Britof – Britof ali Za konkretno plato ti ni treba komplicirat z naslovom

Britof – Britof – ali Za konkretno plato ti ni treba komplicirat z naslovom 

Ko smo se, poleti 2017, že pripravljali na konec šolskega leta (je napisal nekdo, ki otrok še nima v šoli) in se počasi pripravljali na eksodus proti jugu, so imeli nekateri drugačne načrte. 

Konkretneje, trije fantje, bobnar/vokalist Alex Paradiž, kitarist Matej Pok in basist Jan Laznik, vesoljni publiki bolj znani pod umetniškim imenom Trio Adijo … amm, sorry, tisto je en drug band … Torej, vesoljni publiki bolj znani pod umetniškim imenom Britof. Njihov plan je bil precej preprost. Posneti plato, ki bo združevala energijo kultnega prvenca zasedbe Chorme DivisionDoomsday Rock ‘n Roll, iz daljnega leta 2006, FOAD odnos do vsega in vsakega, ki ga danes najlepše predstavljajo Darkthrone in, seveda, gigantsko zapuščino enih in edinih Motörhead. Morda so sicer oni imeli še kakšen drug plan, ampak od poslušanju 03. 06. 2017 izdanega prvenca, imenovanega kar po bandu, ki so ga pod taktirko Aleša Gangla, posneli v studijo MKC Slovenj Gradec, se mi zdi, da sem njihov plan kar dobro zadel … 

 In če malo bolj podrobno razčlenimo, kaj in kako so nam fantje servirali.  

 Na začetek plate so postavili kratek in učinkovit Intro, ko skupaj z bandom v nevihtni noči (s)kopljemo en grob na britofu.  

 In s komadom Nightstalker, ki z mirnim začetkom zapelje poslušalca, da pomisli, da ima pred sabo stoner/doom plato, se zadeve odvrtijo v pravo smer. Zadeva namreč kmalu eksplodira iz zagrrovanih mastnih riffov v polnokrvno, podivjano rock’n’roll žival, kjer bas in bobni pošteno premaknejo srčni utrip, živalski vokal pa dvigne adrenalin v neslutene višine. In s svojimi skoraj petimi minutami (drugi najdaljši komad na plati) je konkreten šus v glavo. 

Trojček Pale Death, Break Your Chains in Power of the Rolling Stone, je peklenski pankrt, ki so ga na nori žurki spočeli Motörhead in Venom, pa najbrž je bil vse skupaj ménage à trois s Chrome Division. Umazan zvok, ki svinjsko smrdi po garaži, groovy bas, našpičene kitare in skurjen vokal. A rabimo še kaj drugega, da se sosedje skrijejo v zaklonišča? Pravilen odgovor je – ne. 

V Souless in Enraged Impaler pa band vključi tudi bolj doom momente, ki jih lepo vodi brneče basiranje, hkrati pa niti za trenutek ne popusti energični šus, ki je peljal plato do te točke. Souless je recimo komad, ki sem ga na ves glas nažigal v avtu, ko sem ob obilnem (3 cm) sneženju, z nadsvetlobno hitrostjo (60 km/h) pičil po obvoznici, mimo kretenov, ki rock/n/roll itak ne razumejo, adrenalinski vrhunec zime pa jim je prenos poletov in Kulma (prenosa iz Planice se itak ne spomnijo, ker so preveč nažgani). 

 Son of Satan. Say no more! Fantje so se strgali s ketne! Energijski vrhunec plate, ki se ga v svoji diskografiji ne bi sramovali niti Motörhead, še manj pa Venom. ZAKON! 

Za konec pa še poskočnica Sin Train, ki poslušalcu pusti v ustih okus po umazanem, podivjanem, krvavem in pijanem black metalu, kakršnega smo poslušali leta in leta nazaj.  

Prav zanimivo je, kako so prva asociacija na glasbo Britof zagotovo zgoraj našteti bandi, ob vsakem naslednjem poslušanju pa človek v glasbi podivjane trojice najde še vplive mnogoterih drugih bandov, hkrati pa se zave, da posluša zrele glasbenike, ki združujejo mladostno podivjanost, smrad zakajenih in plesnivih garaž in zaklonišč, v katerih so verjetno preigrali nebroj ur in temu primerno obvladajo svoje delo v nulo, ter imajo ideje in energijo, da bodo v bodoče svojo glasbo še nadgrajevali in ne bodo ostali le pri eni plati. 

Priznam, v živo jih še nisem ujel, ampak bom to ob prvi priliki, ki bojo igrali v bližini, popravil. 

Tudi vi si naredite uslugo, in so nabavite plato, kjer dobre pol ure na vse strani šprica energija in prezir do zlaganega, potrošniško usmerjenega sveta. 

Poleg izjemnega prvenca black metalcev Srd, zagotovo najboljša (metal) domača plata leta! 

Rok Erjavec

Povezani članki:

Značke: