertni kilometri in skupne ure preigravanja ter predihavanja na letos izdanem albumu Blues From Hell / The Legend Of The Coragious Five slišijo na vseh ducat novih skladbah, a pojdimo lepo počasi po vrsti. 

Najprej bi izpostavil dejstvo, da so Stray Train ustvarili likovno eno privlačnejših plošč z našega konca Alp, saj se lahko že ovitek plošče meri s težkokategorniki s te in z one strani Atlantika, druga pohvala je namenjena dejstvu, da se fantje očitno prekleto dobro zavedajo tudi dejstva, da je produkcija enako pomembna kot sam nabor skladb, zato so svoje drugo dejanje snemali v nizozemskih Wiseloord Studios (kraj, kjer so se snemali albumi Queenov, Depeche Mode in U2), miks plošče pa prepustili Ronaldu Prentu, eminenci, ki je krojila zvočno podobo Depechom, Rammsteinom ter Queensrycheom. Za kaj takega mora biti bend pripravljen izdatneje odpreti denarnico, kar v Sloveniji upajo narediti le redki. Kot tretje velja pohvaliti dejstvo, da si je bend v tem času dal dovolj priložnosti, da so ustvarili ploščo, ki ji lahko človek verjame tudi kar se glasbenih adutov tiče. 

Čeprav so svojo pot začeli komaj pred dvema letoma, so si fantje očitno usojeni, pogum iz naslova plošče pa ni iz trte izvita samoolepšana etiketa, ki ne bi imela nič skupnega z realnostjo. Dandanes, v dobi ekspresnega potrošništva ter preobilja vsega je domala iluzorno in skoraj nedojemljivo staviti vse na glasbo, saj niti zaslomba založbe, niti koncertni sloves, še manj pa oglaševanje plošče kot čistega zlata ne jamčijo, da se bo plošča prodajala. Trženje je zadnja instanca, sem pa prekleto vesel, da so fantje brez zadržkov posneli in izdali ducat lepih ter udarnih skladb z mesom in mišicami na pravem mestu! Dovolj je le en posluh in veste, da je namesto digitalnega in izumetničenega poziranja tokrat pomembnejša glasba.  

Analogna in kemično reaktivna potenca se podaja od uvoda s skladbo Electrified dalje. Nabrušene in ravno prav raskave kitare v domeni Jureta Golobiča ter Bobana Milunovića so razgibane, organska dinamika pa se lepo dograjuje s kakovostno ritem sekcijo Nika Juga na basu ter Viktorjem Ivanovicem za bobni, piko na i pa doda vokalno okrepljeni ter suvereni Luka Lamut, ki se je zgledoval po vokalnih prijemih ter registrih Coverdalea, Glena Hughesa ter vseh tistih vokalistov, ki znajo graditi na volumnu pljuč ter visokim legam glasilk navkljub biti možati. Šablona starodobnega straight forward hard rocka ponuja reprize emocij, ki smo jih ob dobrih klasikah rocka prejemali od sedemdesetih let dalje do recimo sredine osemdesetih, udarni nabrušeni drajv pa se še krepi in izboljšuje. Osebno najljubša skladba plošče, skladba Heading For The Sun doda malce več ritmike, tisti zlovešči podton, ob katerem se stavi na vse ali nič. Izvrstno fraziranje na kitarah, še bolj suspenz in dinamika, ko v celoto umazanega brnenja vstopi senzualnost okusne naverbirane psihedeličnosti, zapeljivost pa se še krepi s temi zasanjanimi in ravno prav nedefiniranimi solažami, ki širijo polje igre. Hvala bogu ne gre samo za princip kitice in refrena in prav je tako!  

Days Gone dodaja v pripoved malce funkijaške nabritosti, kar se v novodobnem AOR-u lepo sliši v delih eminence Glena Hughesa, na katerega so me mladci spomnili že na prvencu. Kakšni preobrati in kako lepo tečejo fraze, le kitara bi potrebovala še malce več naravnega zvoka. Emona podpre celoto z malce več optimističnih barv, ki se dajo destilirati tudi iz molovskih akordov, krasno ravnovesje hvalospevu Ljubljani pa daje ta dih osemdesetih. Kot bi se z idejo zvokovno poigravali Van Halen v sodelovanju z Bon Jovi. No ja.  

Precej bližje mi je stonerski QOTSA drajv skladbe Mad Machine, ki namesto zakajenih vokalov dodaja v pripoved malce več Guns’N’Roses sentimentov. Dosledno in na zvočni način konzervativno se v pripoved postopoma dodaja tudi drugačne elementale. Blues From Hell vas kuha in marinira z dodatkom Hammondov, ki bi jih sam dodajal v kontekst že prej, bi pa zastavil zvok tudi na več basovske podlage ter več globine, saj je visokotonski del spektra v zvočni sliki malce pretiran. Vseeno skladbe funkcionirajo suvereno ter tekoče, brez zatikanja. House Of Cards potegne vnovič na Gunse, po uvodni Lies akustiki pa se Stray Train odločijo odpreti resonantne distorzirane registre ter odžgejo svoje do konca.  

Prva dejanska balada na plošči se servira na okusni način s skladbo Love Is Just A Breath Away. Klasični retro svetobolni sentiš, v katerem ne manjka sladkobe trpljenja v liriki, še bolj pa je prisotna v okusnih bluesovskih kitarskih frazah, minimalijah, nekje v ozadju pa se občutek otožnosti lepo krepi z orglami, sam pa v celoti slišim nekaj stihijskega, saj se v celoti ob klasičnem bluesu v zvočni kontekst za hip v frazah mladega Luke prikradejo Mother Love Bone. Je to morda moj favorit plošče? Težko izbiram, saj se z My Baby’s Ride zgodba kleše v drugi, vnovič spet tako tipično osemdesetim zapriseženim modelom, kot bi Stray Train želeli ubežati receptom tako, da dodajajo v skledo zvoka vragolije Bon Jovijev ter prijeme dandanes žal precej pozabljenih Extremeov. Tekoče fraze in testosteronska samozadostnost, seksizem ter decibeli za vse solde so dandanes morda grajani in prezirani, a, fantje, pašejo. Tudi na ZZ Topovski podstati in ritmiki skladbe Give It Away, ki se kaj kmalu odpre kot retro cvet osemdesetih v whitesnakeovska večglasja ter blišč možate kitare na levi ter prekleto dobro brušene kitare na desni. Majhni dodatki stvari lepšajo, a ne presegajo meje dobrega okusa ter glasba ne zapade v sfere pretiranega poziranja ter zvočnega pretiravanja. Stray Train imajo v svojem mentalnem korpusu programirano pravo mero. Izvrstna No Easy preveša okusni plošček k finalu ne da bi manjkalo vsebine ter teže, celota pa se akustično sklene s skladbo Miracle, ki je edini prikradeni posebnež v sicer kompaktno tkani zgodbi pravovernih rockerskih zvokov, a se tudi pri slednjem po maniri Led Zeppelinov na koncu lepo dodajo mastne distorzije in plošča po finalnih salvah ter slide potegih po strunah kar prekmalu zapade v zadnji odjek ter tišino, ki, upajmo, obeta še boljše stvari v prihodnje. 

Po slišanem in čutenem sodeč lahko poudarim, da so se Stray Train od prvenca do druge plošče izgradili v suveren bend, ki ve, kako se streže dobri glasbi. Na situ medsebojne kritičnosti ostajajo mašila, ki jih Blues From Hell ne ponuja. Prava mala šola hard rocka je kakovostna, Stray Train pa v tem, kar so posneli, tako neslovenski (tokrat mišljeno, absolutno, kot pohvala, da se razume), predvsem pa, hvala bogu, nehipsterski ter raje kot trendom zapriseženi kakovosti dobre stare organske glasbe z dušo in vsebino. Izvrstno drugo dejanje daje na police zrel sadež, ki ima prave konture, pravo ostrino ter ravno pravo mero mačistične umazanosti, zaradi katere še obstaja upanje za rock z jajci. Stray Train, bravo, a ne počivajte na lovorikah tokratne iskrene pohvale ter nam odpihnite vse dvome ter pomisleke še v tretje, v četrto na enak način, s kakovostno glasbo za vse solde in brez rezerv! Mene ste na svojo stran tokrat absolutno pridobili! 

Povezani članki:

Značke: